Počepni na zemljo
in z nohtom svojega diha
izbrskaj seme svojega jaza
v samem sebi iz nje,
da ti noge ne zrastejo pretirano kvišku
in da se ne zadušiš v svoji višini.
Pazi na svoje snovi v naravi sami
in da se tvoje obličje ne porazgubi
po neznanih svetovih,
kajti ti si odvisen od barv,
ki dozorijo na sadežih zemlje.

Tvoja pamet je trdovratnejša
od mejnika med zemljo in nebom
in hoče potovati s tujo kožo
po Sončnem sistemu
kot kenguru z mladičem v malhi.


Tvoja resnična površina obraza
je nagubana krpa zemlje
in ti si predrzno zamišljaš,
da si zvezda, ki se pripravlja na dirko
po vesolju kot neskončna
razbeljena masa razuma,
da bi začutil veličino kozmosa v sebi
in videl zviška kako majhni so ljudje
z zvezdnega vesolja, ki naj bi ti zlivalo
brezčasnost večnosti v tvoje naročje.

O, kakšna domišljavost se sprehaja
po tvoji krvi in pretaka s seboj iluzije,
ki jih kot končni cilj potrebuje bolnik
v plimi in oseki svoje zavesti.
Tvoj pojav je nelagodnost in stiska,
ker si se odtujil vrelcem,
ki privrejo iz zemlje
in tvoja kleščna sila duše
ti ne zadostuje več,
da bi ostal prizemljen sadež
svojega drevesa.

Nič si ne moreš vzeti sam,
vse ti je od zgoraj podarjeno.
Tudi tvoja glava, ki si jo po zmagi
jutrišnjega duha lahko pospraviš.
Za kar je nespametnega na svetu
boš ti osramočen, ker si bil
dvignjen nad vsakdanjosti
in vedeti moraš kako ničeva
je tvoja modrost,
ki jo obsije večja modrost.

Ali boš sebe sploh kdaj do konca doumel,
ko ti pa srce postaja puščava,
oči brez pogleda v skrivnosti, slepota;
ušesa v zviti košari glave, nem prisluh.
Ničesar ne moreš premisliti kot končnost
in odložiti uporabnost svoje končnosti za jutri,
v neskončnost projekcij
usmerjenih v onostranost,
ki je še vedno na tem svetu.

Le zakaj si trpinčiš majhnost svoje rasti
in vališ svoj prazen sod čez meje razuma
pred odrivano odločitvijo svoje končnosti,
ko pa se vselej vrneš tja od koder si prišel
in se ne moreš odložiti nikjer, kjer ni tvoj dom.

Pred svojim drznim odhodom
si skrbno oglej materino znamenje,
da boš vedel kam spadaš.
Obrni se prej proti valovom vsemirja,
da te odrinejo nazaj v naročje matere.
Tvojo dedno prenotirano naravo,
ki je v duši tvojega stavbnega načrta,
spoštuj, da boš spoznal sebe kot presežno bitje
z bolečim križiščem v sedanjosti za prihodnost,
ki nenehno z naporom presega sebe v tebi.
Sem spadajo dejanja svobodne volje
in njene odločitve tu in zdaj, v tebi.
Ničesar ni izven tebe.
Tudi skrite in oddaljene stvari
imajo svoj vonj, okus in vid le v tebi.

…o0o…