Kahlil Gibran

Učenik, Mojster Pevec,
Učitelj neizgovorjenih besed,
sedemkrat sem bil rojen in sedemkrat sem umrl
od tvojega naglega obiska in naše kratke dobrodošlice.
In glej, znova živim,
v spominjanju dneva in noči med griči,
ko nas je tvoja plima vzdignila.
Od tedaj sem prekrižaril mnoge dežele in mnoga morja
in kamorkoli me je nosilo sedlo ali jadro,
je bilo tvoje ime molitev ali prerekanje.
Ljudje so te blagoslavljali ali preklinjali;
kletev je bila ugovor zoper padec,
blagoslov hvalospev lovca,
ki se je vrnil z gričev
s hrano za svojo družico.

Tvoji prijatelji so še vedno z nami, v tolažbo in oporo,
pa tudi tvoji sovražniki, zaradi kreposti in zaupanja.
Tvoja mati je z nami;
videl sem sijaj njenega obličja na obličjih vseh mater;
njena roka nežno ziblje zibelke,
njena roka blago ovija mrtvaški prt.

In Marija Magdalena je še vedno med nami,
ona, ki je pila jesih življenja in potem njegovo vino.
In Juda, človek bolesti in nizkih stremljenj,
tudi on hodi po zemlji;
še zdaj preži na samega sebe, kadar njegov glad ne najde
ničesar drugega,
in išče svoj večji jaz v samouničenju.

In Janez, čigar mladost je ljubila lepoto, je tukaj
in poje, čeprav neopažen.
In ognjeviti Simon Peter, ki te je zatajil,
da bi lahko dlje živel zate,
tudi on sedi pri našem ognjišču.
Morda te bo spet zatajil pred zarjo naslednjega dne,
vendar bo zaradi tebe križan in se bo imel za nevrednega
te časti.
In Kajfa in Hana še živita svoj dan,
in sodita krive in nedolžne.
Spita na svojem pernatem ležišču,
medtem ko njega, ki sta ga obsodila, bičajo.

In žena, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju,
tudi ona hodi po ulicah naših mest,
lačna je še ne pečenega kruha
in sameva v votli hiši.
Pa tudi Poncij Pilat je tukaj:
v strahospoštovanju stoji pred teboj,
in te še vedno sprašuje,
toda ne sme tvegati svojega položaja
ali kljubovati tujemu narodu;
in še vedno si umiva roke.
Še zdaj Jeruzalem drži umivalnik in Rim vrč,
in med njima se bo umilo tisočkrat tisoč rok do čistega.

Učenik, Mojster Pevec,
Učitelj pétih in govorjenih besed,
Gradijo svetišča, da bi v njih nastanili tvoje ime
in na vsaki visočini so dvignili tvoj križ,
znak in znamenje, ki naj vodi njihove nestanovitne noge,
vendar ne v tvojo radost.
Tvoja radost je grič onkraj njihovega videnja
in jih ne tolaži.
Spoštovali bodo neznanega človeka.
Kakšna tolažba pa je v človeku, ki jim je podoben,
v človeku, čigar dobrotljivost je podobna
njihovi dobrotljivosti,
v bogu, čigar ljubezen je podobna njihovi ljubezni,
in čigar usmiljenje je v njihovem lastnem usmiljenju?
Oni ne spoštujejo človeka, živega človeka,
pravega človeka, ki je odprl svoje oči in se zastrmel v sonce,
ne da bi utripal z vekami.
Ne, ne poznajo Ga in ne želijo biti kakor On.

Oni želijo biti nespoznani, ko hodijo v sprevodu neznanih.
Želijo trpeti žalost, svojo žalost,
In ne najdejo tolažbe v tvoji radosti.
Njihovo boleče srce ne išče tolažbe v tvojih besedah
in njihovem spevu.
In njihova bolečina, tiha nedoločna,
stori, da postanejo osamljena in zapuščena bitja,
čeprav so obdani s svojci in rodom.
Živijo v strahu, brez prijateljev;
in vendar ne želijo biti sami.
Sklanjajo se proti vzhodu, kadar veje zahodni veter.
Imenujejo te kralj
in želijo priti na tvoj dvor.
Razglašajo te za Mesijo
in si sami želijo maziljenja s svetim oljem.
Da, živeti želijo od tvojega življenja.

Učenik, Mojster Pevec,
tvoje solze so bile kot mrliški nalivi
in tvoj smeh kakor valovi sinjega morja.
Kadar si govoril, so bile tvoje besede
kakor daljni šepet, njihovih ustnic,
ko bi te ustnice morale biti razplamtene.
Smejal si se namesto mozga v njihovih kosteh,
ki še ni bil pripravljen za smeh;
in jokal namesto njihovih oči, ki so bile še suhe.
Tvoj glas je postal oče njihovih misli in njihovega razumevanja.
Tvoj glas je postal mati njihovih besed in njihovega diha.

Sedemkrat sem bil rojen in sedemkrat sem umrl
in zdaj znova živim in te gledam,
borca med borci,
pesnika med pesniki,
kralja nad vsemi kralji,
polgolega moža s svojimi sopotniki.
Vsak dan škof skloni glavo,
ko izgovarja tvoje ime.
In vsak dan pravijo berači:
''V Jezusovem imenu,
dajte nam novčič, da kupimo kruh.''
Kličemo drug drugemu,
toda v resnici kličemo k tebi,
kakor plima, v pomladi svojih želja in hrepenenj,
in kakor oseka, ko pride naša jesen.
Visoko ali nizko, tvoje ime je na naših ustnicah,
Učitelj neskončnega usmiljenja.

Učenik, Učitelj naših samotnih ur,
tukaj in tam, med zibelko in krsto,
srečujem tvoje tihe brate,
svobodne ljudi, ki jih ne vežejo spone,
sinove tvoje matere zemlje in vesolja.
So kakor ptice neba
in lilije na polju.
Živijo tvoje življenje in mislijo tvoje misli,
so odpev tvoje pesmi.
Toda ostajajo praznih rok
in niso križani z vélikim križanjem.
In v tem je njihova bridkost.
Svet jih križa vsak dan,
vendar le na drobne načine.
Nebo se ne trese
in zemlja ne rojeva svojih mrtvih.
Križani so, toda nikogar ni,
da bi bil priča njihovemu smrtnemu boju.
Obračajo svoje obličje na desno in na levo,
pa ne najdejo nikogar,
da jim obljubi mesto v svojem kraljestvu.
In vendar bodo križani vedno znova,
da bo tvoj Bog lahko njihov Bog,
in tvoj Oče njihov Oče.

Učenik, Učitelj ljubezni,
kraljična čaka tvoj prihod v svoji dišeči sobi,
in poročena neporočena žena v svoji kletki;
vlačuga, ki išče kruh po ulicah svoje sramote,
in redovnica, ki nima moža, v svojem samostanu;
tudi žena brez otrok, ob svojem oknu,
kjer mraz riše ledene rože na steklo,
te odkrije v tem somerju.
In želi biti mati in se potolažiti.

Učenik, Mojster Pesnik,
Učitelj naših tihih želja,
srce sveta drhti z bitjem tvojega srca,
toda ne plamti s tvojo pesmijo.
Svet sedi in posluša tvoj glas s tiho radostjo,
toda ne vstane s svojega sedeža,
da bi se vzpel na venec tvojih gričev.
Človek želi sanjati tvoj sen,
toda noče se prebuditi v tvojo zarjo,
ki je njegov večji sen.
Želi videti s tvojim videnjem,
toda noče vleči svojih težkih nog do tvojega prestola.
In vendar so mnogi sedli na prestol v tvojem imenu
in podelili škofovsko čast s tvojim pooblastilom,
in tvoj zlati obisk spremenili
v krone za svoje glave in žezla za svojo roko.

Učenik, Učitelj Luči,
čigar oko prebiva v tipajočih prstih slepega,
še vedno te prezirajo in zasmehujejo,
kot človeka, ki je prešibak in preslaboten, da bi bil Bog,
kot Bog, ki je preveč človek, da bi vzljubil čaščenje.
Njihova maša in njihov hvalospev,
njihov zakrament in rožni venec so za njihov ujeti jaz.
Ti si njihov še daljni jaz,
njihov daljni krik in njihovo hrepenenje.

Toda Učenik, Srce nebes, Vitez našega lepšega sna,
ti še vedno hodiš skozi ta dan;
niti loki niti kopja ne bodo zaustavili tvojih korakov.
Ti greš mimo vseh naših puščic.
Smehljaš se nam od zgoraj
in čeprav si najmanjši od vseh nas,
si nam vsem Oče.

Pesnik, Pevec, Veliko Srce,
naj naš Bog blagoslovi tvoje ime
in telo, ki te je nosilo, in prsi, ki so te dojile.
In naj nam Bog odpusti vsem.