PRESODITE, ALI SO ŽIVALI V SLOVENIJI VARNE PRED MUČENJEM

Trije dijaki kranjske gimnazije so leta 2000 mučili in pobili 42 mačk. Zažigali so jih, nanje lepili petarde, jim sekali glave, jih streljali. Svojo marljivost so vestno beležili v dnevnik. So se šli naturalistično književnost, za katero sta značilna eksperimentalni roman in estetika grdega? Z mačkami so resnično eksperimentirali in uživali v groznem, država pa je nadobudne umetnike podpirala tudi v kriznih trenutkih, ko so bili tako po nesreči ovadeni mučenja živali in jim je grozila denarna kazen ter do tri mesece zapora.

Sadisti, če se sploh smem tako milo izraziti, so ostali oproščeni. Sodnica je v obrazložitvi povedala, da obstajajo zgolj posamezni indici za posamezna dejanja, ne pa tudi dokazi zanje. Prav tako naj ne bi bil znan čas domnevnih okrutnih dejanj, niti ne, kdo naj bi jih storil. Dnevnik, ki so ga "fantje" pisali, in mučilne naprave je sodišče namreč izločilo iz sodnega spisa, ker naj bi jih policija zasegla nezakonito. Verjetno bi morali upoštevati bonton in pozneje ovadenim najaviti obisk. To je tako, kot pri nočnih dirkah z avtomobili po prometnih cestah, ko policija že na daleč vključi sireno, tako da se mladež lahko še pravočasno poskrije. Očitno tudi v brutalnih in bizarnih športih velja fair play. Poleg tega je sodnica dodala, da so bila v dnevniku zapisana zgolj določena imena, kraji in okrajšave. Le cenimo lahko, kako izobražene državne uslužbence imamo, da tako lepo upoštevajo pravopisna in pravoslovna pravila. Res je, tudi v šoli moramo pisati ter odgovarjati v celih stavkih.

Se pa kdaj zgodi, da tudi slepa kura zrno najde in tako je bila trojica ovadena kaznivega dejanja. Na žalost pa je bilo to zrno že plesnivo. Ovadenim je grozila denarna kazen od 50.000 do 150.000 SIT ter do treh mesecev zaporne kazni. Ker očitno ne razumem literature (pa sem mislil, da jo), sem se lahko le neuspešno spraševal: "Pa kaj igrajo, komedijo ali tragedijo?" Šele ko je bilo predstave konec, se mi je posvetilo, da je to bila sodobna tragedija, kjer so tragični junaki, mučitelji, skoraj žalostno propadli, vendar pa ker je sodobna umetnost postala nepredvidljiva, so tik pred koncem prestali udarce in srečno živijo do konca svojih dni. Kazen, ki je bila predlagana za ovadene je lahko v velik posmeh slovenski državi, da ima takšne zakone. Mučiti in ubiti nedolžno žival, ki ti ni nikoli hotela storiti ničesar, je torej primerljivo z nekaj tisočaki denarne kazni ter ne več kot tremi meseci zapora, med katerim si lahko izmisljiš nadaljne načrte. To je absurd, ki ni v poduk nikomur.

In kakšna konkretno naj bi bila kazen za tovrstna dejanja? Marsikdo bi dejal, da milo za drago v dobesednem pomenu. V omenjenem primeru bi torej uporabili nasilje, medtem ko bi se po drugi strani borimo prav proti njemu. Zavedati se moramo nekaj stvari. Z maščevanjem po načelu zob za zob, oko za oko, se avtomatsko spustimo na raven krivca. Poleg tega pa tudi, pomislimo, karkšnakoli že je kazen v kateremkoli primeru, popolne pravice ni moč vzpostaviti. Tako tudi v našem, saj ne glede na to, kaj storimo z mučitelji, bodo mačke ostale mrtve. Zato bi se bilo morda bolj pametno, kot na pravico, osredotočiti na rešitev, da bi preprečili nova mučenja živali. To lahko storimo z daljšimi zapornimi kaznimi, enakimi tistim za mučenje ljudi, pa še te bi bilo treba pošteno dvigniti - spomnimo se samo primera mučenja klošarja v Šoštanju. Poleg večletne zaporne kazni, bi država v primeru, da bi bila pametna in bi bili ovadeni spoznani za krive, lahko iztržila še po 150.000 SIT na mačko in če vzamemo, da je bilo mučenih ter ubitih 42, bi to skupaj naneslo 6,3 milijonov tolarjev, ki bi lahko veliko pripomogli h gradnji novega zavetišča za živali. Tako smrt vseh ubogih muc vendarle ne bi bila povsem zaman in le želja bolnih ljudi.

Ta sicer majhen kamen sem položil na palačo lepše prihodnosti v upanju, da bo postala večja in bolj opazna, da jo bodo videli tudi tisti, ki bi jo morali že zdavnaj.

Domen Retelj