Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen? Kakšna je to sila, ki daje nekomu, njej ali njemu, svobodo, da se dvigne nad zunanjo ali notranjo nesrečo? Kdor se reši vplivov svojih čutov, doživi stanje neskončnega povzdigovanja.

Naučiti pa se mora, da se odreče svojemu »razmišljanju z glavo« in ga mora nadomestiti z«razmišljanjem srca«. Ko enkrat prodre Luč v našo srce, bodo vse težave končno razrešene. To pa vsekakor ni nova pot do uspeha ob pametnem filozofu, intelektualcu, motivacijskemu »pridigarju« itd., ali neko novo učenje.

Temu bi raje rekli novo razmišljanje, ki nastane iz popolnoma nove zavesti. Kajti vera Srca, ki jo razvname Božanski Duh, podre vse zidove ječe, ki nam zapirajo naše duše. Zaradi tega se ta vera obrača k tolikim ljudem v zmedenih sodobnih časih, k ljudem, ki spoznavajo, da vsebuje božanska zavest v njih razkroj vsega trpljenja. To božanska zavest duhovno počelo, je mogoče odkriti prav po stalno spreminjajočih se vplivih zunanjega sveta in po odzivih občutkov. Tako se nam odpre pot notranje svobode. In prav to razumevanje nas vodi k odkritju prave sreče. V temelju je ta prava sreča prisotna v vsakem izmed nas in noben udarec, ki nam ga dodeli usoda, nam je ne more zatreti.

Ta vir sreče, božanske zavesti v nas samih, mora biti prebujen v življenje, »vžgati« se mora v našem srcu. Potem ima naš jaz nekoga, ki nas zavestno usmerja, doživlja na tak način, da imamo potem na razpolago sredstvo, ki zmore nevtralizirati učinke usode. Vsekakor pa s tem vidimo lahko tudi izvor skrbi in bridkosti ter vezi, ki so nas boleče priklepale. Toda lahko jih brez pomislekov in razburjenja zmanjšamo na njihovo pravo vrednost. Potem vidimo njihovo nepomembnost v primerjavi z našim duhovnim ciljem, ki mu sledimo. Pri tem procesu odkrijemo tudi, da smo bili mnogokrat kovači svoje lastne nesreče. Očitno je, da obstaja za nabiranje neprijetnih izkušenj nek notranji vzrok, za katerega vedno krivimo druge, in pri tem se imamo za žrtve, čeprav so bile te izkušnje nezavedno delo naših lastnih osebnosti. Ko pa enkrat to dejstvo spoznamo, se odrešimo iluzorne misli, da je zanje vedno kriv nekdo drug.

Zaradi te notranje zaznave ohranimo kot iskalci jasen in objektiven pogled na stanje svojega življenja.Vidimo nasprotujoče si moči življenja in njihovo vzajemno delovanje. Sedaj zaznamo, kako v smislu odrešujočega načina pozitivno ravnati, da bi odstranili tančico. Sedaj čutimo, da nam življenje prinaša vse, kar potrebujemo za to, da bi sledili svoji duhovni poti. Nesmiselno se nam zdi, da bi nadaljevali z iskanjem nečesa drugega. S tem, ko smo dospeli na to točko v življenju, moramo reči samo še zbogom, ob zavedanju in veliki zdravi ponižnosti do vseh tistih izkušenj, ki so nam bili do sedaj tako kruti učitelji.

Ko smo sposobni pogledati na svoje življenje s tega zornega kota, potem spoznamo vso energijo, ki smo jo uporabili, zato da bi vzdrževali svoje trpljenje. Ko bi to energijo dejansko uporabili za to, da bi se dvignili nad trpljenjem, potem bi se približali duhovnemu cilju veliko hitreje. Ko se enkrat odrešimo trpljenja, se lahko predamo kreativni in razumni dejavnosti, ki izvira s področja Božanskega življenja. Začnemo služiti zamislim in močem, ki bodo doprinesle k duhovnemu razvoju sveta in človeštva. Potem bomo sreče deležni v obilju.

Kdor pa je ujetnik svojih lastnih prevar, pa še naprej prenaša svojo neumnost na svoje lastno duhovno nebo. Tam oblikuje oblake misli, ki njegovo zavest še kar naprej mračijo, dokler ni v popolni temi soočen z izbiro ali naj se »priklopi« na točko Svetlobe ali pa utone v svojem lastnem slepilu. V primeru, da ne najde izhod, potem razdvojenost v njem doseže svoj višek. Disharmonija narašča. Zavest se mu vse bolj razkraja. In podoben je ranjeni živali, ki se najprej bori proti svojemu rešitelju, tako se človek slep in ujet v strah in bolečino, obrne proti svojemu odrešeniku. Vendar pa ranjena žival opazi, da je njen rešitelj zaupanja vreden in se mu končno zaupa. Človek pa, ki je ranjen v srce, se bori in prepira z vso silo razsodnosti, zato da bi se rešil.

Kdor se poglobi v veliko skrivnost in poskuša raziskati motive človeškega srca, bo odkril, da obstajata dve vrsti trpljenja in sreče. Tako obstaja trpljenje, ki nastane zaradi okrutnosti, krivic, kriz na svetu in pa tisto, ki ga prikliče nezmožnost opraviti s tem na pravilen način. In temu nasproti stoji sreča, ki raste s pomočjo občutkov varnosti in simpatije, tako sreča, ki nastane zaradi medčloveških odnosov. Vsekakor pa obe vrsti sreče in trpljenja spadata k procesu zemeljskega življenja. Izvirata izključno iz naravnih aspektov zemeljskega umrljivega človeka z vsemi njegovimi željami in potrebami.

Toda obstaja pa tudi sreča in trpljenje, ki izvira iz čisto drugega vira. Doživljamo ju bolj ali manj jasno v srčni sredini večnosti. Kdor skusi in okusi ter prestreže nekoliko moči iz večnosti bo začutil intenzivno srečo, a tudi veliko bolečino duše. Te izkušnje se lahko vedno znova pojavljajo in posegajo globoko v našo bit. Povsem jasno se nam pokaže, da nas lahko naše ravnanje Bogu približa ali pa nas od njega oddalji. Ta gotova izkušnja se izrazi v globoki občuteni bolečini, da smo ločeni od, božanskega življenja. Po drugi strani pa obstaja tudi občutek sreče, ki se nam stalno vrača; doživi pa ga tisti človek, ki si mu je dano sredi osamljenosti in nesmisla sveta notranje zaznati stik in klic iz večnosti, kjer je naš dom.

Lahko rečemo, da iz zemeljske sreče in zemeljskega trpljenja izvira naravni potek življenja vseh nas. Iz sreče in bolečine, ki nujno sledita naravnanosti na božansko duhovno bit, pa izvira spoznanje povsem nove perspektive življenja: življenje, ki se razvije na temelju božanske nesmrtne duše v srcu človeka. Če gledamo sedaj na srečo in trpljenje iz tega zornega kota, nastane v nam osnovno novo prevnodnotenje. In ravno v tem je skrita ta velika možnost, naloga, predvsem pa obljuba, ki smo jo dali, preden smo prišli na ta svet!

V primeru pa, da človek ostane ujet v ta svet trpljenja, s katerim se celotno človeštvo sooča, se bo moral definitivno na smrt utrujen in izčrpan vdati, Tako ostane v krožnem toku, ki nenehno pelje v nov boj, v katerem pa ne more zmagati. Kajti boj za srečo in boj proti trpljenju tega sveta nam ne dajeta gledano dolgoročno nobenega pozitivnega rezultata. Komur je podarjeno uvideti to, lahko pride do popolnoma novega spoznanja. Življenje bo videl v povsem drugi luči. Kjer smo do sedaj presojali svoje trpljenje izključno po zemeljskih merilih, se nam prebudi povsem jasno vedenje, da smo kot zemeljski ljudje nagnjeni k temu, da negiramo svoje božansko poreklo in nas ravno to prisili, da izkusimo trpljenje!

Kdor pa se nauči prepoznavati svoje božansko poreklo in mu tudi daje prednost, da lahko živi in raste, bo zagotovo odkril, da lahko povsem drugačen način življenja omili ali pa celo ukine mnogo trpljenja. Tako trpljenje ne bomo več doživljali kot bičanje, ampak kot zgolj pomoč in milost na naši poti življenja. Zato velja, da tisti, ki želi pomagati, bo prejel pomoč.

Ali smo lahko srečni, ne da bi bili srečni? Vsekakor! Odvisno je le od našega življenjskega pogleda, ki ga imamo. Če imamo nekaj, kar je v našem srcu in očeh pomembnejše od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem smo vsemu navkljub lahko srečni! Kajti kjerkoli izhaja iz človeka ta moč živega srčnega miru notranje sreče, deluje v nas in skozi nas tako, da ureja vso našo okolje: valovi razburjenja se pomirijo, spori se razrešijo, odgovori na vprašanja se pogosto pojavijo sami od sebe. S takim delovanjem mnogi začutijo, da je sreča in resnični mir, po katerim hrepeni vsaka duša, nekaj povsem drugega in hkrati neskončno več kot le blagodejna odsotnost nemira ter začasna odsotnost trpljenja; mnogo več kot gola protiutež vsakdanjih življenjskih preobremenitev; več kot pogoj za ozdravitev duše. To notranjo srečo in vsurejajoči mir hranijo druge moči, ki pa niso tega od tega sveta.

Miran Zupančič