P. France Cerar je v svojem članku Zapoved »ne ubijaj« in živali, ki je bil objavljen v Družini dne 5.6.2005 zapisal, da se zapoved Ne ubijaj nanaša na človeka, ne pa na živali, kar po njegovem pomeni, da je živali prepovedano mučiti, dovoljeno pa jih je ubijati. Iz članka je mogoče tudi zaključiti, da Jezus ni bil vegetarijanec in da niso bili vegetarijanci niti njegovi somišljeniki. Nadalje pravi, da tisti, ki trdijo, da je bil Jezus vegetarijanec, ne navedejo kateri so spisi, ki pojasnjujejo, da je bil Jezus vegetarijanec in da jih niti ne morejo, ker jih ni.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice meni, da trditve p. Cerarja glede tega, da se zapoved Ne ubijaj ne nanaša tudi na živali in da Jezus in njegovi somišljeniki niso bili vegetarijanci, ne držijo in da obstajajo spisi, ki to dokazujejo. Ti spisi bodo navedeni v nadaljevanju.


P. Cerar z odlomki iz Bibilje poskuša dokazati, da Ne ubijaj velja samo za ljudi. Očitno stoji na stališču, da je vse tisto, kar je v Bibiliji, resnica. To pa je zelo vprašljivo. Znano je, da je Hieronim po naročilu papeža Damasusa I. v 4. stoletju sestavil prvo latinsko skupno izdajo Nove zaveze in to iz mnogih spisov, katerih izvor ni bil znan. V obup so ga spravljala številna protislovja, nepopolnosti in različne možnosti razlage biblijskega gradiva. Papežu je pisal, da ga bodo obsojali kot biblijskega ponarejevalca, ker je moral pogosto izbirati in se po lastnem preudarku odločati, kaj je pravilno ali napačno, nepopolno in kaj potrebno dopolnitve. Znanstveno je dokazano, da Hieronim ni razpolagal s pristnimi prvotnimi besedili, temveč samo s prepisi prepisov, pred seboj pa je imel tisoče različic besedil. Marsikaj je dodal in spremenil. Marsikaj, kar je Jezus iz Nazareta izgovoril ali storil, v njej ni vsebovano. To potrjuje tudi Biblija sama, saj v njej piše, da je Jezus »storil še veliko drugih reči, ki niso bile zapisane« (Janez 21,25). V njej pa so tudi stvari, ki jih Jezus ni rekel oz. storil, so pa njemu pripisane, kar velja tudi v primeru Mojzesa. V celoti so ostali neupoštevani, danes znani, apokrifni (skrivni) spisi. Trditi, da je Bog avtor Svetega pisma, kot to dela KC, je zato nerazumljivo.
Na temo ponarejanja Biblije je zagrebški Večernji list (12.9.2001) pod naslovom Vatikanski znanstvenici prepravljaju Bibliju citiral enega izmed najbolj znanih strokovnjakov za Biblijo Martina Percyja, ki je rekel, da nikoli ni obstajala popolna in definitivna verzija Biblije; to je bila knjiga, ki se dopolnjevala in spreminjala z mnogimi prevodi. Percy je še rekel, da samo fundamentalisti mislijo, da je Biblija prišla s faksom direktno iz raja.

Danes je znanih mnogo tekstov, ki niso bili sprejeti v uradno Biblijo kot npr. Egipčanski evangelij, Jezusov evangelij, Evangelij miru Esenov, Tomažev evangelij. Vsi ti spisi dokazujejo, da se je že pred 2000 leti vedelo: Pomor živali je smrt ljudi. »Božji mlini meljejo počasi«, pravi pregovor, vendar danes prihajajo grozote ljudi nad živalmi vedno hitreje nazaj nad ljudi.

Po besedah Lukovega evangelija naj bi Jezus vprašal: »Kje je prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?« (22,11). Po izvenbiblijskem Ebionitskem evangeliju je Jezus na vprašanje, kje naj Mu pripravijo velikonočno jed, odgovoril z naslednjimi besedami: »Ali zahtevam jesti meso na pasho z vami?« (citat po Epiphanesu, Contra Haereses 30,22,4). Iz te izjave tudi izhaja, da je Jezus odklanjal žrtvovanje živali. Večkrat je ob tem citiral Božjo besedo, dano po preroku Ozeju. »Usmiljenja hočem in ne daritve«. (Mt 9,13).

V knjigi To je Moja Beseda (str. 747), v njej pa je Kristus, kot je razvidno iz knjige, sam pojasnil svoje življenje na Zemlji, ko je na njej živel kot Jezus iz Nazareta, je o teh dogodkih podana, za društvo seveda, izjemno prepričljiva razlaga: »Niti apostoli niti učenci niso naročili, naj se zakolje jagnje. Vendar so tako Meni kot apostolom in učencem kot dar ljubezni ponudili kose pripravljenega jagnjeta. Naši bližnji so nas hoteli s tem obdariti, ker bolje niso znali… Svoje sem poučil: Človek naj namerno ne ubije nobene živali in tudi ne uživa mesa živali, zaklane za pripravo jedi. Toda če so ljudje, ki so še nevedeni, pripravili meso kot hrano in z njo obdarili gosta in mu jo ponudili na gostiji, potem gost naj ne bi odklonil daru. Kajti razlika je, če človek to je iz poželjivosti po mesu ali pa v zahvalo gostitelju za trud…«. Ve se torej, da Jezus ni zapovedal zaklati jagnjeta za pasho, temveč je bilo to jagnje Njemu ponujeno in da iz vljudnosti ponujene hrane ni odbil. Jezus si mesne hrane ni naročal. To pa pomeni, da je bil vegetarijanec, ne glede na to, če je kdaj pojedel kakšen košček mesa. Kaj je bistvo vegetarijanstva, torej zelo lepo izhaja iz zgornje Kristusove izjave. Sicer pa je Jezusova ljubezen do živali dokumentirana v mnogih nebiblijskih spisih, kot tudi v sami Bibliji.

V Stari zavezi beremo, da je prerok Izaija rekel, da kdor ubije vola, je kakor da bi ubil človeka. Tudi preko drugih prerokov Stare zaveze (Efraim, Amos, Jeremija …) se je Bog jasno zoperstavil pobijanju oz. žrtvovanju živali. To dokazuje, da velja zapoved Ne ubijaj tudi za živali. In še nekaj, kar je zelo pomembno: »Da, jaz Jahve, se ne spreminjam …«, je Bog izjavil po Malahiji (Mal 3,6). Bog je rekel Ne ubijaj in tega ni spremenil. Sicer pa so bili tudi apostoli in prvi kristjani vegetarijanci. To je razvidno iz mnogih spisov, ki niso bili sprejeti v uradni kanon, kot npr. Clementinische Homilien, Paidagogos, Epistuale ad Faustum. Johannes Chrysostomus (354-407 po Kristusu) je o skupini prakristjanov izjavil: »Pri njih ne tečejo potoki krvi, nobeno meso ni zaklano in nasekano … Pri njih ne vonjamo strahotne sopare mesnega obeda …, ne slišimo nobenega bobnenja in surovega hrupa. Uživajo samo kruh, ki ga pridelajo s svojim delom ter vodo, ki jim jo nudi čisti izvir. Če želijo slasten obed, pa uživajo ob sadežih, pri tem pa občutijo višji užitek kot pri kraljevih mizah.« (Homil. 69)

P. Cerar tudi piše, da je Bog dal človeku pravico in naročilo, da naravi gospoduje, ni pa mu dal pravice, da jo uničuje; biti mora njen varuh. Strinjati se je s tem, da Bog človeku ni dal pravice, da uničuje naravo in da mora biti njen varuh. To pa dokazuje, da velja zapoved Ne ubijaj tudi za živali, saj pomeni ubijanje živali uničevanje narave, kajti živali so del narave. To je seveda tudi v skladu z Božjimi besedami iz prve Mojzesove knjige: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro. (1 Mz 1,29-31). To je tipična vegetarijanska zapoved, ki pa jo je kasneje cerkev zaradi svojih interesov spremenila in to na način, kot je že bil opisan. V zvezi s tem je zelo pomenljiva izjava Hieronima, ki je bil vegetarijanec in prijatelj živali. Rekel je: »Uživanje živalskega mesa je bilo do vesoljnega potopa neznano; toda od vesoljnega potopa naprej so vlakna in smrdeči sokovi živalskega mesa zamašili usta godrnjajočega in čutnega ljudstva, ko so v puščavi pred njim metali prepelice. Ko se je dopolnil čas, se je pojavil Jezus Kristus, ki je tako zopet povezal konec z začetkom, da nam odslej ni več dovoljeno uživati živalskega mesa.« (Adversus Jovianianum,l,30).

P. Cerar piše tudi o mrtvi snovi in neživi naravi. Navaja še, da živali ob prazniku prostovoljno podarjajo človeku svoje življenje in ga celo prosijo, da naj jih človek zakolje in zaužije. Vprašanje je, ali obstaja v Božjem stvarstvu nekaj neživega, saj je Bog življenje in izven njega ni ničesar, niti nečesa mrtvega ne, vendar se društvo v to ne spušča, saj gre za teološko vprašanje. Z gotovostjo pa je mogoče reči, da trditve p. Cerarja, da se živali človeku ob prazniku same podarjajo in ga celo prosijo, da jih zakolje, v nobenem primeru ne držijo in so daleč od resnice. Vsakdo, ki gre ob prazniku v klavnico bo videl, kako stvari stojijo. Vidi neizmerno trpljenje in mučenje živali ter njihovo borbo za življenje. Če bi držala trditev p. Cerarja o prostovoljnem darovanju ob prazniku, bi klavnice npr. pred veliko nočjo ali božičem izgledale popolnoma drugače. Živali bi očitno prostovoljno prišle vanjo, zaprosile klavca, da jih ubije oz. se ne bi upirale, ko bi jim prerezal vrat ali jih na kakšen drug način ubil. Živali bi umirale z nasmeškom na obrazu, veselile bi se tudi, da mesar njihovo telo spremeni v meso. Če bi Bog ljudem res namenil živali za hrano, kot to izhaja iz članka, se te v klavnici za praznik sploh ne bi mogle upirati zakolu in bi zakol potekal mirno in gladko. Stanje v klavnici pa je popolnoma drugačno, kot že rečeno, so klavnice kraj neizmernega trpljenja in poniževanja živali. Stanje v klavnici jasno demantira stališče p. Cerarja, da se živali same prostovoljno ob prazniku žrtvujejo človeku za njegovo prehrano in ga celo prosijo za zakol, to pa seveda velja tudi za čas ob »neprazniku«, kajti p. Cerar smiselno navaja, da to velja tudi za ta čas.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice:
Zanj odvetnik Vladko Began