Zgodba, ki jo boste prebrali, je povsem osebna zgodba in nima z vami prav nič skupnega. Toda le na prvi pogled. Kajti če jo boste prebrali z odprtimi očmi in ušesi, predvsem pa s srcem, boste odkrili, da je to tudi vaša zgodba.
V njej nastopajo povsem drugi ljudje v povsem drugih krajih in povsem drugih zgodbah kot v vaši. Toda v globini in na njenem koncu je nekaj vsem nam skupnega, zato vam svojo zgodbo poklanjam iz srca.

RESNIČNA ZGODBA S POLETNEGA KAMPA

Povedala vam bom svojo zgodbo. Potrudila se bom, da bom kratka in jedrnata. Moj življenjski moto, že odkar vem zase, je: »Naredila bom vse, da bom srečna!« Pred štirimi leti sem zato pustila dobro službo, tako, ki je zavidanja vredna. Odpravila sem se v državo, ki je dolgo časa živela pod neljubo diktaturo Rusov. Razlog: ljubezen do moškega. Ni bilo lahko, vendar, kot sem že omenila, za srečo sem pripravljena narediti vse. Hitro sem se naučila jezika svoje morebiti nove domovine. To sploh ni bilo težko, problem je bil le, da sem bila ozmerjana za kurbo ali ljubico gangsterja, kadarkoli sem spregovorila. Jezik »nove domovine« sem namreč govorila z ruskim naglasom. Huje ne bi moglo biti. Vendar za srečo vse! V »novi domovini« ženske ženskam niso pustile, da bi bile same svoje. Kult matere je prevladoval v vsaki pori socialnega življenja. Dom mora biti pospravljen, pravi moški. Tla pomita, luknje v oblekah zašite, srajce zlikane, pravi moški. Hladilnik mora biti vedno poln, večerja pravočasno pripravljena, pravi moški. Ženska je prava ženska, ko v popolnosti skrbi za dom, pa pravi ženska. Ampak, kot sem omenila, sem bila pripravljena za srečo narediti vse. Vendar srečna nisem bila. Umirala sem po obrokih.

V »novi domovini« sem preživela tri leta in pol, poslušala sem zbadljivke, žaljivke, zahteve in nenehne kritike. Mene ni poslušal nihče. Ko sem odprla usta, so mi jih takoj spet zaprli. »Ne delaj problemov!« sem slišala.
Postala sem bleda in shujšala sem in nenehno sem mislila, da nisem dovolj dobra, da moram biti še boljša, da bi si zaslužila ljubezen. Bilo je tri tedne pred poroko. Prijateljica mi je rekla: »Za ljubezen ti ni treba narediti ničesar. Dovolj je, da si.« Bila sem popolnoma na dnu. Nekje globoko v sebi sem vedela, da če bom stopala še naprej po izbrani poti, da bom postala živi mrtvak. Za srečo! Končno mi je postalo jasno, da je nekaj hudo narobe, vendar nisem imela dovolj moči, da bi se lahko vrnila v Slovenijo. V boju za srečo, za katero sem mislila, da me čaka v »novi domovini«, sem izgubila vso energijo.

Vendar na srečo mi je bila ponujena prava roka. ODŠLA SEM NA POLETNI KAMP SVETLOBE društva Bindu, da najdem moč, da se vrnem domov. Na poletnem kampu sem se soočila sama s seboj, vendar kar je najlepše, pri tem nisem bila sama. Pomagali so mi čudoviti ljudje, ki vztrajno delajo na sebi že nekaj let. Pripravili so mi »Izziv«, ki je bil pisan prav meni na kožo. »Izziv« je psihodrama, ki te postavi v življenjsko situacijo, ki si jo želiš doživeti, ali pa si jo že doživel in je nisi popolnoma razumel. Z »Izzivom« sem spoznala, da resničnosti ni, da je resničnost relativen pojem, ki je odvisen od tvoje izbire in odločitve. Vendar takoj, ko se odločiš, kaj je zate resnica, se omejiš in izbrišeš njene druge številne obraze, ki jih je resnično nešteto in povrh vsega ima vsak svoj čar. Tako sem spoznala, da je »sreča« stanje, za katero se ti ni treba truditi. Enostavno moraš le biti, biti to, kar si. Ljudje na kampu so mi dali več ljubezni in razumevanja kot kdorkoli v življenju, in kar je najlepše, od mene niso pričakovali ničesar.

Seveda pa z omenjenim spoznanjem moja trenutna situacija še ni bila rešena. Imela sem spoznanje, da se moram vrniti nazaj, ker v novi »domovini« nisem ljubljena, vendar za to sem potrebovala moč in energijo. To mi je poklonil ogenj. Na kampu sem se dvakrat udeležila Bindu plesa po žerjavici. Prvič je bilo strašno, pa ne zato, ker bi peklo. Bilo je strašno zato, ker sem spoznala, kako daleč sem zašla, se oddaljila od narave in od svojega bistva. Obup je priklical moč in trmo, da se rešim. Drugi Bindu ognjeni ples pa je bil božanski v pravem pomenu besede. Vrnil mi je radost, vrnil mi je življenje. Moje notranje življenje se je znova začelo prebujati. Vrnil mi je mene samo! Dal mi je energijo in moč, da začnem življenje znova.

Danes imam dobro službo, tako, ki je zavidanja vredna, ampak ne samo to. Srečno sem poročena, tako srečno, kot sem si vedno želela in upala. Nasmeh imam ne le na obrazu, ampak tudi v duši!

Kristina Ina

Več o 5. tradicionalnem POLETNEM KAMPU SVETLOBE društva Bindu:
www.plespoognju.si
5. tradicionalni POLETNI KAMP SVETLOBE
bindu@siol.net
GSM: 040 215 017 (Borut Omerzel)