Obstajata dve vrsti moči: politična in duhovna.

Politična moč je moč vplivanja na druge s prisilo. To je moč zaposlovanja in odpuščanja, kaznovanja, zapiranja, celo ubijanja. Ali groženj s temi stvarmi. Politična moč ni v ničemer povezana z modrostjo ali dobrohotnostjo. Ne nahaja se v človeku ali njegovem značaju, marveč izključno v denarju ali položaju. Zato jo pogosto imenujemo tudi začasna moč, saj so vse te stvari začasne. Zgubimo jih lahko čez noč.

Duhovna moč je moč vplivanja z lastno osebnostjo - z zgledom, prijaznostjo, zabavnostjo, modrostjo in ljubeznijo. To moč imajo revni vsaj enako pogosto kot bogati. Pravzaprav je njena osnovna značilnost ponižnost. Čim več duhovne moči imajo ljudje, tem bolj se zavedajo, da je njihova moč božji dar in da je zelo rahlo ali pa sploh ne povezana z njihovimi dosežki, da ne delujejo sami, marveč prek njih deluje božja moč. In največkrat so presenečeni, kako močen pozitiven vpliv imajo.


Duhovna moč je vedno in vselej omikana. Politično moč je mogoče izvajati z omiko* ali s skrajno neomiko.


...

Na žalost ljudje politično moč in duhovno moč radi pojmujejo kot nasprotji. Vzroka za tako stališče ni težko razumeti. Politično moč človek doseže zaradi stremljenja; duhovne moči sploh ne doseže. Nasprotno, človek, ki jo ima, se je pogosto prisiljen stremljenju odreči. Politična moč je tesno povezana z oblastjo nad drugimi. Duhovna moč je tesno povezana z odrekanjem oblasti. Politična moč je usmerjena navzven, duhovna moč je to, kar imamo v sebi. Politična moč svojega nosilca mami, da bi izgubil stik s svojo človečnostjo in tako zavil s poti duhovne moči. Zato ni naključje, da v nekaterih verah od nekdaj velja, da se je politični moči najbolje izogibati.

Toda tako črno-belo pojmovanje, v katerem eno izključuje drugo, je poenostavljeno in kot vsako poenostavljanje nas spravi v težave. Naj vodenje svojih organizacij in ustanov prepustimo duhovno nerazvitim osebam? Kakšno ceno za to bi plačala družba? Mar ne bi duhovno najmočnejši ljudje najbolj verjetno politično moč izvajali najbolj prijazno - tako da ne bi popustili pred njenimi skušnjavami, njenimi kvarnimi vplivi? In kako lahko nekdo raste proti naslednjim stopnjam duhovne moči, če nima priložnosti, da bi okusil politično moč, iz katerih bi se učil.

Velika nevarnost politične moči je med drugim tudi to, da se z njo lahko ogradimo od življenja in s tem od stvari, ki nas jih življenje uči. Pa ni treba, da je tako. Osrednje vprašanje je, ali se človek nauči odpovedati oblasti. Toda duhovna moč je do neke mere odločitev med več možnostmi in naša volja ima vso svobodo odločiti se, da bo ostala neumna.

Drugi problem je, če se odpovemo iskanju politične moči za ceno odpovedi duhovni rasti in zdravljenju. Rezultat odločitve za politično nemoč je lahko v končni obliki duhovna in intelektualna nemoč.

Politična in duhovna rast sta dva ločena pojava, vendar lahko potekata z roko v roki, marsikdaj bi celo morala. Verjamem, da smo vsi poklicani za duhovno moč in to pogosto pomeni tudi za politično moč.

Ker je omika civilizacijsko vedenje, ki je moralno v podrejanju Višji sili, in ker nas Bog pokliče k moči, je ena izmed pomembnih značilnosti omikanih ljudi njihova pripravljenjost, da drugim pomagajo rasti do moči. Omikano vedenje je vedenje, ki omogoča moč drugim.

Včasih je pri vzgoji otrok, vodenju podjetja in v nekaterih drugih položajih primerno oblast in politično moč obdržati v svojih rokah.

Ker je omika organizacijsko vedenje, osnovna vodila omike v zakonu veljanjo tudi kot osnovna vodila omike v družini in v večjih organizacijah, najsi bodo to poslovne korporacije ali vlade. Naloga vsakega dobrega vodilnega delavca, na primer, je da poskrbi za svojo zamenljivost, in sicer tako, da podrejenim z nasveti, usposabljanjem in pooblaščanjem za prevzemanje da toliko odgovornosti, kolikor so je še sposobni prevzeti, tako da jim pomaga razviti toliko moči, da ga lahko tudi zamenjajo. In obratno, ena izmed najpogostejših oblik neomike v velikih organizacijah je, da se vodilni delavci oklepajo svoje moči, čeprav bi jo morali prepuščati drugim - tako kot starši, ki otrokom ne prepustijo moči, čeprav so dovolj zreli zanjo.


*omika je pojem, ki ga razloži na začetku knjige, in ne pomeni vljudnost, ampak globoko - zavestno - pravilno delovanje, ki je lahko včasih tud čisto nevljudno

Vsekakor je knjiga vredna branja, v njej so tudi primeri, ki vse skupaj dodatno razjasnijo.


dr. Scott M. Peck: Svet, ki čaka, da se bo rodil, str. 130)