Piše: Sanja Lončar

Isak Asimov je napisal zakone robotike, po katerem robot nikoli ne bo storil človeku kaj slabega. Vendar obstaja način, da robot ubije človeka. Potrebujete dva robota. Prvemu naročite, naj da strup v kozarec, drugemu, ki ne ve, kaj je v kozarcu, ukažete naj kozarec odnese osebi, ki bi jo radi ubili. Zdaj zamenjajte besedo robot z besedo znanstvenik in dobili boste razlago za marsikaj, kaj se nam danes dogaja.

V laboratorijih po vsem svetu, se danes izvajajo poskusi in »kuhajo zvarki«, kjer je dovolj, da se le pri enem zalomi, in o naši civilizaciji bodo prihodnje generacije, nekaj tisoč ali sto tisoč let le ugibale.
V Švicarskem Cernu v ogromnih akceleratorjih ustvarjajo fuzijo atomov. Obstaja tveganje, da bi s tem sprožili verižno reakcijo, ki je ne bi mogli več obvladati... Vendar se tolažijo, da do tega verjetno ne bo prišlo.
Genski tehniki obstreljujejo genske verige in ustvarjajo mešanice organizmov, ki jih ta planet še nikoli ni doživel. Tudi oni se tolažijo, da bodo v primeru, če kaj »zbeži« iz epruvete, že kaj »pogruntali«.
Na internetu pod »chemtrails« najdete srhljive informacije o novi igri moči, ki jo Američani izvajajo nad našimi glavami. Z nevarnimi kemičnimi spojinami ustvarjajo oblake, spreminjajo klimo in kontrolirajo nevihte.
Kemiki ustvarjajo nove spojine, strupe, detergente, aditive in kozmetične pripravke vsak dan. Vse to prihaja v naše domove, v naša telesa in na koncu tudi v okolje. Kdaj bo počilo?
Dejansko je že velikokrat počilo, le da ta ista znanost poskrbi, da vse kar se dogaja, navadni smrtnik sprejme kot "normalno in dovoljeno"

Dogovorna varnost!
Pred leti me je černobilski dež zalotil na strehi, kjer sem pridno barvala opaž. Seveda sem bila panična, ko sem slišala, da je bil dež radioaktiven. Moj prijatelj znanstvenik je klical kolege na inštutih Vinča v Beogradu, Ruđer Bošković v Zagrebu in Jožef Štefan v Ljuljani. Vsi so potrdili, da so izmerjene vrednosti radioaktivnega cezija in stroncija prebile vse meje, ki so še neškodljive za zdravje in da bodo ostale v našem okolju prisotne še stotine in tisoče let.
Na inštitutu za varovanje zdravja v Beogradu so takrat zasedali skoraj celo noč. Kakšno obvestilo dati v javnost? Dogovorili so se, da bodo mejo neškodljivega sevanja v Jugoslaviji dvignili na nivo izmerjenega. Potem so objavili obvestilo, da je izmerjeno sevanje v mejah normale in da zato ne bo škodljivo za zdravje.

Takšen postopek je v sodobni znanosti vsakdanji pojav. Najprej izmerijo stanje, ko ugotovijo, da ne vedo kako bi ga izboljšali, razglasijo, da je stanje sprejemljivo in neškodljivo.

Kdo da več?
Trenutno se v Bruslju odloča o tem kolikšen odstotek gensko spremenjenih organizmov v naši hrani za nas ne bo škodljiv. Ali to bo 0,1%, 0,5%, 1%, 3% ali več? Na osnovi česa bodo odločali? Velike korporacije so izračunale, koliko bi jih stalo, če bi morali iz silosov, kamionov, tankerjev in mlinov pazljivo počistiti ostanek gensko spremenjenih žit, predno začnejo delati z nespremenjivimi. Tudi laboratoriji so preverili, kako so opremljeni in koliko bi stala testiranja, odvisno od tega, kako bo nastavljen minimum. Čim manj je dovoljeno, bolj precizna mora biti metoda testiranja. Ali menite, da je v teh kalkulacijah kdo izračunal, kakšne posledice za zdravje ima kateri odstotek?
V ugledni reviji Science (junija 2000) je Jose Domingo predstavil pregled obstoječih raziskav na to temo. Našel je le osem recenziranih znanstvenih del, ki se ukvarjajo z vprašanjem varnosti gensko spremenjene hrane. Od tega so le štirje dejanski poskusi s prehranjevanjem in od tega so tri izvajali strokovnjaki multinacionalke Monsanto (ki je vodilni zagovornik gensko spremenjene prehrane).
Znanstvenica Mae-WaN Ho (ugledna znanstvenica s področja genetike) opozarja, da bi masovna proizvodnja gensko spremenjenih organizmov lahko imela veliko večje posledice, kot uporaba nuklearne energije. Radioaktivnost s časom slabi, geni pa se, nasprotno, sami razmnožujejo, rekombinirajo in širijo, tako da njihov učinek s časom narašča.
Za kako pomembno področje našega življenja gre, naj pove še en citat prof. Jošta: »Manj nevarno je pustiti študentom projektiranje atomskih central, kot dopustiti znanstvenikom, da skrbijo za poljedelstvo.«

Varno, dokler se drugače ne dokaže
Najbolj banalna zloraba znanosti je, ko vam rečejo, da je nekaj varno, ker ne obstajajo znanstveni dokazi, da je nevarno.
Lastniki znanosti sami določajo, kaj se bo sploh raziskovalo, na kateri način, kako se bodo rezultati interpretirali in kateri bodo sploh zagledali luč sveta.
Znanstveniki so ujetniki korporacij, ki jim s pogodbami in po potrebi še bolj trdimi prijemi, preprečujejo, da bi v javnosti sporočili podatke, ki ne ustrezajo naročnikom. Celo takšna Institucija kot je FDA (Federal Drug Adninistration) - najvišji organ za registracijo zdravil, izdaja dovoljenja na osnovi dognanj raziskav, ki so jih izvajali proizvajalci sami, in nima pravice vpogleda v celotno dokumentacijo (ki je poslovna skrivnost!). Tudi, ko ugotovijo da so rezultati raziskav ponarejeni, to ne pomeni, da bo FDA ukrepala. Dr. Richard Burrougs, zaposlen v FDA, je pri preverjanju podatkov, ki jih je dostavila družba Monsanto, o rekombiniranem govejem hormonu za rast, prišel do spoznanja, da so rezultati ponarejeni. Ko je o tem obvestil upravo FDA se ni zgodilo nič. Ko je o neukrepanju FDA obvestil Kongres ZDA je izgubil službo.
Spomnite se, koliko let je bilo potrebno, da se prebije zid molka znanstvenikov v tobačni industriji, ki že desetletja vedo, kako so cigarete škodljive in kaj vse je v njih dodano, da bi ustvarili še več odvisnikov.
Tudi o škodljivosti azbesta desetletja ni bilo znanstvenih dokazov. Da ne naštevamo barvil, arom, umetnih sladil in vrste zdravil, ki so vsa prestala teste in dobila dovoljenja za varno uporabo, po nekaj letih pa se je ugotovilo, da so zdravju nevarni.

Kljub temu znanost vztraja pri tem, da ji moramo verjeti, dokler se ne dokaže, da nima prav.

Dobri nameni in škodljiva dejanja
Napačno bi bilo misliti, da v teh laboratorijah sedijo zli ljudje, ki premišljujejo o tem, kako bodo uničili ta planet. Nasprotno. Tam praviloma sedijo zelo sposobni ljudje, ki si zelo prizadevajo najti rešitve za bolezni, lakoto, klimatske spremembe.
Vsaj prepričani so v to. Kako potem pride do tega, da se celoten proces obrne v nekaj človeku tako nevarnega?
Začne se pri odločitvi, kaj bodo znanstveniki sploh delali. Prav tu leži vzrok za verižno napako. Danes znanstveniki namreč lahko delajo le na takšnih projektih, za katere je možno dobiti denar. Denar pa lahko dobijo le za projekte, ki obetajo dobičke tistim, ki so v njih vlagali.
To pomeni, da znanost ne išče rešitev za določeno bolezen. Išče zdravilo, ki ga je možno patentirati, poceni proizvajati in drago prodajati. Tudi, ko ugotovijo, da je kozarec vode zdravilo za glavobol, vam tega ne smejo povedati, ker s tem vlagatelj v raziskavo ne bo mogel povrniti sredstev vloženih vanjo.
Enako je pri poljedelstvu. Kot navaja profesor Jošt, le 0,01% vseh sredstev za raziskave je v ZDA namenjenih raziskavam na področju organskega poljedelstva. 99,99% je namenjeno pospeševanju prodaje kemije.
Prehrambna industrija, ki je v rokah velikih multinacionalk, razpolaga z velikimi sredstvi za raziskave. Večina je usmerjena v raziskovanje, kako poceniti proizvodnjo in tako povečati dobiček. Če nekdo izračuna, da bi uporaba paradižnika, ki bo imel le 1% več suhe snovi, predstavljal milijarde dolarjev dobička za proizvajalce kečapa, potem ni problem dobiti milionska sredstva za gensko spreminjanje paradižnika, da bi to idejo uresničili.
Če nekdo izračuna, koliko semena bi lahko ljudem prodali, če bi semena bila kaljiva le eno sezono, nastane pošastni projekt "terminator tehnologije", ki gensko spremeni rastline tako, da naslednja generacije v sredi vegetacije odpove.
Če je lažje proizvajati sintetični inzulin (Imenovali so ga Humani inzulin!), kot zdravila iz živalskega inzulina, potem ga bodo forsirali, tudi če obolelim za diabetesom prinaša vrsto težav.
Kot je objavil Der Spiegel in povzelo Delo, izganjanje zdravja gre tako daleč, da farmacevtske družbe iščejo nove bolezni v fenomenih vsakdanjega življenja. Zdravljenje zdravih zagotavlja rast medicinske industrije. Če nekdo spremeni varni nivo holesterola le za eno enoto, je naenkrat 10% več populacije z diagnozo povišanega holesterola.

Daleč od tega, da znanstvenikov in njihovega znanja ne potrebujemo. Problem je v tem, da sodelujejo v napačni igri.. Delajo na projektih, ki pogosto človeštvo le oddaljujejo od rešitve dejanskih problemov. Ob tem uporabljajo metode, ki jim onemogočajo videti celoto in soodvisnosti. Rudolf Steiner je rekel » veliko več sem se naučil do preprostih kmetov, kot od velikih znanstvenikov«.

Zakaj znanstveniki na to pristajajo.
V večini držav je študij zelo draga investicija. Večina študentov dobi od države kredite ali štipendije za svoje šolanje. V obeh primerih to pomeni vrsto obveznosti. Ko končajo študij, je potrebno kredite za šolanje odplačati. Zato so mladi in nadebudni znanstveniki veseli vsakega projekta, na katerem lahko pokažejo svojo usposobljenost. V projektih je vsak le delček velikega stroja in posameznik nima niti časa niti možnosti, da bi sprevidel razsežnost projekta, s katerim se ukvarja. Posebej če so projekti predstavljeni s promocijsko zanimivimi imeni, se znanstveniki leta in leta ne bodo vprašali, v čem je smisel tega, kar počenejo. Propagandni strokovnjaki še posebej skrbijo, da motivacije in prepričanosti, da delajo pravo stvar, ne zmanjka.
Ko ugotovijo, kako se njihovo delo lahko zlorabi, so ponavadi že sprejeli obvezo molka, imajo hipoteko na hišo, plačujejo šolnine za svoje otroke in jih počasi mine, da bi se sami borili proti mlinom na veter.
Vse bolj pogosto se oglašajo znanstveniki, ki so pripravljeni spregovoriti. Vendar na enega, ki spregovori, se vedno najde 10 takih, ki bodo za dobro plačilo zastavili svoj znanstveni ugled in demantirali ugotovitve svojih kolegov.
To se je zgodilo dr. Kanematsutiju Sugiuru, ki je veljal za najuglednejšega specialista za bolezni raka v ZDA, ko je objavil rezultate o odličnih uspehih pri zdravljenju raka z vitaminom B17 (letaril). Rešitev je očitno bila preveč enostavna. Vitamina, ki je v peškah sadja, se enostavno ne da patentirati, zato ne pride v poštev, da bi to bila rešitev za najbolj dobičkonosno bolezen naše civilizacije. V tem primeru je šlo za znanstvenika, ki uživa tolikšen ugled, da se ga enostavno ni dalo odstavili. Z zavlačevanjem in neskončnim podaljševanjem poskusov, jim je uspelo pomembnost tega odkritja minimizirati in postaviti pod vprašaj.

Veliko bolj pogost je scenarij, ki ga je doživel dr. Arpad Pusztai (znanstvenik svetovnega slovesa), ki je ugotovil, da gensko spremenjeni krompir, v katerega je vnesen gen visibabe, povzroča poškodbe vitalnih organov poskusnih živali. V istem mesecu je bil deležen priznanja vladnih inšpekcijskih služb in ustavitve financiranja raziskovalnega projekta.
Tudi v Sloveniji smo bili priče diskfalifikacij veliko ljudi, ki so se drznili slediti resnici in ne denarju.

Vprašajte in izvedeli boste…
Kaj lahko storite? Imejte odprte oči in ne bežite pred vprašanji, ki so očitna. Predno zaužijete sredstvo za hitro hujšanje, se vprašajte, kako ta snov deluje. Predno se premažete s kemijo, ki vam bo stopila celulit, se vprašajte zaboga, kako to deluje. Kako se dlačice stopijo pri sredstvu za depilacijo, kako dosežejo, da se 24 ur ne spotite, kako mikrovalovka vaše kosilo segreje v minuti, kako deluje klima naprava, zakaj se mleko ne pokvari, tudi če ga pozabite teden dni na mizi, zakaj imate vročo glavo od mobilnega telefona…

Ni nujno vprašati ljudi s »titulo«. Vprašajte sebe, prijatelje, naravo!. Odgovori so povsod okrog nas. Le redki postavljajo vprašanja.

Sanja Lončar

Kriza znanosti je vse bolj očitna. Ocenjuje se, da danes korporacije v Veliki Britaniji pokrivajo 80-90% stroškov vrhunskih raziskovalnih inštitutov. Raste prepričanje, da je največja grožnja preživetju človeka in obstanku planeta prav s tem, da so velike korporacije prevzele znanost. Anketa objavljena v magazinu Times Higher Education Supllement (8. september 2000) pravi, da je od tretjine anketiranih znanstvenikov zahtevano, da rezultate svojih raziskav spremenijo v korist naročnikov.
Marjan Jošt v knjigi »Intelektualni izziv tehnologije samouničenja«