| 
Potujem na valovih življenja,
ki spuščajo in dvigajo se,
včasih polna sem hrepenenja,
drugič spet vseeno mi je.
Valovi včasih bili so visoki,
da so zalili vse kot orkan,
drugič bili so spet majhni in plitki,
življenje bilo je kot prazen vsakdan.
Ni me bilo ne prej, ne sedaj,
bila sem takrat, ko čutila sem raj,
ko sem v srcu čutila ljubezen in moč,
ko videla sem vse – in dan in noč.
Vem, da potrebno je čisto vse,
kar se zgodi in kar že je,
da naučim se ločiti stvari,
da vidim svetle in temne dni.
Sprejemam sedaj vse dni in noči,
vse ljudi, ki daješ mi jih Ti.
Da bom ohranila mir in pogum,
pa potrebujem čisti razum.
Rada bi moč, ko ne morem naprej,
kaj se dogaja, prosim povej.
Se moram spočiti, nabrati moči,
da grem naprej z novimi stvarmi?
|
NE ZAMUDITE
Valovanje
Prispeval/a: stojči dne petek, 10. junij 2005 @ 13:29 CEST
Nihče ne ve,
o čemerkoli,
karkoli več,
kot o tem ve,
tvoje srce. :)
lp
---
stojči
Valovanje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 10. junij 2005 @ 14:02 CEST
naše življenje je kot kipenje vala. Nekateri valovi se stekajo z drugimi in tvorijo močnejše tokove, drugi spet izgubljajo moč in izginjajo pod površino. Ti procesi trajajo vedno le nekaj trenutkov. V vzvalovanem valu se nenadoma zberejo vse sile, razvije se veličasno gibanje. Val se dvigne iz globine, pridobiva na moči, tvori vrh, se bolj in bolj dviga in končno preseže vse druge valove.
Potem spet potone, se usloči in se pripravi na novi nalet. Sile in napetosti pod površino se ponovno združijo in spet jih vidimo kot vrh. V svoji najvišji točki se val ratrešči in ta divja sila prekipevanja ustvari nad njim prosojno, lahno meglico razpršenih vodnih kapljic mavričnih barv. Oblika meglice se zliva z obliko dvigajočega vala. Zaplapola kot zastava, zlije se z vrha vala in se razprši v zrak.
Medtem val zopet narašča in se pripravlja na zadnji naskok. Naleti na odpor in se raztrešči na tisoče delcev. Za njim ostane kot dih nežna mreža velikih in majhnih vrtincev. Izlijejo se in izgubijo v naslednjem valu, ki zopet združi njihove sile. Tako je naše življenje. Napni jadra in počakaj na ugoden veter.
tvoj prijatelj Miran.
Valovanje
Prispeval/a: titanic dne nedelja, 12. junij 2005 @ 10:25 CEST
kaj treba je in kaj ne.
Ni potrebno sploh, da vemo,
kje smo in kam gremo.
Pomembno je, da se prepustimo,
božji volji se odprimo.
Zaupanje v dobro in prav,
počakati, treba je na božji pozdrav.