Piše: Joša Medved

Vsakdo ima svobodo odločanja, da kroji svoje življenje po svojih možnostih, predstavah in merilih. Od kje pa prihajajo možnosti, predstave in merila? Ali smo zadovoljni z rezultati in s svojim življenjem? Če nismo, običajno pričnemo iskati vzroke zunaj sebe, kritizirati in spreminjati druge, namesto da bi si ozavestili svoj položaj in svoje resnične možnosti, ki izhajajo iz notranjosti. Predstavljajte si pijanca, ki z razširjenimi rokami drsi okrog debelega betonskega stebra in si misli, da so ga zabetonirali! Natančno v takšnem položaju se nahajamo tudi mi vsi, ker se ne zavedamo, da se kakor tisti pijanec oklepamo svojih vzorcev. Kaj pa pomeni “notranja svoboda”? Ali ni to ravno odsotnost vseh zgrešenih umskih predstav, vzorcev in starih navad, ki nas utesnjujejo, omejujejo možnosti in nam škodujejo?

Seveda obstajajo pojmi kakor svoboda gibanja, svoboda mišljenja, govora in pisanja, »svobodne volitve«, in še cela vrsta »svobod in svoboščin«, katere nam je nekdo od zunaj bolj ali manj velikodušno podaril – z namenom, da ne bi opazili omejitev, ki so dejansko skrite za temi navideznimi demokratskimi darili. Vse te zunanje pogruntavščine spominjajo na usnjeno lutko direktorja nekega velikega japonskega koncerna, katero lahko vsi nezadovoljni zaposleni po mili volji klofutajo, da s tem sproščajo svoje notranje nezadovoljstvo s pravim direktorjem. Tako nasedamo trikom, ki nas ovirajo pri ozaveščanju resnične naravne svobode, katero smo že imeli po naravi, a smo jo počasi in neopazno sami zabetonirali.


Ravno pred nekaj dnevi sem dobil obvestilo o televizijski oddaji, pri kateri je šlo za primerjavo argumentov vegetarijancev proti mesojedcem; eno od vprašanj se je glasilo nekako takole: »ali ste za to, da se klanje živali prepove?« Kakšen nesmisel! Že zgodovina nas uči, da je vsaka prohibicija samo umetno dvignila ceno prepovedanim izdelkom, katere je poslej s še večjim dobičkom prodajala mafija, ki je prepoved uzakonila. Če otroku nekaj prepovemo, ga bo seveda prav to najbolj zanimalo. Gre za zavajanje oziroma odvajanje misli od rešitve, ki je najbolj preprosta: če ne bom kupoval mesa, ga tudi ne bodo mogli prodajati – torej bo tudi klanje postalo nesmiselno. Meso bodo prodajali, dokler ga bo nekdo kupoval, vsa mamila bodo prodajali, dokler jih bo nekdo kupoval, vse orožje bodo uporabljali, dokler ga bo nekdo izdeloval in dokler bo ljudstvo dajalo zanj denar. Svet bo poln kriminalcev, dokler bodo obstajali zakoni, ki bodo določevali, kaj je kriminal, namesto da bi ustvarili pogoje, v katerih bi dobrine bile pravično porazdeljene in bi kriminal bil absurden.

Oblastniki sami na debelo goljufajo in kradejo, druge majhne tatičke pa posadijo v zapor. Ves svet bo tudi poln grešnikov, dokler bodo obstajale religiozne organizacije, ki bodo določevale, kaj je greh. Te organizacije so dokazano nastale z namenom osvajanja ozemlja, oblasti in bogastva, ne pa z namenom skrbeti za duše vernikov. Vse bolnice bodo polne bolnikov, dokler bodo učili ljudi predajati odgovornost za svoje zdravje v tuje roke. Zakaj ne učijo v šolah, da zaradi kopičenja odpadnih snovi, ki jih v telesu povzroča mesna hrana, nastaja rak, kakor je že zdavnaj znanstveno dokazano? Farmacevtska industrija se bohoti z namenom kopičenja svojega dobička, ne pa z namenom varovanja ljudskega zdravja. Prostitucija bo vedno cvetela, dokler bodo ljudje tam iskali klavrne nadomestke za ljubezen, katere niso sposobni najti v sebi.

Nemogoče se je boriti proti prisili, ki smo jo ustvarili v nas samih. Ta prisila pa so ravno napačni, nenaravni in škodljivi vzorci, katerih sužnji smo postali, a katerih se še zavedamo ne, ker se jih ne želimo zavedati. To je tisti betonski steber, katerega se oklepamo in se nam nekega dne zazdi, da nas obdaja betoski zid, iz katerega ni rešitve. Pa je, zelo enostavna! Ozaveščanje!

Kako torej spremeniti svet? Naj mar pričakujem, da ga bodo spremenili neki kralji, sultani, vladne organizacije? Saj to so vendar samo ljudje, ki so znali organizirati oblast v svojih rokah in skrbijo v prvi vrsti zase. Edina možnost je, da spremenim samega sebe s tem, da se osvobodim vzorcev. Te svobode mi nihče več ne bo mogel vzeti. Vendar pa vsakdo misli, da sam ne more ničesar zares spremeniti, saj se to še poznalo ne bo. Zakaj bi torej, prav jaz sam pričel nekaj spreminjati? Zakaj bi najprej jaz vljudno pozdravil soseda? Zakaj bi najprej jaz bil prijazen s svojo soprogo? Zakaj naj bi se samo jaz odpovedal alkoholu, mesu, vsem bleščečim industrijskim izdelkom? Čemu moje ozaveščanje, dokler najbolj vidim samo tuje napake?

V nekem kraljestvu, kjer je fantastično uspevala vinska trta, je vladal izredno dobrosrčen kralj, katerega so vsi podaniki zelo ljubili. Kraljevina je imela približno 15.000 državljanov, ki so vsi imeli svoje vinograde in dobro vino iz te sončne dežele je slovelo po vsem svetu. Kralj je nekega dne sklenil, da bo odpravil vse davke, ki so doslej polnili že zdavnaj zvrhano državno zakladnico in bo za delovanje samo najnujnejših državnih potreb ostal samo še en davek, katerega bodo pobirali enkrat letno. Vsakdo bo obvezan, ob koncu leta prispevati po en literski vrček svojega najbolj izvrstnega vina, katerega bodo natočili v 15000-literski kraljevski sod. Po vsej deželi so proslavljali ta najnovejši kraljevski dekret in pevci so opevali dobrega kralja. Ljudje so živeli v miru, slogi, svobodi in radosti. In tako je prišel dan, ko so se postavili vsi državljani v ogromno vrsto, vsak s svojim vrčkom vina.

Državni organi so sestavili spiske, s katerimi so kontrolirali postopek in zvečer so s ponosom ugotovili, da nihče od državljavov ni manjkal; demokratičnost je torej delovala stoodstotno! Kralj se je pojavil na balkonu kraljevske palače, se zahvalil za zvestobo svojemu ljudstvu ter svečano otvoril proslavo dobre letine, saj je vino spričo mnogih sončnih dni zagotovo moralo biti izredne kvalitete. Iz soda so zajeli z zlato kupo, katero je kralj visoko dvignil in z njo nazdravil ljudstvu. Toda, o groza: vino je bilo povsem brez okusa, kakor sama voda! Ko so iz soda poizkusili še drugi, so morali ugotoviti, da je v sodu zares bila voda. Kralj je poslal po svoje alkimiste, da bi ugotovili vzrok za nastanek takšne čudežne pretvorbe vina v vodo, kateri se kar niso mogli dovolj načuditi. Le najmodrejši minister, ki je bil v sorodu z največjim vinogradnikom Johannesom, je lahko pojasnil kralju uganko. Kmet Johannes si je namreč mislil, da če bo namesto svojega najboljšega vina prinesel vrček vode, se to v 15000 litrih vina še poznalo ne bo. Prav tako pa je razmišljal vsakdo.