|   Ali ste se kdaj vprašali kako bi se počutili, če bi vam kdo prepovedal misliti o vsem tistem, kar znanost in navadni razum ne moreta dokazati, da obstaja, torej o vsem, kar gre čez to kar je znanstveno dokazljivo in da svoboda misli ne bi smela preseči mejo oprijemljivega, na primer, da Bog je, da imamo dušo, torej, da bi z vsem, kar z znanstveno metodo ni razložljivo v svetu, ne bi smeli z njimi razložiti bogastvo vsega bivajočega. S to kritično samozaščito pred vero v neskončnost duha bi ukinili človeka, usmerjenega v svobodno mišljenje. To bi bil prehod jaza v ne-jaz.
Jaz je tudi v nadčutnem. Duh je načelo življenja, materija pa je njegova temeljna sestavina. In če je temu tako, je duh tisti, ki razloži materijo. Svoboda duha je v odprtosti, v možnosti izbora misli. Duh giblje snov in je soodgovoren za vse nauke o idejah. Pojem resnice mora prepustiti trpljenju, dvomovm in izkušnjam, da spregovorijo, tudi tam kjer najbolj boli in kjer je največja tema. Upanje za odkritje resnice je nekaj odrešenjskega in človeka obvladuje vedno neko mišljenje, ki mu ni dovolj to kar je spoznal. Vse minljivo je podrejeno večnemu in v njem izginja.
Ko pa človek hoče samo materialistično spoznavati in obvladovati svet ter povzročiti propad nadčutnih zaznav in se zato opolnoči poda v temno klet iskati duh pokojnika, ko vnaprej ve, da je tam le tema in najde v kleti človeka, ki razmišlja, se zave, da je demonstriral premoč občega nad individualnim in da je absolutno spoznanje nekaj povsem drugega, ki premika svet. Ob tem mora vedeti, da sta si znanost in človekov iščoči duh podajala roki pri iskanju resnice in da eden brez drugega ne moreta preživeti. Zato je svoboda mišljenja v odprtosti, ki je nujna za moralno odgovornost naših misli. Svobodo pa ogrožajo doktrine, ki svobodo mišljenja in njeno odprtost determinirajo.
|
NE ZAMUDITE
Ogrožanje svobode mišljenja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 6. junij 2005 @ 08:51 CEST
Tatjana Malec