Piše: Miran Zupančič

Do opuščanja starega ne pride naenkrat, ampak postopoma, kajti tega ne bi nihče zdržal. V moči Božanske Luči pa človek vendarle lahko stopa po tej kraljevski poti, lahko se odreši starih ruševin, tako, da njegovo srce na vrhu razvoja sprejme in presnovi čisto Luč iz nadnarave, brez tostranskega in onstranskega astralnega vpliva. Vse, kar izvira iz te narave, dobro ali slabo, ne pušča več sledi. Moči iz nadnarave neovirano pritekajo v organe, ki so za to pripravljeni: skozi žlezo češariko Le ta se nahaja v sredini možganov in odreja tudi presnovo ter bioritem, predvsem pa je to organ, preko katerega se lahko Sveti Duh neposredno dotakne človeka. Temu organu rečemo »ključ k duši«. Osnovni kamen nove graditve - Jezus Kristus – je tako položen. Tako tu ni prisoten samo Jezus, nastajajoče novo sonce, ampak tudi Kristus, graditelj naše nove zavesti. Te božanske sile se kažejo tudi v obliki povečane intuicije ali sposobnosti prenovljene naše duše, da se le ta lahko uskladi s Kristusovo višjo vibracijo in tako prepozna Božanski načrt. To je potem dnevno druženje z živim Bogom!

Mi človeštvo se v tem trenutku soočamo z novo sposobnostjo. Ljudje, ki se zavedajo in z vsem srcem sodelujejo pri njenem razvoju, ravnajo tako na novi način, način, ki je uglašen z novimi sevalnimi zakoni. V primeru pa, da mišljenje, občutje in delovanje še naprej določa stara nerazumnost, naletijo prenovitvene sile na odpor in človek obtiči sredi konflikta, ki si ga je sam ustvaril. Kako naj razumemo razblinjanje stare narave? Brez finejše substance, ki je znana kot eter, si življenja v današnjem smislu ne moremo predstavljati. Naše človeško fizično telo, a tudi živali in rastline ne morejo živeti brez etrov. Naše zdravstveno stanje določa naše eterično telo. Eterično telo je odgovorno tudi za naše duše. Preko hrane pritegne iz prasubstance nujne etre. Če bi proces hranjenja prekinili le za kratek čas, bi bila posledica tega smrt.


Pri predelavi etrov s pomočjo naših organov se odreši t.i.svetlobni eter, ki bi ga lahko uporabili za gradnjo nove duše. Toda ravno to je lahko bi ga uporabili; kajti kaj se običajno zgodi? Odrešene svetlobne moči nam nenehno kradejo bitnosti, ki se zadržujejo v onostranstvu in so si na naš račun tam zgradile fantazijska nebesa. Naše svetlobne etre-božanska luč uporabljajo za to, da ostanejo. To je eden od vzrokov, zakaj se človeštvo ne more več razvijati v odrešujočem smislu. Vse se vrti v krogu. Obstajajočega nivoja vibracij ni več moč obdržati in zato se vse bolj niža, kot lahko jasno spoznamo pri današnjih gospodarskih zlorabah. Vsak dober namen pade nazaj na primitivno raven.

Prepadu lahko uidemo le z dviganjem ( molitvijo, me:ditacijo) vibracij. Z dviganjem vibracijskega ključa se odprejo obeti za višje življenje. Ko je enkrat vibracija dvignjena nad to naravo smrti, takrat onostranstvo s svojimi fantomi in maliki ne predstavlja več nobene nevarnosti, kajti njegova vibracija se ne ujema s prenovljenim življenjem. Zopet lahko s pomočjo Kristusove sile pritegnemo v svoje polje dihanja to božansko silo. To je osnova za graditev novega eteričnega telesa. Brez tega temelja se v današnjih pogojih ni možno izogniti organizirani kraji etrov in s tem posledično duhovno-duševnemu zatonu! Kristusovi elementi lahko zaton ustavijo in ga z zvišanjem vibracij spremenijo v pot navzgor.

Ko se to zgodi, nimajo moči tega sveta nobene podobnosti več s prenovljenim duhovnim sistemom. Odvzeta jim je osnova za obstoj. Če lahko ta proces nemoteno poteka dalje, končno dosežemo tudi mejo vibracijske lestvice te narave. Po prehodu te meje ni več nobenega atoma prejšnje stare narave. Posledica tega je, da se v temelju prebudimo iz toka pozabe. Tako prenehamo piti iz reke pozabe. Izguba spomina na prejšnje življenje vedno vsebuje nadaljnji vidik pozabe, ki ima tako daljnosežne posledice. S se misli na spomin na prvotno božansko življenje. Naš svet, v katerem poteka vsakodnevno življenje, ni samo plod pozabe, je pozaba sama. Ta naš minljivi svet je reka pozabljenja, ki brez cilja nosi ljudi. Vanjo se potapljamo in vsakodnevno pohlepno pijemo vodo iz nje. V njej živimo in umremo, v neprestanem krogu, ki se prekine le, ko se pretrga tančica pozabe. Kako globoko smo se pogreznili v preteklost? Kako nam gre s to stvarjo v našem vsakodnevnem življenju? Ko se vozimo z avtom, beremo časopise, ko smo pod stresom ali pa pregledujemo svojo finačno stanje? V odnosu do drugih ljudi, ko nam nekdo laska ali nas nesramno goljufa? In kako doživljamo lastno telesno nemoč? Nas potegne val pozabe ali pa ohranimo spomin na božansko-prvotno? Se sploh še spomnimo česa, kar bi lahko imenovali kot večnost, neskončnost, Bog, božansko delovanje in energija?

Naša ovira do spomina je naš jaz. Ta naš jaz je nastal iz strahu, kot je to čudovito pojasnjeno v »Evangeliju resnice«:
»Ko je nevednost o Očetu porodila strah in grozo, se je strah zgostil v meglo, tako da nihče ni mogel ničesar videti. Tako je zmota pridobila na moči in delovala je v praznini, ne da bi poznala resnico. Močno in lepo je oblikovala stvari, ki naj bi nadomestile resnico.«

Nevednost o Stvarniku in izguba spomina na božansko enost sta tako porodila grozo in bila vzrok strahu. Tako je iz tega strahu nastal naš jaz. Ta jaz pa je zunaj mene, so drugi, je vse drugo. Jaz je s svojimi omejitvami ločen od enosti. Je v resnici zgoščen strah. S tem, da je jaz omejeno področje zavesti, predstavlja vse, kar prihaja od zunaj, nevarnost ali napad na lastno področje. Jaz si lahko predstavljamo kot jez v obliki kroga sredi velikega vala. Energije, ki se stekajo proti temu jezu, pritiskajo nanj. Zato se jez neprestano bori za svoj obstoj. Jaz je strah, ker je omejitev nastala iz pozabe. Hoteti biti omejeni jaz pomeni, da je prvobitna enost pozabljena.

Strah je v resnici nepoznavanje božanske ljubezni, božanske neskončnosti. Komu je skozi Duha duša prebujena, je popolnoma odrešen strahu, je ljubezen. Kakorkoli že, pa se ljudje med seboj razlikujemo, a občutek strahu je vsakomur isti. Povodi za strah so lahko različni, vzrok pa je vedno pozabljanje, nevednost, omejitev. Tako sta tudi strah in krika tesno povezana. S kritiko, obtožbami in obsodbami nastaneta odpor in sovraštvo. Ni nujno, da vedno pride do tega, vendar pa je kritika začetna poteza. Kaj pa drug drugemu pravzaprav očitamo? Vedno gre za izjave in načine delovanja našega jaza. Drugemu pravzaprav očitamo njegov oziroma njen jaz. Drugemu pravzaprav očitamo nekaj, kar smo tudi sami:jaz. Seveda se lahko naši načini delovanja razlikujejo od nekoga drugega. Toda konec koncev je vsako delovanje zakoreninjeno v jazu-osebnosti ali egu. Kritika nekoga drugega je vedno kritika nekega ega ali jaza, nečesa, kar smo tudi sami. Je pravzaprav samoobtožba.. Obtožujemo druge, ker se v najgloblji notranjosti sami čutimo krive. Naša krivda izhaja iz ločenosti od božanske enosti.

In kje je tu rešitev?
Naš jaz, opredeljen kot omejitev, ne more vstopiti v neomejeno. To je povsem nemogoče. Kakor koli že razširi svoje meje in se lahko prestavi navzven, ostane neomejeno zanj nedosegljivo. Pozabljanje ostane pozabljanje. Kolikor bolj se jaz razširi, toliko globlje in večje je pozabljanje, je le ena varianta: pozabljanje izničiti s spominom. In tako imamo na razpolaga dve poti, ki vodita k spominu. Ko slišimo govoriti o spominu, še ne pomeni, da spomin tudi zares doživljamo. Kajti spomin, ki izpodrine pozabljenje božanske enosti, je mnogo več kot miselna dejavnost v smislu: »Oh, da, zopet se spomnim, kam sem založil pomembne papirje.« Spomniti se pomeni: čutiti vibracijo večnosti, ne premišljevati, ampak čutiti. To začutimo v sebi in ta občutek se sočasno vedenje.

Vprašanje pa je, če je človek v svojem srcu dojemljiv za to posebno delovanje. Samo tako mu lahko besede o spominu nekaj pomenijo. Obstajata neposredna in posredna pot do zopetnega spomina. Po teh poteh ne moremo hoditi ločeno, ampak sočasno. Posredna pot je: spodbuda s pomočjo besede in pisanja, s pomočjo razsvetljenega učitelja, s pomočjo duhovne skupnosti, ki ni nujno, da mora biti organizirana institucija. Sam prehod s posredne na neposredno pot je: prenos energije preko besede, preko razsvetljenega učitelja, preko duhovne skupnosti razvitih duš. Neposredna: čutiti v lastnem srcu večnost v dobesednem smislu besede priti do spomina (»Ajde Mujo, sjeti se odakle si došao.«). Torej, ponovno se vrniti vase.

Doseči vedenje, ki ga po resnici lahko imenujemo vedenje: živo vedenje, modrost. Ta spomin ni nekaj, kar nas občasno prešine. Je temeljni občutek, ki določa naše vsakodnevno življenje, ki izhaja iz Luči semena v našem srcu in odpravlja pozabljenje od znotraj navzven. Tako demaskira strah in krivdo kot podobi strahu in megle. Vsi razsvetljeni učitelji so opozarjali, da se je nemogoče spomniti brez zunanjega vzgiba. Včasih se nam dozdeva tako, kot bi se določeni ljudje prebudili in dosegli odrešitev brez zunanje pomoči. Vendar pa moramo pri tem vedeti, da ne poznamo njihove zgodovine. Pogosto sodimo prehitro in rečemo: »Samo poglej, saj greš lahko tudi sam po poti!« Toda to je velika iluzija.

Sam, biti odvisen le sam od sebe in hoteti doseči vse, to je samoprevara, delovanje pozabljanja. To pomeni: jaz, omejitev, strah, občutek krivde, sodbo. Brez zunanje oživitve, brez pravih navodil, kar pomeni tudi vselej prenos energije spomin ni možen. Toda brez občutenja v posebnem kotičku našega srca, brez resničnega vedenja od znotraj, ostane impulz brez delovanja. Zunaj in znotraj morata sovpadati. Če je spomin biti eno z najglobljo notranjostjo postal dejstvo, je premagana razlika med zunaj in znotraj. Potrebno se je torej dvigniti nad pozabljanjem. V starih duhovnih tradicijah so imenovali stopiti na pot odrešitve tudi »vstop v val odrešitve«. Tako obstojata dva vala. Reka pozabe in val odrešitve.

Le –tega naredi prepoznavnega sijoče znamenje in kažipot tistih, ki so vanj stopili pred nami. Naša naloga pa je dvigniti se nad reko pozabe. Ne naključno, če nam ravno ustreza ali če smo zopet enkrat bili budni ne, nadnjo se moramo dvigniti .Vsekakor pa vzpon ne pride sam po sebi. Od nas zahteva predanost, budnost in napor, nikakršne zategnjene napetosti, ampak prizadevanje, ki izhaja iz globine našega srca, razsvetljujoče posredovanje. Sam vzpon zahteva določen napor, do padca pride samo po sebi. Zdrs v pozabo se zgodi brez napora in muke, vzpon pa vsebuje težnjo pozabo premagati S pomočjo spomina zvrtamo prehod skozi težišče pozabe. S pripravljenostjo spomniti se, se lahko naše srce vsak trenutek odpre in tako pretrga mrežo pozabljenja.

Spomniti se pomeni ozavestiti, zavedati se. Zavedati se pomeni zavestno živeti. Zavestno življenje pomeni resnično spremembo. Spremembo, ki jo hrani in vodi sila neskončnosti, Luč, ki je zunaj in tudi znotraj. Ne glede na to kako širen že je ta naš svet, seže le do določene meje, ki je individualno od človeka do človeka različna. Pravzaprav je to kar vemo, zelo malo predvsem, če gre za temeljna vprašanja obstajanja:
Od kod prihajam?
Kam grem?
Kaj je naš cilj življenja?
To spoznanje je Sokrat vtistnil v besede:
»Vem, da nič ne vem.«

Človek, ki stremi za resnico, ve, da vse vedenje tega sveta pripada le zunanjemu, minljivemu človeku. Ve tudi, da je vse, kar potrebuje, v njem že prisotno, pa čeprav latentno, speče. Želi le to, kar bi ga približalo resničnemu cilju človeštva. Zato se reši vse navlake in se drži bistvenega. Kdor je pravi iskalec si upa opustiti znanje. To pomeni: čeprav ima mogoče mnogo zunanjega znanja, mu to zaradi notranjega vedenja ni na prvem mestu, ampak je zanj drugorazrednega pomena. Ne veže se na znanje, ker ga na resnični poti k Resnici ne privede niti koraka dalje. Ve, da mora ostati ubog na duhu in izkusi, da je to edina prava osnova, na kateri lahko stopa na pot svobode. Ko opusti znanje zaradi nepotešljivega hrepenenja po izpolnitvi življenja, nastane v njem prava resnična vera, vera, ki se nenehno obnavlja. Tako se postopno ukinja prišepetavanje starih sil, glasu preteklosti, ki človeka držijo v lastni duhovno-mentalni ječi. Glas starih kač počasi umolkne Naša osebnost ima pri tem predvsem nalogo, da se za to dogajanje odpre, ga dopusti, zaupa Prasili in sodeluje. Ko pa enkrat človek naredi prostor za Drugega v sebi (notranjega duhovnega človeka iz drugih dimenzij), takrat doživi, da sodeluje

To pa je lahko za marsikatero osebnost tudi lahko neprijetna izkušnja, saj hoče jaz v svojem kraljestvu sam vladati. Prav gotovo se bo upiral, saj čuti, da je ogrožen njegov obstoj. Občuti strah. Sedaj pride do tega, da je treba vztrajati in ne pobegniti pred praznino, ki lahko nastane v tej notranji tišini. Jaz se nagiba k temu, da hoče napolniti to praznino. Kdor pa vseeno tvega in zaupa Božanskemu pomočniku v sebi, bo zagotovo zaslišal v svojem umirjenem srcu, glas izvira ali začetka. Zaradi današnjega vpliva vodnarjevega žarčenja se bo zmota razblinila in val ljubezni bo širil moč vzvišene, več dimenzionalne resničnosti preko celotnega sveta. Da bi se tako naša duša dvignila in šla po poti k Božanskemu soncu ljubezni.

Kdor išče odrešitev svoje duše, je v svetu le mimoidoči. Tu je, tu dela in dela najboljše. Toda vendarle ostaja nevtralen do vseh pojavov v sebi samem in okrog sebe. Njegov končni cilj leži izven dimenzije časa in prostora. To ne pomeni da beži pred svetom. Očitki ga ne zadržujejo. Ravna inteligentno. Njegovo obnašanje kažejo notranji mir, spoznanje in resnično zaupanje. In ko sreča koga, ki je v stiski, ravna ljubeče. Ker je naš zemeljski mir le začasen, si ne prizadeva za zemeljsko odrešitev. Ne išče popolne družbe, če prav prispeva po svojih močeh, da bi to družbo vendarle dvignil na višjo raven. Toda to ni končni cilj.

Kdor vidi rešitev v takem načinu življenja, se ne sme obotavljati, da sebe in svet temeljito razišče. O tem nas Hermes Trismegistos pravilno usmeri, ko pravi: »Poskusi, o duša, dobiti abolutno vedenje o stvareh, ki ti bo pomagalo, da boš spoznala njihovo življenjsko obliko in njihovo bistvo. Zanikaj njihove posebnosti in njihovo različnost. Kajti resnično življenje in njegovo bistvo je preprosto in večno in ničesar ni, kar bi bilo med dušo in njim.

V svetu različnosti je brezupna naloga, da bi analizirali lastnosti različnosti. Vsak odgovor prikliče spet vrsto novih vprašanj. Zato ne išči svojega notranjega miru v različnosti stvari, kajti tam je mir bežen, kot veter. Trajnejši notranji mir nastane šele, ko se duša dvigne nad različnosti stvari, da bi s Stvarnikom praznovala enost«.

KONEC

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com