Predstavljajte si, da se vam približujejo divje zveri. Prihajajo vam vedno bliže in nikamor ne morete pobegniti, kajti približujejo se iz vseh smeri, kamorkoli pogledate. Čutite, da sem vam bliža konec in da bo ta konec neizmerno grozljiv. Z zadnjim delčkom upanja se še ozirate naokrog, če bi vendarle kje obstajala kakšna rešitev. Toda nikjer je ni videti in popolnoma ste prepuščeni na milost in nemilost tem zverem. Zveri so vam že čisto blizu. Kaj občutite? Neverjetno paniko, obliva vas leden pot in drgeta vam vse telo. … In potem napadejo. Občutite neizmerne pekoče bolečine in vidite svoje razmesarjeno telo, dokler končno ne pride odrešilni konec.

Če so bile to samo sanje, se vsi prestrašeni prebudite in se po prvem šoku oddahnete, da ste vse to samo sanjali. Toda lahko bi bila tudi resničnost. Kaj porečete na to? Ali, kaj šele bi občutili, če bi vse to moral doživeti vaš otrok, ali celo dojenček?


Toda vse to grozljivo trpljenje mora na obalah Kanade in Norveške dan za dnem doživljati na tisoče tjulnjev, tako odraslih kot mladičkov, od katerih so nekateri šele pred kratkim zagledali luč sveta. Samo da njih ne napadajo divje zveri, ampak najkrvoločnejša od vseh zveri – človek. Morda so ti ljudje doma ljubeči možje in očetje, ki z vsem srcem ljubijo svoje otroke in mogoče tudi domačo žival, če jo imajo. Toda ob pogledu na nedolžne tjulnje pozabijo na svoje srce in na občutke ljubezen in vidijo samo še zaslužek, ki jim ga bodo prinesli tjulnji. Toda kaj so kupi denarja v primerjavi z življenjem. Morda lovci mislijo, da jim bo ta denar prinesel srečo. Toda kako lahko denar, ki je pridobljen na račun življenja drugih, prinese srečo. Za kratek čas jo morda kdo res občuti, toda vsekakor to ni prava sreča, sicer bi trajala večno.

In tako človek dan za dnem prinaša nesrečo drugim in tudi sebi, kajti če ubijemo katerokoli življenje, smo s tem ubili tudi del sebe. In tako sčasoma v nas umre tudi prava sreča, čeprav nikoli ne bomo nehali hrepeneti po njej, le poiskati je ne znamo več. Mislimo, da jo lahko najdemo v denarju in kopičenju materialnega bogastva. Toda lahko smo prepričani, da je tam nikoli ne bomo našli.

Najdemo jo lahko le v sožitju z vsemi bitji in z vso naravo, ko prenehamo misliti samo nase. Takrat nam nenadoma ni več vseeno, kako se počutijo soljudje, kako gre živalim in naravi. In takrat občutimo, da smo vsi otroci narave in da nihče ni več ali manj od drugega. In občutimo notranjo srečo, če pomagamo sočloveku ali živali., in ta sreča vedno bolj raste, ker v sebi vse bolj razvijamo občutke nesebične ljubezni. Takrat nam tudi niso več potrebni kupi denarja, kajti zadovoljni smo s tem, kar imamo. In takšni ljudje nikoli ne živijo v pomanjkanju, kajti kdor nesebično daje, bo tudi dobil to, kar potrebuje za življenje.

Morda kdo poreče, da je ubijanje živali njegov poklic in edini vir za preživetje. Mogoče to res drži, toda kdor se je sam v sebi resnično odloči, da ne bo več ubijal, bo začel iskati novo delo in prepričan je lahko, da se mu bodo odprla nova vrata in da bo našel humano delo in nov zaslužek za preživetje.

Pomislimo, kaj bi občutili, če bi nam nekdo ubil otroka in mogoče si bomo lahko predstavljali, kaj občuti tjulnja mati, ki gre iskat hrano za svojega otroka in ga, ko se vrne, najde razmesarjenega ležati v krvi. Toda ne more se pritožiti, kot bi se verjetno mi, čeprav je tudi to le jalova tolažba. Lahko le globoko v sebi nosi neizmerno bolečino, ker mora živeti v tako krutem svetu, ki mu ni ničesar več sveto, tudi življenje njenega otroka ne.

Zato pokažimo živalim, da znamo biti tudi drugačni, da imamo tudi mi srce in znamo ljubiti, kajti želijo nam zaupati in živeti z nami v sožitju. Ne želijo nas napasti, tudi divje zveri ne, če nam lahko zaupajo. Napadejo samo takrat, ko se počutijo ogrožene ali če v njih oživi spomin na to, da je tudi njim človek povzročil trpljenje.

Zato apeliram na našo vlado, da obsodi ravnanje lovcev na tjulnje v Kanadi in na Norveškem. Morda je za ta čas to zelo radikalen in mogoče težak korak, toda bil bi začetek rešitve za neštete nedolžne tjulnje in tudi za njihove lovce, ki bi bili prisiljeni opustiti to početje. Saj to početje dolgoročno tudi njim prinaša samo nesrečo, kajti kar storimo drugim, s tem se bomo morali nekoč tudi sami soočiti, razen če prepoznamo svoje zmotno ravnanje in ga obžalujemo. In takrat ga tudi ne bomo več ponovili, saj smo se začeli zavedati, kaj s tem povzročimo drugim.


Sonja Ličof
Panonska 4
2000 Maribor