Jaz sem samo en bk, ki z razmišljanjem ni nikakor na vi, sploh pa ne na ti /skorajda bi si upal posumiti, ali sem mogoče prepričan celo, da je za neskromen razvoj te moje nesposobnosti kriv omamen vonj bele ivanjščice, ki se bohoti na gladkem cvetličnem vzorcu nečesa, kar je bila nekoč baje siva razbrazdana gmota pod lobanjskim svodom/, zato si niti ne drznem poskusiti razmišljati o iskanju univerzalnega recepta za uspešnost nekaj tako vsakdanjega, čudovitega, skrivnostnega, raznolikega, lepega in srce parajočega od bolečine, veličastnega, nizkotnega, božjega in podlega, kot je lahko partnerski odnos. Iskanju enovitega odgovora na vprašanje o smislu življenja bi šlo kaj lahko ob bok.
A če bi si dovolil prepustiti se iluziji, da nekoč morda razmišljanje ne bo bolelo, bi danes poskusil razmišljati približno takole, v nekem drugem trenutku morda drugače.

Lahko si predstavljam, koliko dejavnikov bi moral upoštevati, če bi nekoč rezimiral svojo pot, ki se ji reče življenje, v kratko ugotovitev, da je bilo lepo, ali da ni bilo, da je bilo še kar, ali kaj drugega. V partnerski odnos pa sta vpleteni življenjij dveh bitij z vso enkratnostjo in raznolikostjo socialnih, psiholoških, telesnih, duhovnih in ostalih momentov posameznika, ki se poleg tega še neprestano spreminjajo. Izpeljati iz te kopice spremenljivk in neznank enovito in splošno veljavno formulo za uspešno partnersko zvezo je najbrž nemogoče. A zvez je veliko in dokaj njih tudi uspešnih, torej je vredno poskusiti vsaj, a ne.


Ne gre. Evo, ni recepta, razen hudega glavobola po polurnem silnem iskanju vsaj temeljnih sestavin. Bom poskusil najti recept vsaj zase /hehe, ob predpostavki, da domnevam, da svojo ženo in njene želje, pričakovanja, hrepenenja, misli, strahove, njeno preteklost, njeno srce, njeno dušo...in tako dalje...poznam že več kot šestindvajset let. Sebe pa še bistveno dalj. Kaj res?/ Enostavno.
.
.
Ma ni tako silno enostavno sploh.
/Če sem iskren, sem za teh par vrstic spodaj porabil približno...eee...hja, kar dobrih trideset let. Dolgo ali kratko?. Če je kratko, si čestitam, če je dolgo, si oproščam, saj sem samo en bk, pa še z razmišljanjem nisem na vi, sploh pa ne na ti/.
Recept je pa sledeč:
- nikoli dovolj ljubezni,
- v zvezi sva dva...jaz in moja žena,
- ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo,
- ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo,
- odgovornost,
- komunikacija.
Vse sestavine dobro premešaš, prepleteš, pregneteš in jih z veliko žlico zajemaš štiriindvajset ur na dan, vsak dan.
Kako preprosto...se sliši.
Da pogledam malce v drobovje sestavin.

Nikoli dovolj ljubezni
Kaj je ljubezen? Je to kemija, ko te zadane kot strela z jasnega, ko ne moreš spati, ko gledaš svet skozi rožnata očala, ko si eno z njo, ko pamet odpove, ko hrepeniš po njej petindvajset ur na dan? Je ljubezen, ko pomisliš, da bi bil lahko sam, a si raje z njo? Je ljubezen, ko občutiš njeno zgubano, s starostnimi pegami posuto kožo dlani na svojem licu kot dotik svile? Je ljubezen, ko te njena bolečina boli, njen smeh osrečuje? Je ljubezen, ko pogled boža, ko molk poje? Je ljubezen, da sem raje z njo kot s kom drugim? Je...vse to... in še tisoč drugih stvari...v različnih pojavnih oblikah v različnem času, bolj ali manj inzenzivna, vedno potrebna nege in nikoli, nikoli samoumevna.

V zvezi sva dva...jaz in moja žena
Nisva eno. Jaz sem jaz, ona je ona, med nama so pa niti, ki naju povezujejo. To je najina zveza. Je to samoumevno? Naj bi bilo, a se spomnim tiste enosti v fazi goreče zaljubljenosti, pa silnih poskusov, da bi jo spremenil, oblikoval po svojih pričakovanjih /ko sem začel odkrivati, da vseh njenih lastnosti pa le ne ljubim/, pa poudarkov na moja /kot da je moja lastnina, ne partner/. Sprejeti partnerja takega kot je, je tako zelo enostavno reči, pa toliko težje storiti. In sebe, sebe še težje. Sprejeti sebe takega kot si, ne pomeni, da si rečeš "jebiga, tak sem", ampak, da odvržeš maske, tančice ki te prekrivajo, neguješ, kar je dobrega v tebi in odpravljaš, kar ni.

Ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo,
ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo.
Tu ni kaj dosti za filozofirat. Že Gandhi je rekel, da delaj drugim, kar bi rad, da drugi delajo tebi. Želim, da mi žena izkazuje ljubezen, mi pokaže, da sem dragocen, enkraten, popoln, lep...pa tko a ne da ja. Želim, da je iskrena, zvesta, da me razume, spoštuje, hrepeni po meni, je nežna, čuteča...pa tko a ne da ja. Torej? Vsaj to, kar pričakujem od nje, ji moram nuditi in ji nikakor povzročati bolečin, ki si jih sam ne želim.

Odgovornost
Za svoje življenje sem odgovoren sam. U, tole je tako široko področje. Najprej je potrebno počistiti pred svojim pragom je rek, ki drži še kako. Ko pa tako paše, da so vsega krivi drugi, sploh pa partner a ne. In se je tako težko zazreti sam vase, pa spremeniti sebe, počistiti s svojo preteklostjo, z ranami in praskami iz svojega otroštva, ki so v večini vir mojega delovanja, pa naj bo, kakršno že je. Koliko lažje si je reči, če bi se partner spremenil, potem bi bilo vse super ali vsaj znosno in namesto, da bi se lotil reševanja problemov pri sebi, spreminjanja sebe, poskušam spreminjati njega, ali pa bežim od problemov kamorkoli...v delo, v molk, v prepir, v varanje, v otopelost, v novo zvezo, v depresijo...v samomor ali umor celo. Ma, tudi ločitev si je potrebno zaslužiti, sicer je to spet samo beg. Moja odgovornost je tudi, da odidem iz zveze, če ni več ljubezni, če sem poskusil vse, da bi jo obudil. Če so otroci v zvezi, je odgovornost še toliko večja. Ne se slepit, da otroci ne občutijo hladu in nesoglasij. So kot občutljiva seizmografska igla, ki začuti potres mnogo prej kot mi. Ker so le otroci, si nažalost večinoma pripisujejo krivdo za težave in jim naše vztrajanje v zvezi, kjer vlada hlad, prepir, pretep, vpitje, alkoholna omama, psihični teror...povzroča mnogo večjo škodo, kot pa razveza.

Komunikacija
Brez komunikacije ni zveze...slej ko prej umre. No to je malce lažja sestavina zveze, ker se jo je dokaj enostavno možno naučiti. In kakšna naj bi bila? Kot prvo, prepir ni pogovor, v prepiru izgubita oba. Prednosti pravilne komunikacije se pokažejo predvsem, ko sem v stiski in ko nisem. Ženi povem svoje občutke, brez očitkov. Ker ona komunikacijo kar dobro obvlada, me posluša do konca, ne da bi se že med mojim govorjenjem pripravila na napad ali obrambo, se vživi v moje občutke, kolikor pač zmore in si prizna, da so to pač moji občutki, do katerih imam pravico. Potem je ona na vrsti, če je potrebno. Pomembno je, da si poveva čimprej, če pride do konflikta, da se ta s pometanjem pod preprogo, ali z molkom, ali z begom, ne razbohoti in ne pridobi na teži.

Partnerska zveza naj bi ne bila boj, marveč skupna pot. Z roko v roki.

Tako. Zelo na kratko bi bilo to to. Če bi znal razmišljati seveda.

en bk