Pozdravljena Melita,

človek je zmožen tudi delovanja na daljavo. Človek komunicira s svetom in prodira v prostor. Zmore zaslutiti, dojemati in doživljati pa ne le to, tudi oblikovati zmore življenje, ki ga želi živeti v prihodnosti. Ima sposobnost, da si oblikuje jutrišnji svet na daljavo, onstran vidnega sveta, ki ga živi zdaj. Človeku je usojeno drevo spoznanja in ne drevo življenja. Odkriva delovanje svojega razuma, z njim prestopa v boljši svet. Tu pa se začenja razločevanje med dobrim in zlom, med zaslugo in krivdo, med krepostjo in grehom. Človek je od nekdaj hrepenel po daljavah, ne le prostorskih, temveč tudi časovnih in jih je želel pritegniti v bližino svojega obstoja, ker se zaveda jutrišnjega dne. Tako skrbi zase, da si neguje in ohranja zdravje, da ljubi in je ljubljen in pozitiven do življenja. Njegova misel na daljavo je vedno brez fizičnega kontakta s prihodnostjo, njegovo delovanje je telesno in duševno, zato želi pritegniti videnje prihodnjega sveta v pravem pomenu besede, se ga zaveda in ve, da v naslednjih dneh bo sonce vzšlo točno ob določeni uri in zašlo ob točno določeni uri in da bo sam v prostoru in času navzoč in da bo tako dolgo živel, dokler mu bo to predvidevanje in doživljanje dano. Človek se dviga prek samega sebe, si razširja časovne razdalje onstran lastnega življenja, zato tudi moli in prosi, da se mu ne bi tu na Zemlji in potem pripetilo nič hudega. Ustvarjanje naše prihodnosti je iskanje stičnih točk med duhom in snovjo, med telesom in dušo. Vselej je to za nas dar odzograj, nekaj svetega, ko gre za prodor v duhovni svet, kajti prihodnost je to, zato jo oblikujmo modro in namenimo svojemu bitju, da bo kar najlepša in posvečena izključno nam. Prihodnost ni naša lastnina, temveč življenjska možnost.

Lep pozdrav

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]