NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sreda 28-okt
  • Ura pravljic v Knjižnici Bežigrad

  • petek 30-okt
  • 70+ TOP ugodnosti - VIP klub za člane ONA-ON.COM

  • nedelja 01-nov
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • ponedeljek 02-nov
  • Pridi na Sekiromet!

  • sreda 04-nov
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • petek 06-nov
  • L. Bernstein: Kandid, komična opereta v dveh dejanjih

  • sobota 07-nov
  • L. Bernstein: Kandid, komična opereta v dveh dejanjih

  • ponedeljek 09-nov
  • Pridi na Sekiromet!

  • sreda 11-nov
  • Maribere: Mazohistka

  • petek 13-nov
  • Izvirna e-mobilna pustolovska igra na Bledu

  • nedelja 15-nov
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • ponedeljek 16-nov
  • Pobeg iz zaklenjene sobe - escape room Maribor

  • sreda 18-nov
  • Escape room The Key Ljubljana

  • petek 20-nov
  • Zapri oči in občuti najglobljo igro Sensperience

  • sobota 21-nov
  • Poročni sejem na Ljubljanskem gradu

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Od znanosti do boga   
    nedelja, 22. november 2009 @ 05:01 CET
    Uporabnik: kanna

    Peter Russell:
    OD ZNANOSTI DO BOGA – Skrivnost zavesti in pomen svetlobe

    Peter Russell je skozi svoje izobraževanje, delo in poučevanje na področjih matematike, fizike, psihologije in filozofije razvil nov pogled na svet, v katerem je združil zahodno, znanstveno (materialistično) pojmovanje sveta in vzhodni religiozni pogled na svet. Do spoznanja, kako se lahko znanost in religija povežeta, je prišel s preučevanjem kvantne fizike, relativnosti in zavesti.

    Klasični zakoni fizike se končajo pri preučevanju svetlobe. Svetloba enostavno ne uboga istih zakonov kot veljajo za druge naravne pojave (več v: Russell, 2004, str. 60-71). Čeprav se zdita prostor in čas temeljna in nespremenljiva, tako kvantna teorija in relativnost opozarjata, da svetloba obstaja izza prostora in časa.

    Že Kant je trdil, da noumenon - stvar na sebi - presega prostor in čas. Einstein sto dvajset let kasneje podpira njegovo trditev. Čas in prostor nista absoluta, pač pa različna videza globlje resničnosti – nečesa onstran prostora in časa, vendar z možnostjo, da se udejanja kot prostor in kot čas. Toda te globlje resničnosti podobno kot Kantovega noumenona nikoli neposredno ne spoznamo. Tudi svetloba ima nespoznavne lastnosti, nikoli je neposredno ne spoznamo. Zdi se, da je onstran razuma. Razum, je dejal Kant, je podobno kot čas in prostor le del načina, kako um osmišlja stvari – ni notranja lastnost noumenona (stvari na sebi)

    Po študiju eksperimentalne psihologije se je Russell podal v preučevanje starih svetih besedil vzhodnih duhovnih dediščin, da bi odkril več o naravi zavesti, saj je znanost na tem področju trčila ob očitno nepremostljiv zid. Spoznal je, da se v večini duhovnih izročil podobno kot sodobna fizika nenehno vračajo k svetlobi. Zavest je bila pogosto označena v okviru svetlobe. In bolj kot je raziskoval o tej »notranji svetlobi«, bolj jo je lahko vzporejal s fizikalno svetlobo, ki je brez mase in ni del snovnega sveta. »Isto velja za zavest; nesnovna je. Zdi se, da je fizikalna svetloba temeljna za vesolje. Svetloba zavesti je enako temeljna; brez nje ne bi bilo nobenega izkustva.« (Russell 2004, str. 73) Tako se je odločil odkriti, ali fizična resničnost in resničnost uma delita skupno ozemlje, katerega bistvo je svetloba.

    Da bi se čim bolj približal razumevanju zavesti, se je podal v preučevanje meditacije (in tudi drugih duhovnih tehnik), katere cilj je utišati um in doseči stanje globokega notranjega miru ter izpolnitve. Sprva se je na Cambridgeu seznanil z budizmom, nato pa je postal učenec indijskega učitelja Maharishija Mahesha Yogija. Da ne bi zgolj razumel meditacije, je tudi sam doživel popolno izkustvo stanja zavesti, ki ga indijski nauki imenujejo samadhi. To je bistveno različno stanje od teh, ki jih običajno izkušamo: budnost, sanjanje in globoko spanje. »V samadhiju zavest obstaja – človek je povsem buden, ni pa predmeta pozornosti. Je čista zavest, preden prevzame različne oblike in lastnosti nekega izkustva.« (Russell 2004, str. 79) V tem stanju, ko je um brez vsakršne vsebine, spozna tudi resnično naravo jaza. Običajno izpeljujemo identiteto iz doživljanja sebe v svetu, občutek jaza pa izhaja tudi iz samega dejstva, da doživljamo. Slednje je značilno kartezijansko razmišljanje (po Descartesu), češ, če mislim (doživljam), potem mora obstajati »jaz«, subjekt mišljenja (doživljanja). Toda kaj natančno je ta občutek »jaza«? »Iskanje jaza je kot da bi se znašli v temni sobi z baterijo, s katero bi pobliskavali okoli sebe in bi iskali vir svetlobe. Seveda bi lahko videli le predmete, ki bi jih osvetlili. Podobno je prizadevanje, da bi našli subjekt doživljanja. Odkrivamo le različne zamisli, podobe in občutke, na katere se usmerja pozornost. Toda vse to so le objekti izkustva […].« (Russell 2004, str. 82) Kljub temu, da jaza ne moremo spoznati kot objekta izkustva, ga je mogoče spoznati na drug, bolj neposreden način. Ko utihne um, ostane bistvo jaza. To bistvo je čista zavest, naša prava identiteta. »Niste bitje, ki je zavestno. Ste zavest.« (Russell 2004, str. 83)

    Ta osnovna zavest, svetloba zavesti, je večna in se nikoli ne spremeni. Čista zavest je brezčasna. V meditaciji, ko um popolnoma utihne, ni izkustva spremembe in ničesar, po čemer bi sklepali na minevanje časa. Čas, ki ga sicer poznamo, izgine in ostane le večni sedaj.

    Osnovni jaz (čista zavest) pa ni le brezčasen, ampak tudi onstran prostora. Naša umestitev občutka zavesti nima ničesar v zvezi z umestitvijo naših možganov, ampak je odvisna od mesta čutil. Naša osnovna čutila (oči, ušesa, nos in jezik) so na glavi. Tako je osrednja točka naše zaznave nekje v sredini glave. Če si zamislimo, da presadimo ta osnovna čutila npr. na kolena, glava ne bi bila več osrednja točka zaznave, čeprav bi možgani ostali v glavi. Russell zaključi, da obstaja velika verjetnost, da bi si v tem primeru predstavljali svojo zavest v kolenih. Tako s pomočjo miselnega eksperimenta dokazuje, da je vtis, da zavest obstaja na posebnem mestu v svetu (v telesu), iluzija. Na ta način razlaga tudi t.i. zunajtelesna izkustva, v katerih naj bi ljudje doživljali situacijo z druge izhodiščne točke (npr. gledamo izpod stropa). Občutek, da smo takrat zapustili telo, razlaga s tem, da sploh nikoli nismo bili v telesu.

    Tu pa še ne konča svojega odkritja. Vse, kar doživljamo, je tvorba znotraj zavesti. Občutek, da smo enkraten jaz, je le dodatna tvorba uma. Naravno je, da umeščamo lastno samopodobo v središče slike, ki si jo ustvarjamo o svetu, saj nam to daje občutek, da smo v svetu. Toda resnica je nasprotna: vse je znotraj nas. Nismo umeščeni v prostor, ampak je prostor v nas.

    Tako je razvidnih vedno več vzporednic fizične svetlobe z zavestjo. Za obe velja, da ne obstajata v prostoru in času, obe sta absolutni (prva na področju fizike in druga uma), obe sta v bistvu nespoznavni in obe univerzalni . Obe služita tudi kot vir ostalemu – svetloba je temelj slehernega delovanja v vesolju in sleherno izkustvo je udejanjanje svetlobe zavesti.

    Russell nato odkriva opisane vzporednice še z bogom, kot ga predstavljajo monoteistične religije. Njihovi številni opisi boga vsebujejo značilnosti in lastnosti svetlobe:
    - sv. Janez pravi: »Bog je svetloba, v kateri ni teme,« in v Koranu beremo: »Bog je svetloba Nebes in Zemlje.«
    - Bog naj bi bil absoluten – tudi svetloba je.
    - Bog leži onstran snovi in oblike, onstran prostora in časa – svetloba tudi.
    - Boga ni mogoče neposredno spoznati – svetlobe tudi ne.
    - Bog je vir vsega – svetloba tudi (je vir slehernega delovanja v vesolju).
    Naprej sklepa: »Če je Bog svetloba – ali tisto, kar je onstran svetlobe – potem se udejanja kot svetloba zavesti, ki sije znotraj vsakega izmed nas. To spoznanje vodi k eni najspornejših in najbolj begajočih od vseh mističnih trditev – 'Jaz sem Bog.'« (Russell 2004, 87-88)

    »Bog je vseveden. Torej je tudi zavest bistvo in vir vsega našega vedenja. Leži izza vsega razumevanja.
    Bog je stvarnik. Vse v našem svetu […], vsaka misel, občutek, namig, upanje in strah – vse je oblika, ki jo je prevzela zavest. Vse je nastalo v zavesti iz zavesti.
    Jaz, svetloba zavesti, sem stvarnik. Jaz sem Bog mojega vesolja. In vi ste Bog vašega.
    Bog je vsemogočen. Katera moč bi mogla presegati moč zavesti, ki prevzema neštete oblike […]?« (Russell 2004, 92-93)

    Russell nato izpostavi univerzalno in osnovno načelo, iz katerega izhajajo mnoge duhovne prakse, in ga poimenuje »Duhovnost 101«. Na osnovi tega načela govori o odpuščanju, molitvi in ljubezni. Opisuje tudi koristnost meditacije, ki je bila dokazana skozi znanstveno opazovanje in eksperimentiranje na Bristolski univerzi v Angliji. Razlaga še razvoj religij od politeizma do monoteizma, ateizma in panteizma ter zaključi s pričakovanjem velikega zlitja znanosti in religije. Takole konča: »Ko bomo prepoznali svoje napačne smeri, opustili navezanost na zunanji svet in presegli osredotočenost nase, se bo tema umaknila svetlobi. Božja navzočnost bo vsepovsod očitna. In naše srce bo mirno.« (Russell 2004, 124)

    VIR:
    Russell, P. (2004) Od znanosti do boga. Skrivnost zavesti in pomen svetlobe. Ljubljana, Alpha center

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja kanna
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20050526083735431

    No trackback comments for this entry.
    Od znanosti do boga | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Od znanosti do boga

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 23. november 2009 @ 13:30 CET
    A Genezi 1,3 je rečeno:In Bog je dejal: Bodi svetloba! In bila je svetloba. Večno ustarjanje poteka zaradi energijskih tokov iz ene, prvotne svetlobe. Življenje je odvisno od energije, energija pa je odvisna od prvotne svetlobe.

    Znanost postavlja svoje domneve na podlagi spremenljive zaznave posameznika, zato jemlje za osnovo povprečje. veliki zahodni znastveniki so svoje teorije najprej postavljali na podlagi zaznave svojih čutil. Pozneje so svoja čutila "podaljšali" z mehanskimi pripomočki, da so lahko prodrli globlje v skrivnost snovi in življenja. Zato so svoje prvotne trditve lahko popravljali. Učenjaki si nikoli niso enotni.

    Mnoge velike duhove napadajo manj veliki duhovi, ki ne razumejo njihovih spoznanj. Različni znanstveniki izsledke znanstvenih raziskav tudi različno razlagajo, enako kot zdravniki sliko bolnika, ali kot imajo različna stališča različni ekonomisti in različni teologi.

    Mnogi znastveni pogledi so se zaradi novih spoznanj spremeili. Nenehno poteka spreminjanje in usklajevanje različnih pogledov.. Meje življenja in njegov izvor se stalno premikajo. Tako obstoja naprimer znastvena teorija o stvarjenju, po kateri je prvotno vse bila svetloba. Po tej teoriji se je svetloba ločila in del svetlobe, ki hitrosti prvotne svetlobe ni vzdržal, je postajal počasnejši, otrdl, kristaliziral in končno postal snov.

    Ezoterično gledano, je to potrditev prastarega nauka. Tako kot je do razlike prihajalo pri sami svetlobi, je tudi prvotni svetlobni človek postajal snovni človek. To pomeni: prvotni izvor svetlobe se je oblikoval postopoma v različna stanja svetlobe oziroma snovi.

    Članku pa vsa pohvala.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,70 seconds