Strmljenje človeka je zrenje onstran vidnega sveta v skrivnost. Človek ostrmi, ko se sooča z novo neznanko, ko se mu ob spoznanju odpira nova stvarnost, ki je nova nejasnost, da ob njej onemi. Ob strmljenju gre za celostno doživetje, ki vsebuje na podzavestni ravni tako spoznavno kakor tudi čustveno odzivnost. Ta odzivnost se sproži na podzavestno, iracionalno refleksni ravni v razliki od zavestne višine. Začudenje ob strmljenju zadeva celotno osebnost. V človeku se zgane celota v temeljih.

Ko začudenje prihaja v strmljenje, človek od začudenja ostrmi in se zazre v daljavo, se čudi in odkriva neznano onstran vidnega. Človeku od odpre nova stvarnost, ki je nova nejasnost. Beseda kliče skrivnost, jo ogovarja in se ji približa v pogovoru.

Nastopi dialog med spočeto besede, med vprašanjem in neodkrito skrivnostjo. Strmljenje je duševno dogajanje in pomeni priznavanje skrivnosti. Strmljenje je dotik človekove besede s skrivnostjo. To je tako, kot če se izgubimo v temi, za katero je skrivnost oziroma tajnost in strmimo naprej ter iščemo svojo pot.

Vesoljne razdalje se pogrezajo v nam nedosegljive skrivnosti. Ne vemo kje je začetek in kje konec našega Univerzuma, ne vemo kdo je postavil zakon narave, da potujejo planeti po svoji začrtani poti. Človek v svoji možnosti odkrivanja skrivnosti sega v neskončnost. Duhovno ubrani ljudje ob pogledu na vsako vzvišeno, enkratno lepoto v stvarstvu in v človeku zastrmijo in se ji čudijo. Strmijo in zrejo skrivnosti v zakriti obraz. Pri človeku, ki je sposoben čudenja in strmljenja najdemo sledove religioznosti. Tu najdemo tudi kulturno psihološko ozadje religij in njihov pomen za razvoj človeške družbe v smeri raznih kultur.

Relegija je v svojih praoblikah prav zaradi svoje zazrtosti v skrivnosti, pred katerimi se ni umikala, temveč jih je skušala poglabljati z globljimi razlagami, dajala človeštvu vseh časov pobude za napredek misli, tudi znanosti in tehnike. S te strani religija ne deluje kot konservativni, zaviralni, temveč kot progresivni in spodbujevalni dejavnik v kulturni zgodovini. Znano je, da se je umetnost in filozofija razvila šele iz prvotnih relegijskih izvirov in njenih miselnih simboličnih temeljev. Če se ozremo v razvoj starogrške filozofije z vsemi njenimi predhodniki, ki so bili v umetnosti in še prej v religiji in raznih misterijih, ugotovimo, da strmljenje izvira iz praradovednosti človeka, ki svojo radovednost nenehno dviga na višino prave vedoželjnosti na področju duhovnega in ustvarjalnega delovanja.

Sodobna civilizacijska bolezen je, da ne znamo več strmeti in se čuditi. Nezaznavno gremo mimo lepote narave, ne da bi jo opazili v vsej njeni lepoti in veličini, nismo sposobni videti več lepote stvarstva, temveč drvimo za kvantitavinimi dražljaji, ki nam jih nudita znanost in tehnika na področju produkcije potrošniških dobrin. S tem se oddaljujemo od bistva narave in njenih lepot in živimo osiromašeno.

Vznik človekove ustvarjalnosti je v zamaknjenosti, ki sledi začudenju. Človek zastrmi onkraj tega, kar ga je pravkar začudilo in strmi v neodkrite možnosti, v skrivnosti. V kaj človek začudeno strmi?

Plezalec strmi v vrh Triglava in vrhove naših prelepih gora. Na svojem pohodu se čudi stvarstvu narave, sprašuje se od kod lepote mogočnega in prostranega gorovja in nagubana skalna tla, ki so proizvod gibanja zemeljske skorje in vulkanskih moči pod njimi. Prerezi skalovja, v katerih so jasno začrtane linije plasti, v katerih je neurejeno nakopičeno in zloženo skalovje, je delo nekoga. Neka razumna sila je mogla vse to ustvariti. Človek se čudi mogočnim silam, ki so nekoč gradile in rušile, skladale in lomile kamnite oblike, ki jih imamo pred sabo.

Očarajo nas cvetovi, ki tako skrivnostno rastejo in žive v skalovju. Zastrmimo v čudež nastajanja cveta in njegovo posebno stvaritev, v kateri se izraža posebna narava bitja, ki cvet in sadež rodi. Kaj nas torej opravičuje, da ne bi smeli trditi, da so moči, ki izhajajo iz skrivnosti, vzrok za nastanek lepote. Kjer koli narava oživi, kjer koli se uveljavi rastlinstvo, nastane lepota in nehote se vprašamo kdo je njen Stvaritelj. Kdo je poskrbel za čisto lepoto cveta in za koristnost sadeža? Kakor v cvetu je tudi v sadežu veliki zakon narave, ki je razmnoževanje in nadaljevanje življenja. Veliki zakon narave poskrbi za svetlobo in topoloto sonca, ki predstavlja vzvišeno kategorijo lepote. Njegova svetloba, zastrta z ozračjem in razsejani žarki po ozračjju, so bistveni pogoj za naše življenje. Svetlobo potrebujemo, kakor potrebujemo trda tla pod nogami. Svetlobna nadlepota sonca skrbi za fotosintezo, torej za hranjenje rastlin in naše življenje. Tudi druge luči, ki prihajajo iz vesoljskih ognjev ali ozvezdij krase naše nočno nebo in v mesečino, ki je mehak odsev sončne svetlobe, poln miline, poezije in naših čutov strmimo in ta nam razodeva vse čudeže noči, ki nam postavljajo vprašanje: kdo je vso to lepoto ustvaril?

Človek se pod mnogoterimi igrami dnevne in sončne svetlobe, zore ali zarje, pod vsemi čari luči in sencami ter odsevi in mavricami sprašuje kako je to mogoče, kdo je to ustvaril, kako odgovoriti na to skrivnost, ki nas tako očara.

Zvečer, ko je dneva konec in ko občudujemo plapolanje ognja v kaminu, ki je duša hišne idile, ali ko prižgemo svečo za svoj rojstni dan in druge svečanosti, se nehote s hvaležnostjo vprašamo: " Odkod izviraš svetloba ljubezniva, ki te skorajda ne poznam?" Dan vedno zaključimo s hvaležnostjo Stvarniku, da smo ga preživeli in da ležemo mirno k počitku, medtem ko naš razum svojeglavo išče zvezo med bitjo pojavov in našimi lepotnimi občutki ter vprašanjem in odgovorom od kod te skrivnosti. Skrivnosti so v človeku samem in vsem kar ga obdaja, zato človek ne potrebuje dokazov o njihovem obstoju, temveč se Stvarnik razodeva v njih samih z vso svojo modrostjo in lepoto.