Tiranija časa
Pismo dragim evropskim prijateljem!
Dandanes ni lahko biti Američan (oz. prebivalec ZDA). Seveda obstajajo ljudje, ki nam zavidajo velike hiše, gromozanske avtomobile in obilno porabo. Še vedno imamo največji bruto družbeni proizvod. To je dobra novica (če lahko požrešnost označimo kot dobro novico). In sedaj slaba novica. Vpleteni smo v nepopularno vojno, ki so nam jo prodali skozi laži in zavajanje. Oviti smo v strah pred novimi terorističnimi napadi in za to žrtvujemo lastne svoboščine. Krvavimo v Iraku in službena mesta se selijo v Kitajsko in Indijo. Naši voditelji niti nočejo podpisati Kijotskega sporazuma o klimatskih spremembah.

Izgubili smo spoštovanje do sovražnikov in zaveznikov tudi. Imamo največjo razliko med bogatimi in revnimi med vsemi industrijskimi državami, najnižjo življensko dobo in najslabše zdravje (čeprav plačujemo daleč največ na prebivalca za zdravstvo kot katera koli druga država), najvišjo stopnjo kriminala in ljudi v zaporu, in še in še bi lahko našteval.
Ampak omeniti moram še eno stvar: prebivalci ZDA smo deloholiki industrijskega sveta. V povprečju delamo na leto 350 ur več kot vi Evropejci. To je 9 polnih delovnih tednov na leto, vsako leto.


Smo materialno zasičeni (razen zelo revnih, ki ob dveh službah komaj preživijo skozi mesec) in časovno podhranjeni. Poročimo se s svojimi službami in živimo za to, da delamo z uničevalnimi posledicami na vseh ravneh družbe. Na primer stres na delovnem mestu stane našo ekonomijo $344 milijard dolarjev na leto. Osem od desetih ljudi pravi, da so pogosto pod stresom v službi. Le 23% jih v ponedeljek zjutraj pride v službo spočitih. Ker nimamo časa, da bi si skuhali lastno hrano, posegamo po kalorični hitri in v naprej pripravljeni hrani in opazujemo kako stopnja debelosti in diabetesa naraščata; družinske večerje pa so praktično izumrle. Kosilo pojemo v 29 minutah – sami. Družinske počitnice so tudi ogrožene. In vendar čas je družinska vrednota, brez katere se vezi pretrgajo.

Manj hodimo na volitve, delamo prostovoljna dela in smo vedno slabše obveščeni; lahke tarče za 30 sekundne reklame. Uporabljamo vedno več stvari za enkratno uporabo, manj recikliramo in imamo največji ekološki odtis na tem planetu (površina, ki jo oseba –posredno in neposredno – porabi za svoje preživetje).

Ko nismo v službi, delamo na drugačen način, takšno delo, kot ga je Ivan Illich označil za 'senčno delo'. Porabimo vse več časa za nakupovanje, prebijamo se med skoraj identičnimi izbirami, ki nam ponujajo različne pokojninske sklade, zavarovalne police, davčne olajšave, telefonske naročnine ali pa porabimo čas za potovanje po cestah in pregledovanje zvočne pošte. Vse neplačano delo.

Utrujeni smo v Ameriki, na smrt utrujeni. Tako utrujeni, da so anketne raziskave pokazale, da je bila časovna stiska eden izmed glavnih razlogov, ki so privedli do tega, da smo se odločili za predsednika Busha.

In gledamo proti vam v Evropi, da bi nam pokazali alternative, in želimo slišati več od vas. Zanima nas, kako se si priborili 6-tedenski dopust. Mi imamo v povprečju 2-tedenskega in 37% žensk v ZDA, ki zaslužijo manj kot $40,000 na leto, sploh ne dobi plačanega dopusta.
Zanima nas, kako ste lahko vi – in 163 držav po svetu dosegli, da imate plačani dopust, če zboli kdo izmed vaših otrok in ostalih bližnjih. Mi tega ne poznamo.

Zanima nas, kako ste si izbojevali omejitve pri dolžini delovnega tedna – 48-urni maksimum v EU. Naši delodajalci nas lahko silijo v delo, kolikor dolgo želijo, dokler le plačajo več za nadure (in mnogi tudi tega ne).

Zanima nas, kako ste nekateri izmed vas dosegli, da lahko delate le polovični delovni čas in ste kljub temu deležni zdravstvenega zavarovanja, ste enako plačani na uro, imate možnost napredovanja in ostale prednosti.
Zeleni smo od zavisti.

Vemo, da niste popolni in da Evropa ni utopija. Ampak zavedamo se, da ste Evropejci sprejeli pomembno odločitev, ki je tu v Ameriki nismo uspeli. Medem ko smo mi zamenjali vso našo prednost, ki smo jo dosegli z višjo produktivnostjo, za višje plače (dejansko delamo več časa, kot smo pred eno generacijo), ste vi izbrali, da se vsaj del prednosti prelije v čas namesto denarja in stvari.
Vi ste se odločili, da boste delali zato, da lahko živite, medtem ko smo se mi odločili, da bomo živeli zato, da bomo lahko delali. Vaš odnos je prešel politične meje in je najbolje zaobsežen v izjavi bivšega premierja Nizozemske, Ruuda Lubbersa: "Res je, da Nizozemci ne želimo maksimizirati našega bruto družbenega proizvoda na prebivalca. (Žal slovenski politiki niso istega mnenja - želijo le ujeti Evropo po finančni plati. Op.prev.) Raje želimo doseči višjo kvaliteto življenja, pravično in trajnostno družbo, v kateri bodo lahko vsi sodelovali. Medtem ko je nizozemska ekonomija zelo učinkovita glede na delovne ure, je število delovnih ur na posameznika omejeno. In všeč nam je tak način. Tako nam ostane več časa za ostale bolj pomembne aspekte našega življenja, ki niso del službe, ki niso plačani in za katere ni nikoli dovolj časa."
Zavistni smo, ker si ne predstavljamo, da bi ameriški politični voditelj katere koli stranke izrekel takšno trditev. Zavidamo vam, ker vemo, da ima takšna politična izjava svoje korenine v mišljenju in željah povprečnih ljudi, ki tam prebivajo.

Zeleni smo od zavisti. Hkrati pa nas je strah, ker sedaj vidimo vedno več poročil in časopisnih člankov, ki govorijo o pritisku globalizacije, ki sili Evropejce, da bi izgubili težko pridobljene socialne prednosti. Beremo, da podjetja grozijo, da bodo preselila svojo proizvodnjo v dežele s cenejšo delovno silo, če ne boste pripravljeni delati več ur na teden. In naši delodajalci se nasmehnejo: "Vidite, NI alternative, zatorej utihnite in delajte nadure."

Povedo nam, da imajo vodje korporacij v Evropi Ameriko za vzor zdrave industrijske ekonomije.
Ne nasedajte. Ne žrtvujte svojega zdravja, družin, skupnosti, okolja na oltarju ekonomske rasti, kot to počnemo mi. Borite se, da bi dosegli sanje o času za življenje, ljubezen in igro, čas za uživanje v dolgih večerjah, vinu, pogovorih in druženju.
Bog rasti je napačen bog, katerega čaščenje vodi v pekel na zemlji. Že sedaj, če bi ostali svet prevzel ekološko potratni način življenja, kot ga živimo v Ameriki, bi potrebovali 5 zemelj. Že zaradi trajnosti morate zamenjati večjo produktivnost za več časa in ne denarja ter stvari. Kot je dejal Alain Lipietz, ekonomist za francosko Zeleno stranko: "Danes plačujemo dolg za materialno rast, ki jo označuje povojni pojem 'zlata doba': iznakažene pokrajine, onesnažen zrak, voda in hrana, erozija ozonskega plašča, klimatske spremembe ..."
Ne moremo omejiti rasti, ne da bi omejili delovni čas, razen če bi prisilili na milijone ljudi v neprostovoljno brezposelnost. In če ti milijoni ljudi ne vidijo druge možnosti, kot je rast – čeprav netrajnostna – ali pa brezposelnost, bodo izbrali rast. Kdo jih lahko krivi?

Pravica do prostega časa je bila razlog za prva zborovanja delavskih gibanj. "Želimo kruha in vrtnic ter časa, da jih vonjamo," so zahtevale utrujene ženske v Lawrenceu, Massachussetts, ko so korakale iz temačnih tovarn v letu 1912.
Takrat je bil klic po pravici do prostega časa ključen, da so milijoni delavcev lahko živeli. Danes je to pomembno iz istih razlogov in še iz razloga, da lahko naš planet živi. Danes je tudi pomembno za zdravje našega uma, teles, družin in skupnosti, za naše otroke, živali in pozabljene starejše. Namesto, da bi kupovali darila, se raje zavejmo, da ni boljšega darila, kot je čas.

John de Graaf iz revije Resurgence, prevedel Marko Kovač