Če smo pripravljeni z zaupanjem bivati na naši zemlji, se začne skozi nas pretakati silovita moč.

To življenjsko moč sem pred leti videl delovati sredi strašnega opustošenja, na izsušenih in nerodovitnih tleh kamboškega begunskega taborišča, ki sem ga obiskal, da bi pomagal beguncem. Kamboški holokavst je običajno preživel le del družine in vsak je dobil kočico iz trstičja, široko nekaj več kot meter, dolgo malce manj kot dva metra in visoko približno poldrugi meter, ter majhno zaplato zemlje, ki ni merila več kot kvadratni meter.

Že po nekaj mesecih taboriščnega življenja so skoraj vsi ljudje na zaplati ob kočici zasadili vrt. Nekateri so pridelali dve ali tri buče, drugi so gojili fižolovo sadiko ali kako drugo zelenjavo. Rastline so bile skrbno negovane, podpirale so jih paličice iz trstike. Vitice fižola so se vzpenjale okrog palice in naprej po strehi koče.


Vsaka begunska družina je vsak dan prehodila poldrugi kilometer do skrajnega roba taborišča, pol ure čakala v dolgi vrsti pri vodnjaku in nato nosila vedro z vodo za rastline. Čudovito, čudovito je bilo v suhi dobi, ko je bilo komajda mogoče verjeti, da bi lahko na tako vroči, neplodni zemlji sploh kaj zraslo, sredi taborišča videti vse te vrtove.

Ko so družine, ki jih je razdejala vojna, sadile in zalivale drobcene vrtove, so v sebi prebudile neustavljivo življenjsko moč. Tudi mi jo lahko! Ne glede na to, kakšno notranjo težavo ali zunanje trpljenje izkušamo, bomo s sočutno nego sredi teme odkrili enako, neustavljivo življenjsko moč.

Budistična zgodba iz knjige Hrana za dušo
(Zgodbe srca in duha, uredila Jack Kornfield in Christina Feldman)