Pozdravljen Jaka,

tvoje misli bom še nekoliko nadgradila. Odkrivanje resnice v ljudeh in stvareh je precej zamotan proces. Vsaka teorija o duhovnosti, ki ima v tvoji misli že utirjene logične smeri, je v jedru "predikativna". Kaj mislim s tem povedati, gre za vrednotenje in ne samo za spoznanje, ki se odvijah prek duševnega procesa tistega, ki je nosilec vrednotenja in spoznavanja resnice ali neresnice. Človek pri odkrivanju resnice stopa tudi v zmote. Ob zmoti ali nepravilnosti našega subjektivnega vrednotenja se bo prepričal, ko bo načrtno in logično povezal svoje misli in zaznave. Ko človeka obletavajo večkrat zgolj domišljijskege domislice in zaznave, se znajde v iracionalnem oblaku raznih misli in plove proč od vsakdanje, že utirjene logične smeri. Res je, da v življenju ne delamo duhovnosti, temveč jo najdemo. Resničnost je vedno srečanje z Bogom, vendar se mi zdi ob tem pomembno, da spravimo naše vrednotenje in spoznavanje v stanje življenjske sprejemljivosti, če le znamo narediti našega duha sprejemljivega za življenje. Našo duhovno občutljivost, ki zadeva estetsko zadoščenje, moramo podrediti tudi razumski logiki. Speljati moramo preproste modele mišljenja, ki nam omogočijo realna ocenjevanja, za katere ne moremo najti nobenih zanesljivih pravil v prevlikem idealizmu, kajti ljudje in stvari so takšni kot so in ne takšni kot si jih mi želimo v svoji duhovni vznesenosti videti. In ko enkrat ali večkrat sami sebi priznamo svojo zmoto, se vprašamo tudi kaj je primerno, uporabno in koristno in pridemo do tega, da ljudi in stvari ocenjujemo na drugi ravni, ki ne zadeva odločitve resnice, temveč jo že predpostavlja. Resnica je torej neizogibni pogoj uporabnosti in le-ta prihaja k nam kot sveži zrak. Vtis imam, da je tvoje občutenje in spoznavanje resnice preveč zabrisano, kajti stara izkušnja pri odkrivanju resnice zaživi novo življenje, ko na ljudi in stvari gledamo drugače kakor prej. N.pr. človek, ki smo prišli z njim v stik ni ne resničen in ne neresničen, lahko je dober ali slab, lahko te uči uporabne ali neuporabne nauke. Tu trčimo v dva različna vidika: resnice in zmote hkrati, gre torej za merilo po katerem človeka ali tudi stvari ocenjujemo. S tem pa želim povedati, da enoumna logična jasnost (zgolj idealistično duhovno doživljenje resnice skoz lastno zavest) marsikaj prikriva in odpira človeku pot v večumnost in nesporazume ter tudi krize.

Biti resničen in spoznavati resnico v vsej svoji jasnosti, to je sveži zrak, ki si ga želimo dihati in nam omogoča obstoj in naše preživetje.

Lep pozdrav

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]