Art of living
www.artofliving.si

Brezčasni govor v Lübecku, Nemčija, Avgust 1992

Tišina

To je jezik srca, ki ne potrebuje prevoda. Ali je treba govoriti?

Tišina

Srce pravzaprav res ne potrebuje govorice. Samo njegov utrip te združi s celotnim stvarstvom.

Tišina

Ko razum klepeta, srce ni povsem odprto. Razum krivi sebe ali koga drugega, se pritožuje nad seboj, "Nič nisem vreden" ali toži, da kdo drug ni kaj prida. Ali razumete? Razum kar naprej bega: jezen je na koga drugega ali nase, ali pa se jezi na preteklost, obžaluje preteklost ali ga skrbi prihodnost.

Razum ne mara enostavnih stvari. Vse hoče zapletati. In ko to počne, ne dovoli srcu, da bi bilo nedolžno, preprosto in naravno. Narava ega je, da si kaj močno želi, kaj težkega. Srce pa je pravo nasprotje temu. Srce je preprosto, naravno in nedolžno. Tvoje srce ne more najti pri nikomur nič napačnega. Napake ne more najti niti pri tebi, kajti ko je srce sproščeno, se je odprlo neskončnosti, božanskemu. Če je tvoje srce povsem odprto, ne moreš najti napake pri nobenem človeku, saj vidiš vse kot del sebe.

Kadar ne uporabljamo svoje sposobnosti biti v sebi, kadar se tega ne zavedamo, se naš um venomer pritožuje. Na izbiro imamo samo dvoje: v umu lahko bodisi godrnjamo ali pa smo hvaležni. Vmes ni ničesar. Odločiti se moramo za eno ali drugo. Ko smo hvaležni, godrnjanje ni možno. Ko godrnjamo, očitno ne moremo biti hvaležni.


Um godrnja zaradi tistega, kar ima, pa tudi zaradi tistega, česar nima. Veliko neporočenih godrnja, da niso našli pravega partnerja. Veliko poročenih ljudi pa godrnja, da bi jim bilo samim veliko bolje. Zaposlen človek godrnja, ker se mu zdi delo pretežko, preveč stresno. Nezaposleni pa godrnja, ker nima službe. Ali vidite? Če sije sonce, um godrnja, "Oh, preveč sonca je". Če pada dež, um godrnja, "Dežuje". Godrnjav človek lahko godrnja kar naprej.

Ko je Bog ustvaril človeka, je hodil človek k njemu zaradi vsake malenkosti, prosil ga je za usluge, se mu pritoževal čez vse mogoče. Molil je, da bi Bog prišel. Če je prišel, je govoril, "Ne prihajaj zdaj. Pridi pozneje. Prišel si prezgodaj." Če Bog ni prišel, se je pritoževal, "Tolikokrat te pokličem, ti pa prideš tako pozno". Bog se je tega prav res naveličal. Hotel je oditi in se nekje skriti, toda to ni bilo tako preprosto. Vedel je, da bi šel človek tudi na luno, da bi ga našel.

Takrat pa je Bog srečal modreca. Modrec je Bogu šepnil na uho, "Skrij se v človekovo srce. Tja ne gre nikoli." Odtlej se Bog skriva v človekovem srcu. Kdor gre tja, se ne zmore več pritoževati. Vsa tarnanja odpadejo. Izmed milijona ljudi gre sem ter tja kdo v svoje lastno srce in najde Boga. In ko človek najde Boga v lastnem srcu, se ne pritožuje.

Obožujemo preteklost. Nadvse hvalimo preteklost, slavno preteklost. Ali pa hvalimo nekaj, kar je daleč stran, oddaljeno, česar ne moremo doseči. Um se počuti udobno z ideali in stvarmi, ki so bolj oddaljene. Kadar zaide človekov pogled daleč v prihodnost ali preteklost, ne prepozna Božanskega tukaj, zdaj, v sedanjosti, v lastnem srcu.

Mislimo, da bomo nekoč v prihodnosti, ko bomo mrtvi in nas ne bo več, srečali Boga. Ne, Boga je treba prepoznati v svojem srcu. Za to pa mora človek poznati govorico srca.

Bog je vse. Na svetu ne obstaja nič drugega kot Bog. Če ne želite uporabljati besede Bog, lahko rečete energija ali inteligenca. Temelj stvarstva najdemo v vsem, kar obstaja. In samo eden je, eno sonce, toda vidite ga lahko skozi vsako okno.

Veliko prerokov je že prišlo na ta svet in odšlo z njega. Vsi so bili kot okna. V tej sobi vidite štiri okna. Skozi katero koli okno vidite isto sonce, isto nebo. Isto nebo, ki je za steno, je tudi za oknom. Bog je v vseh, tudi v psih, mačkah, drevesih, mravljah – v celotnem stvarstvu. Tudi v prašičih. V vsem. Skozi okno tega ne morete prezreti, ker je okno tako prozorno. Te ljubezni – te ljubezni in te tišine – tam ne morete prezreti. Moči obstoja ni mogoče prezreti. Vse je eno.

Tišina

Namen besed, vseh besed, ki jih uporabljamo, vsega, kar govorimo, je ustvariti tišino in ljubezen v naših srcih.

Tišina

Če ustvarijo naše besede v glavah ljudi nemir, potem se niso resnično izpolnile. Te besede niso prave.

Vpr.: Kako lahko dosežemo to tišino srca?
Odg.: Bodite hvaležni. Če je to težko, potem nekaj časa vadite – meditacijo, nekatere tehnike dihanja, razgibavanje – to vam morda pomaga umiriti um.

Kadar godrnjate, kadar ste zaradi česa nesrečni, ne morete biti hvaležni, kajne? Ne. Lahko pa se zavedate celotnega položaja – to je prvi korak. Ko um godrnja, se niti ne zaveda, da godrnja. Prvi korak je, da se tega zavemo. Potem pa se zavedajte, kaj imate in srce bo vzkipelo od hvaležnosti. Takrat bo izginilo vse pritoževanje. Postali boste zelo preprosti, zelo naravni, zelo ljubeči in zelo svobodni.

Vpr.: Verjamem, da je Bog ljubeč in usmiljen. In pravkar ste rekli, da je v vsakem bitju in vsaki stvari. Zakaj je potem vsepovsod toliko zla? Zlo vidim v sebi, ne le v drugih ljudeh. Odkod prihaja zlo?
Odg.: To je zlo (dvigne konec svojega oblačila z zavezanim vozlom). To pa je dobro (razveže vozel). Zlo ni nič drugega kot vozlanje. Nima nobene vsebine. Ni vaša narava. Je pa stres in naprezanje. Če je dober človek podvržen stalnemu stresu, če mu ni dano spati in je nalašč izpostavljen stresu na druge načine, bo postal nasilen, če ni popolnoma razsvetljen. Ali razumete?

Slabe stvari ali zle stvari niso nič drugega kot pomanjkanje ljubezni, pomanjkanje znanja, pomanjkanje sreče. Kakor tema. Kaj je tema? Ali je to kaj bistvenega, vsebinskega? Ne. Zgolj pomanjkanje svetlobe. Ali ima stres vsebino? Ne.

Nihče na tem planetu ni slab. Zato je Jezus rekel: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." Vse kot sebe. Tudi ko je bil križan, je rekel: "Odpusti jim. Ne vedo, kaj delajo." Ni jih preklel z besedami: "Slabi ljudje so." Bili so nevedni. Manjkalo jim je znanja.

Ko je Jezus živel, so ljudje poveličevali Mojzesa in Ezava ter druge, ki so prišli pred njim. V Jezusu, pred nosom, niso mogli videti božanstva, kajti um z veseljem vidi božansko nekje v preteklosti ali mogoče nekje v prihodnosti, daleč stran, ne pa blizu.

Kako določimo Boga? Bog pomeni nekaj vsemogočnega, povsod navzočega. Kaj pa pomeni povsod navzoč? Navzoč vsepovsod, tudi v meni, tudi v tebi, tudi v drugih ljudeh. Toda Boga ne moremo zaznati, če je um pod stresom. Sonca ne moremo videti, če steklo ni prosojno, če okna niso odprta. To, da ste hvaležni, vam pomaga očistiti vaša okna. Tudi vaje, meditacija, dihanje, pranayame vam pomagajo očistiti okna, odstraniti vse strese in počutite se čudovito od znotraj in zelo hvaležni.

Povedal vam bom zgodbo. Učitelj in učenec sta potovala po vaseh, poučevala ljudi in jim pomagala. Toda prišli so deževni dnevi in težko je bilo potovati, zato sta se vrnila v svojo kočo vrh gore. Ko sta prišla domov, sta ugotovila, da je polovico njune male koče odpihnila huda nevihta. Učenec, ki je bil z učiteljem, se je ujezil. Rekel je Bogu: "Ali ne moreš varovati zame niti te edine hiške? Moj učitelj in jaz nesebično opravljava tvoje delo, hodiva okrog in pomagava vsem ljudem, ti pa ne moreš biti milosten? Ljudje pravijo, da si zelo usmiljen, ti pa nisi mogel obvarovati niti te najine skromne koče, ki nama daje zavetje?" Tako se je pritoževal.

Ampak ali veste, kaj je rekel učitelj? Učitelj je pogledal kočo in bil je tako vesel. Rekel je: "Prihranil si nama prostor, kjer lahko spiva. Nevihta bi lahko odpihnila celo kočo, toda ti si bil tako milosten, tako prijazen do naju, da si nama ohranil prostor za bivanje." Njegovo srce je zakipelo od sreče in začel je peti in plesati in meditirati.

Ali vidite, da v istem položaju nehvaležni um reče: "Joj, naredil si to, naredil si ono, prizadel si me." Hvaležni um pa reče: "Kako čudovito. Najlepša ti hvala. Prekrasen si."

Učiteljev jezik je govorica srca. Učitelj vedno govori jezik srca. V njem se lahko sporazumeva z drevesi, živalmi, celotnim stvarstvom. Sicer ni noben učitelj. Besede uporabljamo samo zato, ker smo nanje navajeni, naš um je navajen nanje. Sicer pa sploh niso potrebne.

V ljubezni čutite, da karkoli naredite, niste naredili dovolj. Ali razumete? Če imate zabavo ob rojstnem dnevu vnučka ali sina ali hčerke, imate veliko dela s pripravami in okraski, toda kolikor že se potrudite, še zmeraj mislite, da lahko storite več, ker delate to iz ljubezni. Če česa ne delate iz ljubezni, čutite že, ko ste naredili malo: "Toliko sem naredil." Tu pride do preobrata. Ko um reče: "Toliko sem naredil," takrat se začne pritoževati.

Vpr.: Krščanski mistiki pravijo, da bi morali iskati Boga v sebi. Na Vzhodu pa pravijo, da lahko pridemo do Boga samo prek učitelja. Ali nam lahko poveste, kdo ima prav?
Odg.: Učitelj je tisti, ki vam pomaga, da se zaveste sebe, ki vam da znanje o tem, kdo ste v resnici. Ko ste v stiku z učiteljem, spoznate, koliko ljubezni je možne v vašem življenju, kaj bi lahko bili, kako bi lahko popolnoma vzcveteli. Učitelj ni nekdo, ki reče: "Le hodi za menoj, mogoče deset let, petnajst let, pa boš nekaj vedel." Ne. Vsak dan, vsak trenutek, kot cvetni listič, ki se odpira, se odpiraš tudi ti bolj in bolj in bolj. To traja le kratek čas, nekaj mesecev.

Vpr.: Pravijo, da lahko samo učitelj prepozna drugega učitelja. Kako lahko ljudje, ki nimajo niti kančka intuicije, vedo, kdo je učitelj?
Odg.: Vsakdo ima intuicijo, toda če je vaš um poln dvomov, če ste preveč v glavi, potem intuicija ne deluje. Sploh pa vam ni treba izbrati učitelja, da bi začeli. Delajte vaje. Naj se vam umiri um in srce se bo začelo odpirati. Potem bo vse zelo očitno.

Um rad zapade v dvome. Dvom je začetek. Od tam govorite: "Vsi ne morejo biti dobri." Dvomimo vedno o dobrem. Ali ste to v svojem življenju že opazili? Nikoli ne podvomite, da ste nesrečni. Ali kdaj rečete: "Ali sem res nesrečen?" V to ne dvomite. Toda kadar ste srečni, takrat pa podvomite. "Ali sem zares srečen? Ali sanjam, ali je to privid, ali si domišljam?" Vidite? Ne dvomimo, da smo nesrečni. Ne dvomimo, da je nekdo jezen na nas. Ne vprašamo: " Ali je res jezen? Ali je tisti človek zares slab?" V to ne dvomimo. Dvomimo pa, ali je nekdo dober.

Če je nekdo jezen ali negativen ali siten, v to ne podvomite. Samo po sebi se razume, da je slab. Če vas je kdo nadrl, ne rečete: "Ali je res hotel to storiti? Najbrž ne. Tak je zaradi stresa, znotraj pa mora biti tudi on dober. Zelo dober človek je." Na stvari ne gledamo tako. Samoumevno nam je, da so vsi slabi. In potem dvomimo v dobro v ljudeh.

Če pa stvar obrnete – če podvomite, da so vsi ljudje slabi – boste verjeli, da je stvarstvo dobro. To pa je velik zasuk. Dvomiti je dobro. Dvom in zaupanje sta dve strani istega kovanca, toda postavite ju na pravi mesti. Dvomite v slabo v ljudeh. Nihče ni zares slab.

To je govorica srca.

Sri Sri Ravi Shankar

Sri Sri Ravi Shankar je redek splet modrosti in nedolžnosti. Njegovega učenja se radostijo v več kot 90-ih državah po vsem svetu. V njegovi prisotnosti so se tisoči na planetu prebudili v radosti svojega Bitja. Bežen pogled onkraj časa in prostora je dovolj, da prinese trajno preobrazbo in mnogi po svetu pričajo o svojem razcvetu.

Sri Sri Ravi Shankar se je rodil v visoko spoštovani družini južne Indije. Pri rosnih štirih letih je bil sposoben recitirati celotno Bagavad Gito. Svoj študij starodavnih indijskih spisov je pričel v starosti osmih let. Preden je dopolnil sedemnajst, je zaključil študij s področja moderne znanosti in Vedskega znanja. Potuje po svetu in uči Umetnost življenja (Art of Living course), znanje, kjer je starodavno znanost prikrojil za sedanje vsakodnevno življenje. Oblikoval je delavnice za poslovneže, študente, za spodbujanje zdravja in rehabilitacijo zapornikov.

Je ustanovitelj mednarodnih organizacij Art of Living Foundation, Prison SMART Foundation in Internation Association for Human Values, v Sloveniji pa je ustanovitelj Zavoda za razvoj človekovih vrednot.


Zavod za razvoj človekovih vrednot

Namen organizacije je razvijanje in dvigovanje kakovosti človekovega življenja v fizičnem, umskem in duhovnem smislu. Njen cilj je v ljudeh prebuditi vrednote kot so sreča, radost, notranji mir, ljubezen, sočutje, zaupanje, občutek pripadnosti in povezanosti s soljudmi ter nenazadnje fizično zdravje. Vse to je v nas zabrisano in pozabljeno zaradi stresa, ki ga doživljamo v vsakodnevnem življenju. S preprostimi in učinkovitimi tehnikami dihanja pa se lahko sprostimo, odstranimo posledice stresa in se napolnimo z novo močjo, ki jo potrebujemo za uspešno in učinkovito delovanje preko celega dneva.

Znanje o tem in še marsičem si lahko pridobite na naših 20 urnih delavnicah.


*Brezčasna pesem Sri Sri Ravi Shankarja*

Predragi, ta stvaritev je proslava tvoje
navzočnosti.

Vidim te v listju, v cvetnih listih, v steblu
in trnu, v nevidni korenini.

Vse to si ti in ti in ti. Samo ti.

V lubju ali trnu ali koreninah ali blatu
odseva tvoj obraz, smehlja se in pleše
in v smehu prepeva.

Vse to si ti. Vse to si ti. Vse to si ti.

V solzah sreče in solzah žalosti se igraš,
plešeš, prepevaš in slaviš.

Vse to si ti. Vse to si ti. Vse to si ti.

Ker vsak poveličuje drugega.

Vse v tem stvarstvu poveličuje vse drugo.

Ko ploskaš s svojimi rokami,
se veseliš moje navzočnosti.

Vse to si ti. Vse to si ti. Vse to si ti.

Več infomacij o knjigi
Art of living
www.artofliving.si
tel 041 293 897