Piše: Miran Zupančič

Z izgovorjeno besedo se človek loči od t.i. nižjih življenjskih oblik. S pomočjo govorice imajo misli in občutki lahko velik vpliv. Besede lahko pogosto bolj ranijo kot fizično nasilje.. Lahko pa zlomijo verige in pokažejo pot v svobodo. Vse stvarstvo ima svoj začetek v vsemogočni božanski Besedi. Njeno stvaritveno delovanje spremeni božansko misel v razodetje. To je tista temeljna magična prasila, ki neposredno proizvaja božanske rezultate. Prvotno dejanje, ki ustvarja življenje in je osnova vsega razodetja, je torej v »izgovarjanju« Besede:«Kajti tako je rekel, naj se zgodi.« (Psalm 33,9).

Živimo v času, v katerem nas zasipajo z besedami. Z neštetimi metodami si pomagajo npr. gospodarstveniki ali politiki, da premamijo soljudi. Pogovori vodijo pogosto do demonstracij in agresije. Uporabljena je sugestivna moč jezika reklam, da bi cilje in želje zasadili v človeška srca, ki bi se nato premaknila v smeri želenega ravnanja. Mnoge besede so izgubile svoj prvotni pomen, obložile so jih egocentrične sebične moči. Morali bi razmisliti, kako se ljudje medsebojno »branijo« z mislimi in občutki, ko izgovarjajo besede ali pa jih sprejemajo in kako delujejo njihove besede na življenje drugih bitij. Današnje prazne besede kažejo na prazno kulturo, v kateri ljudje uničujejo same sebe in življenje na zemlji.

Govorica je stvaritvena zmožnost. Ni namenjena samo sporazumevanju, ampak tudi uresničevanju lastne volje.. Čeprav je naša jezikovna sposobnost izrojena, gre še vedno za ustvarjalno moč in naše besede so še vedno magično obložene z voljo, čeprav se tega večinoma ne zavedamo. Do kod je lahko beseda stvariteljska? In za kakšno stvaritev gre? Kdor na koncu dolgega delovnega dne razmišlja o tem, kaj je prinesel dan, ugotovi, da so bile mnoge besede izgovorjene čisto avtomatsko. Druge so bile prazne ali nezadostne, ko bi morda le ena sama beseda našla pot do srca trpečega sočloveka.


V prapreteklosti človeške zgodovine je bil del navzdol usmerjenih razmnoževalnih moči v človeškem bistvu obrnjen navzgor, da so se lahko razvili možgani in grlo. Spolni organi in grlo imajo skupen izvor. Govor je zato oblika spolnosti in s tem v veliki meri ustvarjalen. Magija je nasplošno tajna umetnost, ki uporablja nadnaravne moči. V glavnem temelji na izgovorjeni besedi. Pomoč grlene čare povzroča določeno vibracijo. Pri tem imajo veliko vlogo stanje duše, mišljenje in njegovo izražanje-glas! Vpliv te »magične besede« določa končno magov motiv in pa moči, ki so v njegovem dihalnem področju in v dihalnem področju tistega, ki te vplive sprejema. Ni samo zvok tisti, ki določa želeni učinek. Človekova volja je mag. Ta volja pritegne moči iz okolice, jih zmanipulira in jih pošlje nazaj v okolico. To je stalni ustvarjalni proces, pri katerem človek nenehno gradi z mislimi, čustvi in besedami, običajno samo zato, da bi se dokazal.

V starih duhovnih šolah je bila uporabljena »Beseda«, da je bilo pokazano na svet, ki je drugačen od materialnega. Beseda je bila«stvariteljska«, saj je bila zmožna v poslušalcih razviti nove moči in zmožnosti. Zato govorimo o Odrešeniku tudi kot o«utelešenju Besede«. V mitih, legendah in izročilih imajo besede čisto drugačen pomen kot v vsakodnevnem življenju. Tako lahko beseda«Bog« pomeni nebeškega prebivalca, ki je enak človeku, le bolj mogočen, bolj pravičen je in absolutno popoln. Za tistega pa, ki sluti v tej besedi stvariteljsko moč, je beseda«Bog« povezana z neosebno in nedoumljivo silo, ki je v svoji moči neomejena. To je ljubezen ali prvi vzrok vsega, ki vse prežema. Beseda »smrt« pomeni za večino ljudi konec fizičnega obstoja. Kdor pa razume stvariteljsko Besedo, zasliši v njej zaton stare, nižje osebnosti v višji, nesmrtni božanski duši.«Umiram vsakdan«, pravi Pavel. To ni nikakor umiranje z mnogimi bolečinami in trpljenjem, ampak vsakodnevni dvig k božanskemu, s čimer ostane nižje življenje, čisto samo od sebe v ozadju. To je stanje, v katerem je prebujen božanski človek v nas. V primerjavi s tem je zemeljsko»življenje« sinonim za«smrt«.

Govoriti pomeni delovati ustvarjalno in to s pomočjo izdihanega zraka. Z razdelitvijo izdihnjene snovi, prane, v različna stanja in vibracije, soglasno z miselnimi podobami, ki so v ozadju, gre prana torej preko grla; mentalno abstraktno postane slišno. Spremenjeno je v zvoke. Samoglasniki in soglasniki skupaj tvorijo besede, magične besede in zvočne podobe. Vse te zvočne podobe imajo svoj pravzrok v astralnem svetu okoli nas. Prikliče ga magija govorice, ga oživi, osvobodi in mu omogoči, da deluje. To delovanje, ta magija ima seveda učinek; ustvarja neposredne posledice. To so lahko posledice, ki pomagajo in odrešujejo, vendar lahko tudi izločujejo in so zelo nevarne za odpošiljatelja in tudi za sprejemnika. Tako nam postane jasno, kakšne možnosti ležijo v govorici, ki jo oživlja srce, duhovno jedro. Taka beseda človeku lahko preda tudi nekaj nesmrtne moči.

Splošno pa velja: dokler živimo iz te smrtne narave-astrala, ne govorijo odrešujoče besede, ampak govorica babilonske zmešnjave. Kot prebivalci te narave ne zmoremo izgovoriti »žive besede«. Božansko ime, ki leži zunaj omejitve, je nedosegljivo za izrazne zmožnosti snovnega človeštva. Živa beseda je božansko nihanje, ki daruje življenje, ki ga prežema celosten kozmos:«To besedo imenuje duhovni nauk skrivno božansko ime, ki se sestoji iz šestih ali sedmih črk. Že samo ubesedenje božanskega imena je resnična magija, s katero se vračamo na začetek in lahko odpravimo babilonsko jezikovno zmedo.«Kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen.« (Ap. d. 2, 21). S tem prav gotovo ni mišljena dejavnost grla, ampak ponovno najdenje lastnega resničnega imena, ki«je vpisano v knjigo življenja«, ker ga je podelil Bog.

Velik čudež je govor.
»Duh božji je plaval nad vodami! In Bog je rekel:Bodi svetloba! In bila je svetloba.« (Geneza 1 2-3). Ko Bog, to celotno vesolje prežemajoča ustvarjalna inteligenca,«govori«, potem to pomeni zakon in razodevanje njegovih lastnosti, ne da bi bili pri tem potrebni posebni organi ali mediji. Ustvarjalne božanske silnice,«Duh« postanejo dejavne v prasubstanci,«vodah«. Iz te dejavnosti nastajajo svet in bitja v še padlem stanju, kot rastline iz semen. To podobo najdemo v poročilih o stvarjenju pri vseh narodih.

Sporazumevanje nas padlih bitij in izražanje poteka tako, da prodirajo drug v drugega in se zaznavajo s svojimi lastnostmi, svojimi žarki. Ko padli človek govori, uporablja zato organe govora in tvori z njimi glasove, kot smo to že predhodno dejali. S pomočjo zraka kot vmesnika lahko povzroči tresljaje in jih prenaša sluhu drugih bitij. Glas je sredstvo, s katerim se z drugimi ljudmi sporazumeva in izraža. Ta glas je vedno nekaj ločenega od njega, zato lahko tudi z njim manipulira. Kljub temu pa sta govor in aparat govora človeka velik čudež, darilo samega božanskega sveta padlemu človeku, brez katerega se v sili ne bi mogel niti izražati, niti razvijati zavesti.

Razumevanje in dojemanje besede je čudež, prav tako tudi izgovorjava besede. Je krožni tok. Pri poslušanju človek sprejme v svoj sistem onostranske vrednote okolja. Pri govoru pa svoje onstranske vrednote zavije v misli in občutke in jih s pomočjo onostranskih-astralnih vrednot okolice spremenjene oddaja. Kdor posluša, dobi ta paket energije. Mogoče je Buda zato dejal, da je bolje, da ne sprejemamo nezaželenih daril; to pomeni, ne prisluhniti težavam drugega, ki ne želi pomoči ali kateremu se ne da pomagati. Kaj se dogaja, ko uho zaznava glasove, na primer, ko se ljudje pogovarjajo med seboj?

Izražene besede so zavite v misli in občutke, torej z energijo, ki se zbudi v osebnosti govornika. Ta energija se izlije, da bi dosegla odziv. Zvočni valovi, ki pri tem nastajajo prodirajo s 15 do 15.OOO tresljaji na sekundo do sluhovoda, pridejo do bobniča, ki te tresljaje nekoliko oslabi in jih posreduje v srednjo uho. Veriga koščic, kladivce in nakovalce, poveča nihanje bobniča približno trikrat. Potem pride do »polža«, Cortijevega organa v tako imenovanem labirintu, v katerem so napeta številna različno dolga vlakna, podobna strunam. Ta prav tako zavibrirajo in vibracije se prenašajo naprej do živčnih vlaken, s čimer pridejo spremenjeni v možgane. Ti potem«prepoznajo« zvočne impulze in jih umestijo. Tako lahko človek s svojimi ušesi in s svojimi možgani sliši, ali bolje z zavestjo razume.

Tako sliši, kar ima drugi povedati. To je omejeno sporazumevanje. V drugačnem smislu se človek lahko sporazumeva tudi z govorico telesa in neposrednim zaznavanjem misli in občutkov, v katerem projicira svoje lastnosti in žarčenje na svoje soljudi in s tem izvabi določeno reakcijo. Pri govorjenju je odločilen dejavnik dihanje. V žrelu se srečajo vsi vplivi iz človekove notranjosti, ki so dejavni v živčnem sistemu, v kundalini ognju, krvi, hormonskih fluidih, v njegovih organih in udih, predvsem pa v možganih, to je v žlezi epifizi in češariki. V grleni čakri se povežejo z dihom, ki je bil vdihnjen skozi nos in usta. Pri izdihu gre dih iz pljuč do glasilk. S tem se glasilke premaknejo, ustvarjajo tone in zvoke, ki se potem z grlom in nebom, ustno votlino, jezikom in ustnicami spremenijo v glasove in besede. Ti glasovi in besede nosijo s seboj v svojem vibriranju in z vdihom vse vidike, razpoloženja in misli govorečega.

Tako lahko soljudi dvignejo, pa tudi zastrupljajo. Lahko so polni ljubezni, širijo pa tudi smrtno sovraštvo. Organi govora so zgrajeni tako, da lahko natančno prenesejo, kar vsebujejo misli govorečega. Podobo pred seboj istočasno vidi in opisuje z besedami. Besede vsebujejo potem esenco slike tako, kot jo je zaznal govoreči. Ker ima vsak govoreči drugačno zavest, bo tako vsak opisal isto sliko drugače. Govorjenje je torej proces obnove človekovih notranjih in zunanjih vrednot. Človek, ki govori, upravlja ta celotni zapleteni aparat. Nasprotno pa izgovorjeno besedo ali stavek uho zazna, možgani pa razumejo in predelajo. Rezultat je misel, občutek ali vzgib volje. Ti trije delujejo skupaj in vplivajo medsebojno drug na drugega. Reagira torej celo telo: kri, živčni fluid, hormonski fluid, kundalini ogenj itd.

Ta reakcija se nadaljuje in se izlije v govor, ki ga z mislimi, občutki ali delovanjem, izrazi. Ker so ti procesi zapleteni, ni nič čudnega, da prihaja tako pogosto do govornih motenj. Organske in psihične poškodbe lahko povzročijo povsod blokade: jecljanje, govorne napake, zakasneli razvoj govora pri otroku in podobno. Čemu človek splošno uporablja svoje govorne in slušne organe? Za mnoge so to sredstvo, da bi dosegli boljši položaj v družbi. Trenirajo glas in sluh, da bi zbrali kar se da veliko znanja. Zato pa ogrožajo svoje življenjsko področje, da bi ga na premišljen način kultivirali. Če se ta razvoj stalno nadaljuje, postaja človek suženj svojih stvaritev. Ne more več nazaj, dokler se svoje ujetosti zave in zlomi verige. Če je pod vplivom negativnih besed drugih ali se pusti zapeljati stvarem, ki mu škodujejo, postaja vedno bolj lahek plen. Zaplete se v mrežo te narave dvojnosti in nasprotij. Zato pa je Pitagora dejal svojim učencem: » Naj te besede ali dejanja, ki zares niso koristne, ne zapeljejo ali prepričajo.« Sveti spisi pa zato svarijo:«Postavi varuha pred svoje misli in obvladaj svoj jezik.«

Kot je bilo povedano, človek torej svoje misli in občutke izraža z besedami. Kdor se tega resnično zaveda, lahko svoj govor tako kultivirano zamaskira, da laik njegovega namena ne ugotovi. Izkušen lažnivec lahko da svojim besedam tak čustven naboj, da je nič hudega sluteč poslušalec izgubljen. Tako se govornik, ki se dobro obvlada, lahko prikaže boljšega, kot je. Toda že s pomočjo detektorja laži, je pod določenimi pogoji mogoče spoznati prikrite misli in čustva.

V primeru, da izgovorjeno besedo od znotraj ne osvetli Duh, ostane zavita v temo in zavaja. Zato človek razpolaga še z drugim aparatom, da lahko govori in sliši: z dušo! Obstaja mnogo opisov človeške in živalske duše. Nas zanima samo neumrljiva duša, ki ima prvotne sposobnosti. To je duša, ki jo je Gospod Stvarnik položil v nas ljudi in je v nas prisotna le še kot iskra duha. Da bo lahko služila kot posrednik med izvirnim področjem življenja in našo zemeljsko osebnostjo, se mora nujno prebuditi. Potem bo svojega Stvarnika lahko spet slišala in govorila njegovo modrost. Potem pride do ponovne odrešitve duše, ki spet sliši in govori. Nova duša je nasprotje našega jaza-osebnosti ali ega, ki je zakopan v materijo in ločuje zavest od duše.

Zato človek jaza ne more razumeti svete govorice. S tem, ko božansko dušo vendarle odreši, naredi most med Bogom in človekom. Potem Stvarnikova beseda dobi vsebino in lahko izpelje odrešujočo delo. Ko dobi jaz- osebnost ukaz, da mora utihniti, ko so zares premišljeno odstranjeni vsi vplivi in zlomljene verige, ki le povečujejo jaz, lahko božanska duša spet zasije v polnem sijaju. Potem so mišljenje, občutki in delovanje s posredovanjem duše usmerjeni k božanski modrosti. Laži in pretvarjanje so potem nemogoči.
» Vaše besede vas bodo opravičevale
in vaše besede vas bodo pogubile.«

Tisti človek, ki se zaveda moči besede, mora postati v pogovorih zelo previden. Kdor le malce opazuje reakcije na svoje besede, ve, da se vračajo. Tako si vsak človek svojimi besedami neprestano postavlja zakone.Vsak človek privlači vse, karkoli izrazi z besedo. Ljudje, ki neprestano govorijo o težavah jih s tem pritegujejo, kot tudi bolezen, pomanjkanje itd. Koliko samo ljudi nenehno preklinja in s tem vežejo nevidne sile prekletstva na sebe in vse ostale ljudi, ki so z njimi neposredno povezani!

» Prekletsvo prizadene tistega, ki preklinja.« Zato pa prava beseda in jasna vizija lahko popolnoma prenovita telo in izbrišeta bolezen iz zavesti človeka.

Stalno besedno kritizerstvo povzroča revmatizem; mučne in nemirne misli pa povzročijo nenaravne usedline v krvi, ki se potem odlagajo v strdke. Vedno se vprašajmo, kdo nam povzroča skrbi in odkrili bomo vzrok bolezni. Naša osebnost-jaz je naš zadnji nasprotnik, ki ga mora človek premagati, če želimo, da bo na našem planetu zavladala ljubezen. To je bilo Kristusovo sporočilo: »Mir na Zemlji, blago voljo ljudem«. Če človek z besedo nekoga blagoslovi, mu odvzame moč, da bi mu škodoval. Star pregovor pravi, da sme človek besede uporabljati samo za tri namene: da bi zdravil, blagoslovil in molil! Vse kar človek govori o drugih, bodo drugi govorili o njem, in kar želi drugim, v bistvu priželi sebi.

V prihodnosti bo človek dosegel stopnjo, ko bo njegova » beseda meso postala« oz. se materializirala v trenutku. Iz lastne izkušnje vem, da je že v samem imenu Jezusa Kristusa neizmerna moč. Saj je simbol Resnice. Kristus je dejal:«Kar prosite v mojem imenu, to vam bo dal.« Sama ta moč imena nas dvigne v četrto dimenzijo, kjer smo osvobojeni astralnih-onostranskih psihičnih vplivov. Pod tem imenom so se zgodile mnoge čudežne ozdravitve in odstranile mnoge sile zla, ki so jih spremljale besede:«V imenu Jezusa Kristusa.«

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com