Enkrat na teden ob mehkih zvokih glasbe iz vsega sveta ter ponavljajočih korakih in gibih nežno zlezem globoko vase. Zame je to meditacija v gibanju, rahlo podobna tistemu občutku, ki me prevzame ob teku na dolge proge, ko se ob ritmu korakov in temu prilagojenem dihanju odpravim v drug svet. Toda plesi v krogu dajejo še nekaj več – izkušnjo, ki jo doživljam in delim z drugimi. Ko se primemo za roke in naredimo krog, se s tem povežemo v celoto in s plesom ustvarjamo prijetno izkušnjo druženja. V krogu ne morem plesati sama, tudi dva sta za krog premalo, biti nas mora več, in radosti me občutek, da sem del celote, da pripadam skupini in sem njen enakopravni del. Prepustim se glasbi, ki je bistveni del izkušnje – včasih je prijetno poskočna, včasih umirjeno meditativna, a zdi se mi, da se me globlje dotakne prav zato, ker jo ne samo poslušam, ampak se nanjo odzivam s koraki, obrati in gibi rok. Tako se počutim zdaj, ko so za mano dobra tri leta plesov v krogu in s tem v zvezi učenja na različnih nivojih.

Plesom sem se pridružila med hudo osebno krizo, nekaj mesecev po smrti prijatelja, ki je bil zame, kot bi rekel W.H. Auden »moj vzhod in zahod, moj sever in jug«. Ne vem, kaj sem iskala: spremembo, podporo, pot. Ples je bil že prej pomemben del mojega življenja, čeprav ga nisem imela možnost dovolj izživeti. Diskoteke mi nikoli niso bile preveč všeč zaradi hrupa in dima, za plese v parih pa mi je večkrat manjkal bistveni sestavni del – soplesalec. Že na mojem prvem večeru plesov v krogu se me je dotaknila neverjetna milina, ki je prevevala skupino in zazdelo se mi je, da sem našla »tisto«, čeprav še nisem znala ubesediti, kaj sem pravzaprav iskala.


Všeč mi je bilo, da me je skupina sprejela, kakor bi me poznali že od prej – preprosto smo se prijeli za roke in zaplesali, nobenega posebnega predstavljanja soplesalcem, nobenega »a ti si pa nova«. Pričakovala sem, da bom naletela na težave pri plesu, ker nisem poznala korakov, pa sem kmalu ugotovila, da je plesov toliko, da jih veliko plesalcev sproti pozabi. Voditelj Marijan Rudel pred vsakim plesom pokaže korake, potem jih nekaj naredimo še tako, da se že držimo za roke, preden zares zaplešemo še na glasbo. Če nam kakšen ples ne gre, ga poskusimo še enkrat, v vsakem primeru pa se nihče posebej ne vznemirja, če se kateri od plesalcev zmoti ali pa tudi kar naprej moti. Eno izmed standardnih pravil pri plesih v krogu je, da napak ni, so samo variacije. V slovenski družbi, ki tako rada preži na napake, pride tak pristop kot veliko olajšanje in dobrodošla sprememba. Vendar pa se pri plesih ne motimo posebej veliko, kar je, po mojem, v veliki meri Marijanova zasluga: plesne korake zna predstaviti tako, da si jih z lahkoto zapomnim, tudi če so težki, hkrati pa daje krogu ravno pravo mero duhovnosti, da lahko kasneje odplavam vase. Kot navdušenka za plese v krogu sem imela v preteklih letih na delavnicah in drugih srečanjih priložnost spoznati kar nekaj voditeljev - zanimivih, prijetnih ljudi, toda med njimi se ni nihče znal tako zelo približati magični formuli ravnovesja med učinkovitim poučevanjem plesa in duhovnostjo kot Marijan.

Kljub velikemu navdušenju nad plesom nasploh pa sem v prvih tednih in mesecih vendarle naletela na nekaj težav; prva je bilo vrtenje – kadarkoli so bili v plesu tudi obrati. Deloma je šlo za to, da po obratu nikoli nisem čisto dobro vedela, kje se bom znašla jaz in kje bodo drugi plesalci, hkrati pa sem se začela zavedati določene togosti svojega telesa, za katerega sem sicer mislila, da je kar precej gibčno. Toda sčasoma so mi postajali obrati vse lažji. Mislim, da je k temu največ pripomogla koreografija enega od mojih najljubših plesov na mehiško pesem Kako zelo zelo te ljubim, ki v velikem delu temelji na obratih.

Najtrši oreh zame pa ni bil v korakih ali obratih ampak v improvizaciji. Pri nekaterih plesih, na primer pri Marcu Polu, se je treba prepustiti in zaplesati tako, kot te trenutno prime. Doma v dnevni sobi mi to nikoli ni bil noben problem, v krogu, z drugimi okoli sebe pa mi je bilo sprva nerodno. Tudi tega, da se spustim z vrvice in sem pred drugimi to, kar v resnici sem, sem se morala naučiti, nikoli pa mi ne bi uspelo, če skupine ne bi dojemala kot varnega in prijaznega okolja, kjer si to lahko privoščim.

Z rednim plesanjem v krogu se mi je začel spreminjati tudi odnos do glasbe. Slike mnogih plesov sledijo glasbi in ko se ta spremeni, se zamenja tudi slika. Namesto da bi štela korake ene in druge slike, sem se naučila poslušati glasbo, ki sama pove, kdaj se spremenijo koraki. Z učenjem takega poslušanja sem se začela bolj zanimati za glasbo in v njej drugače uživati.

Z glasbo je prišlo tudi petje. Poleg plesov v krogu plešemo v skupini tudi svete plese oziroma plese miru, torej plese, pri katerih ne samo plešemo, ampak tudi pojemo ob spremljavi kitare. Pri tem sem spet naletela na nekaj nepričakovanega: odkar me v gimnaziji niso sprejeli v pevski zbor, ker menda »nimam posluha«, sem bila glede petja precej zadržana. Veliko pesmi je bilo treba, da sem se tega otresla.

Enkrat na teden ob zvokih glasbe, ponavljajočih korakih in gibih nežno zlezem globoko vase in čeprav sem sama s sabo, sem hkrati tudi z vsemi plesalci. Končno sem – kot Jonatan Livingston galeb – našla svojo jato. Ni bilo lahko, čeprav se mi zdaj vse zdi tako preprosto...

Mojca Belak
Plesi v krogu
Ljubljana