Človek je naravno bitje. Človek je bitje, ki razmišlja. Razmišljanje pa vodi tudi na kriva pota-zablode. Zablode v mišljenju imajo za posledico nerealna pričakovanja. Nerealna pričakovanja imajo za posledico frustracije. In frustracije imajo za posledico bolezni. Bolezen ima za posledico, da človek začne razmišljati o vzroku. In razmišljanje o vzroku te pripelje nazaj do frustracij. Tako ugotovimo, da so frustracije posledica nerealnih pričakovanj. Ko nam postane jasno, da so nerealna pričakovanja posledica napačnega razmišljanja, nam postane jasno zakaj smo zabredli. S svojim razmišljanjem smo prestopili naravne zakone, ki veljajo za vse stvarstvo.

Človek je Stvarstvo. Zakaj ''Vsi ljudje smo trava; še tako lepa cvetlica je le trava.'' (1. Peter 1, 24). Človek je stvarnik in ustvarjalec. Jezus jim je odgovoril: ''Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste? (Jn 10, 34). Vse v naravi je že vnaprej določeno. Drevo zraste iz semena, vsako po svoji vrsti. Iz pšeničnega semena zraste pšenica, iz koruznega semena koruza. Rastlina raste toliko časa, kot je določeno. Z gnojenjem in skrbjo za rastlino lahko postopek nekoliko pospešimo, rastlino varujemo in jo naredimo bolj odporno, vendar ne bistveno, kot je to vnaprej določeno.

Kaj delamo pa ljudje? Imenujemo se (sami sebe) krona stvarstva. Vse bi radi na hitro, ta trend je prisoten predvsem v zadnjem stoletju. Radi bi na hitro obogateli, se hitro učili, hitro živeli, se na hitro poročili, hitro, hitro vse na račun drugih, v škodo sebi. Hitre odločitve ponavadi terjajo poenostavitev razmišljanja, ki pa so v večini primerov napačna. Ali smo v stiku z božjimi zakoni, z zakoni narave? Ali nam posledice tega prehitevanja ne govorijo dovolj jasno, da prehitevamo-v svojo škodo? Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje (Jn 5, 40). Spoznanje o lastni zmoti je za vsakega posameznika boleče, terja pa ukrepanje, ki bo pripeljalo bolnika na pot zdravja, nesrečnega k sreči in zadovoljstvu, razočaranega nazaj k sebi. Stvarstvo je bilo in ostaja zmeraj v nas.


Vsepovsod okrog nam narava daje zgled, ali znamo to sploh še začutiti, videti ''za'', spoznati, da smo del te narave, kjer veljajo določeni zakoni, ne kateri koli. Zakon setve in žetve je neizprosen. Prej ko slej ga vsak človek spozna. Nekateri, rajši kot bi ga priznali, se obračajo k pomoči od zunaj (branje iz kart, horoskopi, vedeževanja, numerologija…), pa nazadnje umrejo zaradi lastnega upiranja. Zakaj se upiramo naravi v nas, ali nas niso tega naučili? Saj vsi delajo tako okrog mene? Mi in narava smo v svojem bistvu eno. Potrebno se je spremeniti, umreti v sebi.

Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec (Lk 14, 33). Kdor to upošteva je kralj Življenja, kdor zanemarja, ga čaka nagrada-pospravljanje lastnih napak in nesmiselno trpljenje, dokler se ne vrne nazaj k izvoru, k sebi. Narava ne pozna nobenega sovraštva, jeze, lenobe, upiranja, nobenega prav ali narobe. Narava sama pozna svojo pot. Tako tudi sami najdemo svojo pot, če se ne upiramo življenju. Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni gotovo ne bo lačen, kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen (Jn 6, 35). Upiranje pa prinaša bolečino in trpljenje.., ali vam je to poznano? Upiranje stvarniku, stvarstvu? Sprosti se in živi življenje, samo to in rešitve bodo prišle same od sebe.

Misli na to, da si vedno prisoten le v sedanjosti in da svoja dejanja lahko vedno popraviš, saj si Stvarnik, vse ostalo razmišljanje je brezplodno. Uživaj Življenje, ker je tvoje vse, zadovoljstvo, do katerega imaš vso pravico.