Bila je mlada breza, ki je že z rojstvom hotela nekaj več kot ostala drevesa njene vrste. Hotela je vse videti in se razgledati nekoliko po svetu, onkraj obzorja. Ni imela predstave o tem, kaj si želi, le hotela je nekaj več. Ne moreš še sedaj, ji je rekla mama, saj si še tako mlada in potrebuješ mojo zaščito. Mlada breza pa je rasla in čez nekaj let je zopet vprašala mamo, če lahko gre. Ne moreš še zdaj, ji je rekla mama, kdo bo pa ptičkom dajal zavetje, navajeni so nate.

In breza je rasla naprej, postajala je zmeraj bolj debela, vendar si je vedno bolj želela oditi v svet. Sedaj pa se res odpravim po svetu, je rekla mami. Takrat pa je mama sklenila, da ji pove resnico. Ne moreš po svetu, ker si drevo. Breza pa ni hotela več verjeti mami, sklenila je, da gre. Torej odhajam. Takrat pa se nikakor ni mogla več prestaviti iz mesta, namreč v tem času se je tako globoko ukoreninila v zemljo, da se ni mogla premakniti. Kaj sedaj? Postajala je zmeraj bolj napeta in nestrpna, ni hotela več ostati tukaj, toda hkrati se ni mogla premakniti iz mesta, kjer je bila ves čas. Tako je minilo nekaj let mučenja same sebe.

Nekega dne pa se pojavi drvar z motorno žago. Ali je res, da se odpravlja k njej. Motorna žaga je zapela, njo pa je zelo bolelo, odrezal ji je korenine, padla je na zemljo, ona pa se je še zmeraj upirala, tega nisem hotela. Ali je to moja smrt, pa tako sem hrepenela po nekaj več. Le nemo je lahko opazovala, kaj se dogaja z njo. Odrezal ji je veje, njeni listi so veneli, razrezal jo je na štiri kose. Prišel je tovornjak in vsak kos so posebej naložili, vse ostalo pa kot da ne potrebujejo. Nič ji ni bilo več jasno. Ni se več čutila kot celoto, ni imela več nobenega vpliva na dogajanje, prepustila se je.
.

Tovornjak je odpeljal na žago in tam so iz njenih debel naredili deske. Še manj se je počutila da sploh obstaja, vse je bilo drugače. Za nekaj časa so deske zložili na kup, kjer sta ji veter in zrak pobrala vso vodo iz njene notranjosti, voda, ki ji je dajala življenje še za časa, ko je živela.

Nekega sončnega dne pa je prišel mizar in deske obdelal ter iz njih naredil čudovite stole in mizo. Potem se je znašla v kuhinji, kjer so jo vsak dan uporabljali, da so se ob njej družili in jedli. Slišala je veliko zgodb med možem in ženo in nemo je spremljala, kako so se rojevali otroci in skakali po stolih in mizi, spremljala je dogajanje, ko so prihajali in odhajali obiski. Vse je vedela, a ostala je v službi, čemur je bila namenjena. Nikoli več se ni spomnila prejšnjega življenja, kje je rasla, kako je bila s svojimi listi zazrta v sonce in katerega je imela za nujnega, da po nje, teče sok življenja. Vse to je postalo nepomembno… Postala je življenje.