Nekoč, pred mnogimi leti mi je ded dejal: "Nauči se odkrivati resnico v sebi, toda vedi, da to ni edina resnica, spoznati moraš tudi resnice drugih." Tedaj si nisem znala povsem razložiti njegovih besed. Šele pozneje sem se zavedala svoje aktivnega procesa odkrivanja smisla in z njim povezane resnice v stvareh.

Kot prvo kar sem ugotovila, je bilo, da resnice ne bi mogla odkrivati, če ne bi spregovorile dedove besede v meni. Nihče ti ne more dati tega, česar sam v sebi nimaš. Stvari imajo v sebi možnost, da jih razum odkrije in spozna. Ta odkritja postanejo formalna resnica v tvojem razumu. Pojavi v svetu nikoli ne spregovorijo, edino bitje, ki jih nagovori in vnaša v zavest smiselnost bivanja, je človek, ki vnaša v dogajanje svetlobo. S spoznavanjem resnice nedvomno kultiviramo sebe.

V tem procesu spoznavanja resnice sem ugotovila, da ne živim v miru posesti vrednot in resnice, ki sem jo odkrila in spoznala, temveč se kar naprej sprašujem in pred očmi se mi odkriva resnica v novi vrednosti, kot bi nastajali v meni novi kontinenti bivanja. V sebi se mi razodeva razhod med nespremenljivimi vrednotami, ki so zasidrane v meni kot nekakšna statična bit, in nemirom prizadevanja za preobrazbo. Kljub strmljenju za enotnostjo in zvestobo začrtani življenjski poti, se zavedam, da nisem ostala povsem zvesta starim življenjskim nazorom in da se spreminjam, dvigujem se v iskanju resnice.


Kje je torej resnica? Ali velja tista prejšnja ali poznejša? Vedno znova ugotavljam, da je še veliko resnic neodkritih in da več na novo odkritih resnic mi ponuja povsem novo resnico. Nato prisluhnem še drugim kakšne resnice poznajo. In ko te resnice drugih spoznam, razgrnem in jih preučim, ugotovim, da je celo moja dolžnost, da spremenim prepričanje, ker so mi resnice drugih dale misliti in sem se prek njih dokopala do novih spoznanj, ki so mi okrepile zavest, ravnovesje, harmonijo, varnost in me postavile ob zid pred mojo neprilagodljivostjo za resnico večine, konformizem, udobnost in jalovo samozadovoljstvo. Spoznala sem, da sem se s svojo resnico znašla v spremstvu življenjske praznote in da gotove stvari imajo globlji smisel, kot sem ga jaz spoznala. Seveda z abstraktnimi pojmi, ki sem jih gojila kot svojo resnico, sem prepoznala, da je stvarnost resnice ostala skoraj nedotaknjena in da sem si jaz ustvarila v duši fiktivno resnico. In nenazadnje vsa ta notranji spor in dileme kaj resnica je in kaj resnica ni, je bila stvarnost moje duše in dejstvo, da sem zaradi svojih zmot jemala stvarem dušo. Pred seboj sem videla odtoke čustvenih sunkov, ki so hoteli zaustaviti nove vrelce resnice. Potem sem se postavila v vlogo samotolmača, saj je bilo pred menoj toliko vprašanj in različnih odgovorov, da sem se sama sebi zdela problematično bitje zaradi vseh teh zapletov in nerešenih vprašnj v zvezi s spoznavanjem resnice. Tolmačenje moje resnice me je privedlo v vlogo tolmačenja same sebe, v vlogo bitja sposobnega razumeti resnico iz svojega zornega kota, oblikovati sebe torej po svoji meri resnice. Znašla sem se v nekakšni ekscentrični drži - torej človek s svojo resnico, in tedaj se vprašam: "Kaj pa tuje resnice, o katerih mi je ded govoril?" Kaj je z njimi? Ali bom živela v razdalji od življenja s svojo resnico, ali bom ob vsakem napredku spoznanja šla z eno nogo korak nazaj bliže stari resnici?

Po teh vprašanjih sem si postavila merila in pravila svojega ravnanja pri spoznavanju in vrednotenju resnice, kaj bom torej s svojo resnico in s tujimi resnicami počela, saj vendar če govorimo o resnici, je resnica lahko samo ena. Ta samozakonodaja me je napolnila z zavestno odgovornostjo. Rekla sem si: "Za spoznavanje zakonov resnice bom upoštevala etične norme in dolžnosti, brez katerih ni resnice. Med pravico in krivico bom postavila etično mejo razločevanja med dobrim in zlom, ki je v marsičem prežeta s sestavinami krščanske morale, saj sem bila vzgojena v znamenju desetih božjih zapovedi. Ko se bom v okviru svoje svobode in nujnosti odločala med dvema stvarnostima "resnice", se bom odločila za tisto resnico, ki bo skladna z mojo vestjo in je sposobna ustvarjalne ljubezni, človeške topline, odkritosrčnosti in poštenosti ter resničnega srečanja z ljudmi. Prevladuje naj tista resnica, ki je v dobro večine, manjšina naj ne vsiljuje svojih egoističnih resnic na škodo večine."

Tu ne gre vedno za vprašanje kaj je resnično in zmotno, temveč za vprašanje kaj je primerno in kaj ni primerno. V prejšnji resnici se ohranja star duh v novem, vrednote se reinkarnirajo, dobijo novo življenje. Običajno je tako, da staro resnico nova izpodrine, ne da bi rešila njene probleme in dileme. Gre vedno za merilo po katerem gledamo na stvari, po katerem jih ocenjujemo kot resnico. Vendar resnice ni, če ne postavimo etične meje med razločevanjem dobrega in zla.