Piše: Miran Zupančič

1. Sprejmi to bolezen: Spomni se, da je vse od Boga, da je Bog dopustil tebi to bolezen. To je prvo.

2. Zahvali se Bogu za to bolezen: Zahvaliti se za to bolezen. »Hvala Ti, Gospod ker sem dobil to bolezen. Vendar ne misliti pri tem na bolezen, ampak na to kar pride izza tega. Če ti Bog daje neko bolezen, potem je to za nekaj sigurno dobro. On hoče iz nas narediti nekaj dobrega, in kasneje ko se to zgodi, umakne to bolezen.

3. Zahtevati zdravje: »Bog, zahtevam da me ozdraviš!«

4. Izreci: »Duh bolezni odidi od mene, jaz sem otrok božji!«

5. V primeru, da to točke štiri bolezen ne izgine, prosi nekoga, ki to pozna, da v molitvi zaprosi za tvojo ozdravitev.

Sprejemanje bolezni ali težke situacije.
Če sprejemamo dobro od Boga, moramo sprejeti tudi zlo. Nevarno je, če hočemo vse videti samo z lepše strani. S tem hočemo pobegniti pred realnostjo. Ko sprejmemo bolezen ali težko situacijo, se mu zahvaljujemo za svoj primer, ne proti njemu. Ne želimo se izogniti težavam, pač pa nam Jezus Kristus kaže pot, da jih premagamo.Sprejetje bolezni s čistim srcem pomeni, da moramo Bogu pustiti, da očisti naša srca nečistih motivov in skritih načrtov. Doživeti moramo umiranje v sebi, da bi lahko spet ozdraveli in zaživeli v Kristusu, z novim umom in duhom.


Zahvali se Bogu za bolezen.
Nekoč je k meni prišel mlajši moški, ki ga je pripeljal prijatelj. Že od zgodnjih najstniških let je bil odvisnik. »Svoje življenje sem zavozil, zdaj je prepozno, da bi se kaj spremenilo«, je dejal. Izraz v njegovih očeh je bil mrk in obupan. »Kaj pa Bog?« sem ga vprašal.«On ima moč, da te lahko spremeni.«
Fant je skomignil z rameni.
Zakaj pa bi me, saj ne verujem da obstoja in nikoli nisem nič naredil zanj,« je odvrnil.
»Bog te vseeno ljubi,« sem mu dejal.« Posla je Jezusa Kristusa, da je vzel nase grehe za vse, kar sva ti in jaz zagrešila. Lahko te tudi ozdravi.« Fant je bil videti potrt. »Slišal sem za Jezusa. Rad bi ga prosil, da bi bil moj Odrešenik, ampak ne verjamem, da bi to zdaj kaj pomagalo. Ne morem prekiniti z uživanjem mamil, pa naj se še tako trudim. Že predolgo sem narkoman.«
»Bog te lahko ozdravi,« sem mu rekel v zaupanju.«Ne verjameš, da je močnejši od mamil?«

Fant me je dvomljivo gledal.
»Hočeš poskusiti?« sem ga vprašal. Pokimal je.
»Poskusil bi kar koli,« je dejal.«Želim se rešiti iz pekla, v katerem sem sedaj.«
» Potem se takoj sedaj zahvali Bogu za to, kar namerava v naslednjih nekaj minutah narediti zate, in za vse, kar se je zgodilo v tvojem življenju, da te je pripeljalo do te točke!« »Trenutek!« Fant je postal zelo vznemirjen.«Hočeš reči, naj se Bogu zahvaljujem za vse stvari v svojem življenju do tega trenutka, celo zato da sem odvisnik?«
»Prav tvoja odvisnost (bolezen) te je pripeljala k njemu, mar ne?« sem mu dejal.«Če te Bog ozdravlja, ti dopušča in ti daje popolnoma novo, večno življenje z Jezusom Kristusom, se ti ne zdi, da se mu lahko zahvališ za vse, po čemur si spoznal, da ga potrebuješ?« V fantovih očeh je bil še vedno mrk pogled, poln dvoma.
»Mi dovoliš, da molim zate?« sem ga vprašal. Prikimal je. Roki sem položil na njegovo glavo.«Nebeški Oče, zahvaljujem se Ti, ker ljubiš tega fanta in ga priteguješ k sebi. Pošlji zdaj svojega Svetega Duha, da mu bo pomagal verovati, kako si deloval v vsakem temačnem in osamljenem trenutku njegovega življenja, da bi ga privedel k Kristusu.«

Ko sem končal, je bila v fantovih očeh nova svetloba.«Čudno,« je dejal«ne vem, zakaj, ampak res verujem, da je Bog odvzel vse hudo, kar se mi je zgodilo, in to spreminja v moje dobro.« Oči so se mu orosile. Ponovno je sklonil glavo, tokrat je molil sam zase in prosil Boga, naj mu odpusti njegovo uporništvo, in Jezusa, naj pride in prevzame njegovo življenje.

Kar se je zgodilo potem, presega moje sposobnosti razlage. Svoji roki sem spet položil na njegovo glavo in molil, da bi ga Bog ozdravil, očistil njegov razum vsake želje po mamilu in ga napolnil s svojo ljubeznijo. Čutil sem, kako je neka sila stekla v mladega fanta. Njegov obraz je zažarel kot otroku in po njegovem licu so polzele solze.«Zgodilo se je!« je zaklical.«Mamil ne potrebujem več, Jezus živi v meni!«

Za tega fanta je bil to trenutek ponovnega rojstva. Nikoli več ne bo tak kot prej. Ponovno se je rodil, ne zato, ker bi čutil Jezusovo navzočnost, ampak zato, ker se je odločil, da bo veroval Bogu. Pazite, če bi bil naš odnos z Bogom odvisen od naših občutkov, to gotovo ne bi bila naša izbira ali odločitev, mar ne? Ne moremo se odločati o tem, kako bomo kaj občutili. Lahko pa se odločimo, da bomo zaupali, verjeli in verovali. Sveto pismo pravi, da bomo rešeni po veri. Toda mnogi imajo zelo popačeno podobo vere.

»Preprosto nimam vere, da bi verjel,« pravimo, v resnici pa mislimo, da se ne počutimo gotove sredi negotovosti našega življenja. Vera in občutki niso eno in isto.

»Zdaj pa je vera zagotovilo, potrditev, dokazana listina za obstoj stvari, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo in prepričanje o njihovi resničnosti – zaznavanje stvari v veri kot resnično dejstvo, ki čutom še ni razodeto.« (Prim. Heb 11,1).

Vera ne izvira iz naših čustev, občutij ali čutil. Vera je stvar volje. Odločamo se, da nekaj, kar našim čutom ni razodeto, sprejmemo kot resnico. Biti rešen po veri pomeni, da Jezusa Kristusa sprejmemo kot svojega Odrešenika z dejanjem volje, ne z občutki ali s čustvi. Prerojeni smo po veri, odrešeni smo po veri, kar pomeni, da potem, ko smo Kristusa sprejeli v svoje srce, tudi božansko obljubo sprejmemo kot dejstvo. Morda se ne počutimo osvobojene, ne počutimo se prerojene, kar pa ne spremeni dejstva, da smo osvobojeni in prerojeni.

Tudi naš razum nam lahko postane naši veri kamen spotike. Enako nevarno je meriti svojo vero z občutki. Tako dolgo že zamenjujemo občutke z dejstvi, da mislimo, da smo, kar občutimo. Počutim se bolno, torej sem gotovo bolan. Toda naši občutki so spremenljivi. Nanje vplivajo vreme, dieta, spanec ali razpoloženje nadrejenega.Naši občutki so beden test resničnosti. Če pa jih uporabimo za testiranje svojega odnosa z Bogom, zaidemo v zmote in težave. Jezus je dejal: »Molite v veri in verujte, da ste že prejeli!« Ne moremo moliti v veri, če vztrajamo pri merjenju rezultatov s svojimi občutki. Odkrili bomo, da v Svetem pismu božanska resnica pogosto hoče, da storimo prav tisto, kar naravnost nasprotuje našim občutkom.

» Ljubite svoje sovražnike,« pravi Jezus.
Kaj ne ve, kaj občutimo do svojih sovražnikov? Seveda ve. Pripoveduje pa nam, naj svojim občutkom ne dovolimo več, da nas zapeljujejo in nam ukazujejo. Svobodno se lahko odločimo ljubiti celo svoje sovražnike.

Prav tako imamo vso svobodo, da Božansko besedo sprejmemo kot gotovo dejstvo ne glede na to, kaj nam poskušajo dopovedati naša čustva, čutila, občutki ali naš razum. Naše novo življenje v Jezusu Kristusu je življenje v veri. To pomeni svobodno življenje brez tiranije čustev, razuma ali čutil. Nič več nam ni treba paziti nanje! Naše izkustvena osvoboditev postane izvršno dejstvo, ko ga sprejmemo v veri. Bog ne gleda na naše občutke, temveč na našo odločitev. Morda se počutimo obupno, toda dokler v veri sprejemamo Kristusa, je ta transakcija za Boga zaključena. Tisto, kar občutite ali ne občutite neposredno po svoji izročitvi, je popolnoma nepomembno. Bog je sprejel vašo predajo volje, zato ste prerojeni v Svetem Duhu.

Zahvaljujte se Bogu, kadar zares imate čudovito izkušnjo njegove navzočnosti, vendar pa ne dovolite, da bi bila vaša vera odvisna od vašega občutja. Kdor svoje odrešenje preverja s čustvenimi občutki, bo zaradi dvomov vedno razdvojen.

Zahtevajte ozdravitev.
Sedaj lahko zahtevate ozdravitev, saj ste vendarle božanski otrok, in božanski otrok ne more biti bolan.

Duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec Miran Zupančič.
Htt//www.ezoterika.s5.com