|  Piše: titud
 Zasidrani smo, vsaj zase lahko trdim, v enem luteranskem pogledu na svet, ki predpostavlja predanost delu in hkrati odrekanje užitkom z namenom čim večje materializacije vloženih energij. S to usojenostjo pa se je najbolje sprijazniti ali pa z njo vsaj potrpeti, saj je edino materializirano energijo mogoče ukrotiti, olastniniti in jo pod nadzorom razplojevati.
Prepričan pa sem, da to našo dušo izčrpava, ji nanaša eno trpljenje. Tako stanje duha zagotovo ni nujno, saj je človek v svoji duhovni zgodovini že preživljal realizaciji duše bolj naklonjena obdobja. Eno takih bližnjih je renesansa, saj so nam njena umetniška in filozofska dela lahko le nedosegljiv zgled celovitega pogleda na dušo in telo, ki sta danes ločena in razstavljena na prafaktorje z namenom, da bi ju nadzorovali po delih, če ju že ne moremo ujeti kot celoto. Zelo blizu mi je tista tedanja definicija duše, po kateri je umeščena med duha in telo in po kateri nima nič skupnega z egom in ima svojo usodo, ki je skoraj vselej v nasprotju s pričakovanji in željami ega. Kot taka naj bi daleč presegala naše sposobnosti, da bi jo načrtovali in nadzirali, lahko pa skrbimo zanjo in z njo sodelujemo.
Znano je, da se protestantska etika pokriva z začetkom kapitalizma, to je prvotno akumulacijo kapitala. Slepimo se, da delamo za svojo dušo, v resnici pa sistem pod peklenskim tempom goni naprej profit. Večji del naše energije se tako materializira, od nas odtuji in gre brez neposrednega vpliva kogarkoli od nas svojo pot. Po logiki profita v tisto smer, ki nas sili k še tršemu delu in hkrati še večjemu odtujevanju. Luteranska etika, ki se je kontinuirano razvijala na severnem delu Evrope in Amerike pa v postindustrijski dobi ne nadzoruje več samo psihofizičnih energij, ampak se je zažrla v ekonomizacijo in izrabljanje vseh, tudi naslutenih teles in svetov. Zato tako široko tolerira, absorbira in nazadnje komercializira metafizična vedenja, filozofska spoznanja in duhovne prakse in nam dopušča tako široko svobodo pri urejanju družinskih in družbenih razmerij. V resnici pa se vrtimo v enem začaranem krogu kapitalizacije lastniških deležev in nadzora nad nečim, česar si po trdnem prepričanju antičnih modrecev ni možno lastiti, še manj nadzorovati. Profitni motiv je skrit in zahrbten, a ravno zaradi tega tako močan. Danes je edini sposoben svet globalizirati in ga hkrati nadzirati. Nobena cerkev doslej ni bila in najbrž tudi ne bo tako močna, da bi lahko tak univerzalizem vzpostavila. Je (še) ni enosti, ki bi jo bilo mogoče bolj intenzivno občutiti in se ji predati, kot je enost v materialnem bogastvu in oblasti in po drugi strani v revščini in podrejenosti.
Ampak protestantska materializacija sveta, ki omogoča oblast in nadzor, je le odgovor na nesposobnost Cerkve, da bi si obdržala oblast in nadzor nad človekovim duhom. Jung o tem pravi: "Ko so protestanti podrli obrambni zid Cerkve proti svobodnemu ravnanju arhetipičnih moči, so izgubili svete podobe kot izraz pomembnih nezavednih dejavnikov, skupno z obredom, ki je bil že v sivi davnini gotova pot, kako razložiti neizračunljive moči nezavednega. Velika količina energije se je sprostila in istočasno izlila v stare kanale radovednosti in želje po osvajanju. Tako je postala Evropa mati zmajev, ki so požrli večji del zemeljske oble. Od tistega dne je protestantizem postal poganjek shizem, istočasno pa je soudeležen pri hitrem razvoju znanosti in tehnike, ki je vpregla človeško zavest tako, da je le-ta pozabila na neizračunljive moči nezavednega. ... Ta celoten razvoj je usoden.... Moderni človek, protestant ali ne, je daljnosežno izgubil zavetje cerkvenih zidov in zaradi te izgube se je približal območju svetovno razdirajočega in svetovno uničujočega ognja. Življenje je postalo hitrejše in intenzivnejše. Naš svet je pretresen in presunjen od valov nemira in strahu."
Moderni človek je torej spustil k sebi svet po vseh kanalih, tudi po tistih, s katerimi je nekoč davno predokušal božjo resničnost. Tisto območje duše, ki je zakladnica simbolov, so zavzeli simboli kot so §, $, € in logotipi globalnih blagovnih znamk, s katerimi vzpostavljamo življenje v "sveto" celovitost. Verovanje v vitalnost in tehnicistično urejenost potrošniške družbe kot edine možne oblike medsebojnega sožitja močnejših in šibkejših mu pomeni novo "čisto religijo". Iskanje "čiste božje besede" je prepuščeno sposobnosti posameznika, da se zazre vase, kjer pa naleti povečini le na svoj ego, ki mu narekuje le to, kaj si mora še prilastiti in kam se mora še razširiti. Slej ko prej pa človek smisla ne more črpati le iz vedno več ali pa manj kruha. Ko ni več smiselnega doživetja podobe in duha, pridejo časi, ko lahko vsak tiran govori božje besede in se vsaka zavojevalska ideologija prodaja kot čista religija. Taka je zgodovina 20. stoletja tako na medosebnem kot na družbenem oz. mednarodnem nivoju: zgodovina neuspešnih poskusov vzpostavitve nadzora in reda. Zato so tudi v začetku 21. stoletja uspešni le osvajalci, ki sejejo nemir na valovih strahu.
Ampak zmaji so se že začeli zažirati v svoj lasten rep.
Brez tega zavedanja bo duša postmodernega človeka težko dosegla zveličanje. Z njim pa nič lažje.
|
NE ZAMUDITE
Dušni zapis modernega človeka
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 7. april 2005 @ 18:59 CEST
ne vem, če vam bom povsem odgovorila na vaš dušni zapis modernega človeka, ki je očitno v stiski in primežu sodobnega časa, ki ni nič kaj prijazen človeku.
Protestantizem je spodbujal razvoj, v katerem naj bi država zagotovila družbeno pravičnost, za kar se je po drugi svetovni vojni zavzel tako imenovani neoliberalizem. Protestantizem je ta razvoj spodbujal v kalvinističnih državah, kot so Švica, Francija, Nizeozemska, kjer se je zato tudi najbolj razvila industrija. Pomembno vlogo pri tem je imela protestantska vera, ki je spodbujala disciplino, podjetnost in samoodrekanje. Protestantska vera je delovala v prepričanju, da si je izvoljenost pri Bogu treba zagotoviti s prizadevnim delom na zemlji.
Industrijski razvoj je pustil ob strani delavstvo, ki je bilo glavni nosilec. Položaj delavcev je postal nevzdržen, saj se je bogastvo kopčilo le v rokah maloštevilne peščice bogatašev. Za to stanje niso bili krivi stroji in tovarne oziroma novi tehnološki razvoj, temveč nepravični družbeni odnosi, ki so peščici ljudi dajali vso moč in oblast, množice ljudi pa so se morale zadovoljiti z drobtinicami iz mize bogatinov. Zaslužek delavcev je komajda zadostvoal za preživljanje družine.
Zaradi preširoko in napačno načrtovanega kapitalističnega sistema, je kapitalizem zašel v krizo. Smernice papežev v okrožnicah o delavskem vprašanju in drugega vatikanskega cerkvenega zbora so bile dobrodošla ponudba tej družbi v krizi. Družbeni nauk Cerkve ni ostal samo cerkvena kritika novoveškega razvoja, ampak ponudba za sodobni družbeni ravzoj in za oblikovanje temeljev za demokratično poslovanje sodobne drućbe.
Danes so demokratične družbe, h katerim bi se radi priševali tudi mi, utemeljene na načelih, ki jih je v zadnjih sto letih prispevala katoliška Cerkev s svojim družbenim naukom. Ta načela so postala sestavni del evropskega humanističnega izročila. Zaradi polpretekle zgodovine, ki nas je spremljala pol stoletja, se mi ne moremo primerjati z našimi evropskimi sosedi, npr. Avstrijci, ki smo jim podobni morda po civilizacijskih pridobitvah, daleč pa smo od njih po demokratični zavesti, po zavesti pravne države in družbenega reda. Pri nas vlada pomanjkanje čuta za pravičnost in zapostavljanje družbeno prizadetih, ne le delavcev, temveč vseh ki trpijo pomanjkanje. Problem je v tem, ker krščansko moralnoetični temelji družbe so nekoliko omajani in če družba teh pravil ne sprejema, ampak gradi na samovolji, prihaja do izključitve skupin posameznikov. Za družbo postane nevarno, ko postane kršitev norm pravilo, kajti potem se nihče več ne more na nikogar zanesti. Za to je kriva nedemokratična polpreteklost, ki je pustila luknje v osebni in družbeni zavesti.
V državah vzhodnega tipa, zlasti pa pri nas, se čuti nasprotovanje Cerkvi. Nastajajo zapleti v osnovnih vprašanjih poštenosti (korupcija, klinetelizem, kraja), v vprašanjih medsebojnega zaupanja, spoštovanja pravnega reda, premoženja in skupnega dobrega. Uveljavljajo se sporna, enostranska in samosvoja merila, ki jim manjka osnovega demokratičnega delovanja. Devijacije se zamolčijo ali pa izkrivljajo in potvarjajo. Pravičnost bi morale braniti temeljne institucije države, kot so predsednik, parlamnt, sodstvo in izvršilna oblast tisti nosilci vzpostavitve pravnega reda in pravičnosti, ki so v ustavi določeni. Danes naj bi nam krščanska družbena načela pomagala iz te brezizhodne situacije. Dala naj bi narodu moči in novega duha. Papež nas je s krščanskimi družbenimi načeli spodbujal in posebno polagal na srce naj uspešno prenovimo družbo in premagamo ideologijo nebrzdanega liberalizma. Prednostna naloga je zavezmanje članov družbe za občestveno blaginjo, za medsebojno solidarnost, ki upošteva uboge, brezposlene in družbeno prikrajšane in se zanje zavzema. Pri tem pa je potrebna krščanska ljubezen. Veliko preveč je egoizma in pristajanja na različno utemeljena liberalistična načela, ki so pljusknila k nam od zunaj. Potrebni bodo dolgotrajna družbena izkušnja, natančna zakonodaja in družbeni mehanizmi, ki bodo zagotovili večjo družbeno pravičnost. Sistem naj bi omogočal stalno ostritev zavesti. Ljudje se morajo obnašati z moralno dolžnostjo do drugih. Liberalistični razvoj, kakršnemu smo bili priča v zadnjih letih, nujno vodi družbo v krizo, saj naredi iz človeka le številko. To je mrtvi tek, ki nas vključi kot majhno kolesce v velikem stroju. Neobrzdana proizvodna tekma nujno vodi v propad. Človek v tem tekmovanju nima cene. Odkar je po letu 1990 postal liberalizem v nebrzdani podobi idejni okvir tudi bivšim komunistom in njihovim potomcem, ki zdaj namensto planiranega in kontroliranega kolektivnega liberalizma, uveljavljajo samovoljni, nenasitni in nekontrolirani individualizem, ki je obremenjen s komunistično preteklostjo in še nima izdelanih meril demokratičnega delovanja, socialne pravičnosti in etičnih temeljev, vodi to našo družbo v anomalije in pretrese, ko se sodobni človek počuti pod plaščem nove fiktivne demokracije, tako kot se. Žalostno je, da oblastniki prikrivajo pod svojim plaščem komunizem in kontinuiteto postkomunističnega liberalizma. Vsaka druga opredelitev, je družbeno bolj legitimna in upravičena od takšne opredelitve, ki pod demokratično zvenečimi imeni ohranja stare pridobnljene pozicije. Slovo od struktur polpreteklosti je torej lažno. Pod krščanskim izročilom nimamo v mislih, da bi Cerkev prevzela oblast in politiko, temveč da bi ljudje ravnali v skladu z moralnoetičnim izročilom svoje vere. Potrebno je spraševanje vesti, odgovorno načrtovanje in dogovarjanje ter subtilnost do vseh udov našega družbenega življenja. Potrebno je, da pokažemo družbeno soglasje v temeljnih vprašanjih naše prihodnosti.
O teh vprašanjih je govoril tudi papež ob obisku v Sloveniji. V svojih govorih izpostavlja izkustvo Boga kot praktično uveljavljanje v vsakdanjem življenju, torej praktično družbeno krščanstvo. Kulturni razvoj zahteva postavitev demokracije na verodstojno in solidno podlago. Gre za uveljavljanje pravičnosti in morale, ki temelji na krščanskem etosu. Katolicizem je proizvod različnih sil, ki so se zlivale in se proti koncu prvega stoletja med seboj povezale, od judovstva ter starozaveznega ljudstva. Dokončno se je katolicizem uresničil v svoji dogmi, ki je postala jedro RKC pod vplivom helenizma, kar predstavlja tudi intelektualizacijo krščanstva ne le po svojem oznanilu in pepževih enciklikah, temveč tudi filozofsko in vrednostno. Bistvo za krščanstvo je, da izroča svojo filozofsko misel, sestavljeno iz zgodovinskih in idejnih elementov kot apostolsko izročilo z vsem svojim redom, pravičnostjo in avtoriteto tradicije in je proizvod zgodovinskega razvoja skoz stoletja. Krščanstvo je zato naš moralni etos, naša evropska zgodovina. Temelj krščanstva je mir in ljubezen vsega občestva, zato predstavlja okvir moralnih norm, po katerih je mogoče vzpostaviti človeka vredno življenje. Odločilni dejavnik našega nadaljnjega razvoja je, da bomo spoštovali in upoštevali zgodovinsko izročilo življenjske resnice, ki nam jo je papež tako nesebično izkazal s svojim življenjem, dobroto, ljubeznijo, delovanjem za mir v svetu in povezovanjem ver in ljudi vsega sveta ter nenazadnje tudi s svojim trpljenjem, ki je sestavni del življenja vsakega človeka.
Lep pozdrav
Tatjana
Dušni zapis modernega človeka
Prispeval/a: U2 dne petek, 8. april 2005 @ 15:06 CEST
me vseli, da te je moj zapis vzpodbudu k pisanju tako obširnega teksta.
Opažam, da izraža močno hotenje po obujanju nekdanje vloge krščanstva v dušnem zapisu (post)modernega človeka. Moje menje je, da te naloge krščanstvo ne more več izpolnjevat in da je protestatizem sam že izraz te nemoči krščanstva.
S tem pa ne zanikam potrebe oz. hrepenenja duše modernega človeka po tem, da se ta ustvarjena praznina zapolni. V tem kontekstu pa moderno krščanstvo žal vidim bolj v vlogih številnih ideologij, ki to praznimo izkriščajo. Ko se bodo ljudje te dušne praznine zares zavedli, jim tako prebujenega hrepenenja še tako reformirana Cerkev ne bo mogla zapolnit ampak ga bo tako reformirana Cerkev samo še poglabljala na enak način, kot ga je enkrat že poglobila reformacija v obliki protestantizma.
lp titud
Dušni zapis modernega èloveka
Prispeval/a: stojči dne petek, 8. april 2005 @ 16:04 CEST
Dragi titud,
Ti, jaz in vsak,
ne glede na razdobje zgodovine,
hrepeni znotraj sebe po izpolnitvi,
ki ti je ne more dati nobena družba
nobena religija,
niti nobena filozofija.
Zakaj?
Ker gre tu preprosto za dvig
tvoje vibracije življenjske energije,
ki ni pogojena z nobenimi simboli.
Kdor se je pripravljen premakniti
iz svoje cone udobja,
ta najde to pot iz sebe k sebi.
Brez tvoje iskrenosti,
tvoje resnicoljubnosti,
tvojega zaupanja vase
in predevsem tvoje hvaležnosti
pa ti ni,
niti ti nikoli ne bo
kaj takega uspelo.
Tako to je. :)
Amen
---
stojči
Dušni zapis modernega eloveka
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 8. april 2005 @ 18:05 CEST
imela sem v mislih novodobno krščansko misel, ki deluje v povezovanju vseh ljudi z vseh kontinentov, vseh ras, vseh veroizpovdi, neglede na premoženjsko stanje in druge okoliščine, krščansko teologijo osvoboditve po kritičnem južnoameriškem mislecu Leonardu Boffu (promoviral filozofijo in telogijo v Munchnu), ki vidi, da je dobila teologija osvoboditve svojo izrazno obliko v obrambi zatiranega ljudstva. Osvobodilna gibanja so nekaj razumljivega sama na sebi. Uradna cerkev v Južni Ameriki, kjer je največja revščina in kjer živijo podhranjeni otroci tako, da se eni vedno bogatejši, drugi na vedno bolj revni, je spoznala znamenja časa in se pridružila ljudstvu v boju za svobodo, v boju za osnovne človekove pravice. Dokumenti 2. vatikanskega cerkvenega zbora, poslanice papaža, ki so bile sestavljene v duhu tega koncila, in dokumenti latinskoameriške škofovske konference v Medellinu in Puebli, kjer je poleg Afrike, revščina največja, so duhovnike in škofe spodbudili k sodelovanju z verniki v njihovem pravičnem boju. Nastala je tako Cerkev od spodaj, ki se naslanja predvsem na temeljna občestva in na spodbujanje bibličnega sporočila o osvoboditvi. Teorija osvoboditve teološko utemeljuje prakso Cerkve in ljudstva za pravičnost in spremembo družbenih razmer v duhu pravičnosti, svobode in enakosti ter v duhu bratstva. Teorija osvoboditve je praktična tologija, je družbenopolitično angažirna teologija. Cerkev je del sveta in nadaljuje Kristusovo delo, pod papežem Pavlom II. si je Cerkev prizadevala in se angažirala za pravičnost in svobodo v svetu, sleherni zemljan se mora solidarizirati z ubogimi kakor Jezus Kristus. Odpraviti je treba strukturirani greh in njegove posledice v družbi, ki vpijejo v nebo. Osvobajanje včlenjuje rešitev iz položaja nepravičnosti in izkoriščanja, odstranitev vsega, kar človeka ovira, da bi mogel doseči polen razvoj. Človek je z Bogom (beri: pravičnostjo in resnico) poklican, da z Bogom sodeluje pri vzpostavitvi pravičnejšega sveta. Rešitev izraelskega ljudstva iz sužnosti v Egiptu in Kristusovo odrešilno delo v službi ubogih, zaničevanih in zatiranih, obteženih v najrazličnejšem pomenu, sta posebna primera osvobajanja in hkati poziv človeku, naj stopi na isto pot in hodi za Kristusom, služi v ljubezni človeku in človeštvu. Dokaz za to imamo v papežu Pavlu II., daokaz za to, da je to edina prava pot v tem trenutku je toliko milijonov vernikov, ki se je udeležilo ginjenih papeževega pogreba in so mu izkazali najvišje spoštovanje in zaupanje, kakršnega še ni bil deležen noben državnik. V vsej svoji resničnosti je treba to dogajanje celostno povezati. Čutijo se pozitivni premiki. Ljudje so prerasli triumfalistično mišljenje, ki jim ga je ponudila vsakokratna politika, ki se je potem prelevila v tirana in izkoriščevalca in pustila ljudi na cedilu. Komu v tem trenutku verjeti, da se bo lotil moralne prevnove sveta? Jaz ga ne vidim. Ga vidiš morda ti? Izkušnje kažejo, da se je papež Pavel II. prenove človeštva lotil uspešno, kaj bo prinesel čas pa je velika uganka in je vprašanje če bo naslednji papež nadaljeval delo svojega predhodnika. Kdo bo kos zgodovinskim izzivom sodobnega modernega časa, ko nam trkajo na vest potrebe po socialnih in moralnih spremebah ljudi in pravičnemu sožitju? Dokaz, da se cerkev rojeva iz vere ubogih, brez umetnega vmešavanja instutucij, je bil te dni Rim. Danes naj bi nam krščanska družbena načela, ki so sestavni del zahodnih demokracij, pomagala iz te družbene brezizhodnosti, iz ideologije nebrzdanega liberalizma, ki se je uničujoče žarl v narodovo telo. Krščanska načela naj bi nam dala moči in novega duha, ki smo ju Slovenci posebej začutili ob papževem obisku in spoznanju na kakšno pot je papež krenil za odrešitev človeštva.
To je bil še moj mali prispevek k razmišljanju o tvojem dušnem zapisu modernega človeka, ki ne vidi izhoda iz neprijazne vsakdanjosti. Titud, ti govoriš o ideologijah. Vedno se najdejo ljudje, ki ideologije izrabljajo za pravzem oblasti. Vendar v tem trenutku jaz ne vidim nobenega drugega dejavnika, ki bi bil pripravljen nekaj narediti za spreminjenje razmer, za solidarnost z ubogimi in prikrajšanimi, proti izkoriščanju, zasužnjevanju. Edino na moralne vrednote, ki se spreminjajo v ljudeh samih lahko v mejah lastne zavesti ljudi vplivajo, da le-ti nekaj pozitivnega naredijo za bratsko skupnost ljudi med seboj. V Latinski Ameriki pomeni danes za Cerkev bivati isto kakor zavzeti jasno stališče do sedanje družbene nepravičnosti in dogajanja, ki naj bi nepravilnosti premagalo in iz njizh naredilo resnično človeški red. Vera ni več noben opij, temveč veliko bolj protest zoper nepravilnosti, nasilje in zatiranje. Papež Pavel II. je vnesel nov duh v vse razsežnosti urejanja novega sveta, odločno se je uprl zoper krivice in vojne. Za vse krivice je prosil odpuščanje, opozarjal na patološke pojave v cerkvi, povezal verstva, (žide, muslimane, provoslavne, protestante, budiste, itd), da ni več sovraštva in da je možen dialog. Papež je bil velik mirnovnik, velik človek.
Lep pozdrav
Tatjana
Dušni zapis modernega eloveka
Prispeval/a: U2 dne ponedeljek, 11. april 2005 @ 10:24 CEST
tekst o dušnem zapisu modrenega človeka je nastal pred skoraj dvema letoma. Iga ga je potegnil iz 'naftalina' in ga objavil v času evforije nad krščanstvom, ki je nastala ob papeževi bolezni in smrti (očitno z namenom, da pozitivke uravnoteži). Teskt je v tem kontekstu dobil ideološko protikrščansko konotacijo, čeprav je v bistvu tekst, ki obuja nostalgijo za krščanstvom predvsem z namenom, da pokaže, da so vse reformacije krščanstva le oblika nostalgije za nečim, kar v duši modrenega človeka ni več mogoče restavrirat.
Krščanstvo se tako po moje v duši modernega človeka nujno mora preslit iz religije v mit, ki ga kot takega ni več mogoče utelesiti niti v inštituciji cerkve kot oblike skupnosti idelanega reda niti v državi in družbi, ki naj bi bila organizirana po njenih moralnih vzorih.
Bistvo mita je v tem, da se odraža v duši vskega posameznika na edinstven in neponovljiv način, vere pa v tem, da deluje v skaldu z dogmo. Selitev krščanstva iz vere in dogme v mitologijo je tako po moje edino upanje za krščanstvo, če res hoče ostati ohranjeno in s tem živo tudi v dušnem zapisu modernega človeka.
lp titud
Dušni zapis modernega eloveka
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 12. april 2005 @ 18:15 CEST
Kar pišete gospod Titud, brez lastnega imena in priimka, jasno razumem, da je moral priti nek Iga na pozitivke, ki je potegnil vaš dve leti star tekst iz naftalina, da ga je lahko spolitiziral, seveda očitno z vašo pomočjo, z namenom, da bi v času bolezni in smrti papeža Janeza Pavla II. dal tekstu ideološko protikrščansko konotacijo. Več kot očitno je torej kakšna je vloga Ige na pozitivkah, ne urednikovanje, temveč protiversko politiziranje po svojih orodjih in instrumentarjih, ki so čista politična klika, ki seje med ljudmi razdor z javnim denarjem iz slovenskega proračuna, z namenom zmanjševanja pomena tega kar se je dogajalo v Rimu, ker očitno nekateri mislite, da boste z ustvarjanjem ravnotežja na pozitivkah za vas fastidijozno krščansko misel ugonobili.
Na velikem zemljevidu Slovenije vidim vse kulturne in nekulturne posebnosti in tudi tu na pozitivkah nisem spregledala nekaterih provokatorjev, kajti to kar pišete vi o Igu in kako komentirate vaš dušni zapis več kot očitno kaže na to, da po pozitivkah kolovrati nek ostanek rdečega duha, ki hoče razčičkati vsako duhovno misel. In človek, glej, je tako nor, da se trudi razložiti kakšno pozitivno misel. Za koga? Kdor starega ne razume, tudi novega ne. Dogodki kažejo, da je politično obrambni namen pozitivk vzpostavljati ravnotežje po navodilih raznih protikrščanskih struj, da ne bi verniki z izkazovanjem časti papežu in žalovanjem v tako velikem številu porušili ravnotežja in prevrnili sklede, v kateri plavajo rdeči raki pod rumeno barvo svoje sončnosti in pozitivnosti. V ta njihov projekt naj bi spadali tudi nekateri provokatorji, ki se sposojajo in maličijo evangelij in božje besede zato, da prikrito provocirajo s svojimi prispevki.
Vaše ideološko glumaštvo na vrvici pri vzpostavljanju ravnotežja pozitivk zares pomilujem.
Tatjana Malec
Dušni zapis modernega eloveka
Prispeval/a: U2 dne sreda, 13. april 2005 @ 15:54 CEST
Iga je po mojem mneju dober urednik s pravim čutom za dinamiko in uravnotežje in osebno nimam nič proti temu, da je ravno v tem trentuku objavil moje dvome in delime o odrešenjski moči krščanstva za dušo modernega človeka. Sem pa proti uredniškemu brisanju in premeščanju komentarjev, ker njihova odosotnost bolj moteče ruši dinamiko in ravnotežje pozitivk kot pa njihova prisotnost. Ravno taki uredniški posegi namreč vzbujajo sumičenja v stilu, 'da je politično obrambni namen pozitivk vzpostavljati ravnotežje po navodilih raznih protikrščanskih struj...', ki pa so po moje po moje čisto enako ponesrečeno ideološko glumaštvo kot pa je bil Igatov poneserečen uredniški poseg med tabo in Stojčija glede pietetnega odnosa do pokojnega papeža.
lep pozdrav titud
Dušni zapis modernega eloveka
Prispeval/a: Pozitivke dne sreda, 13. april 2005 @ 23:27 CEST
Dušni zapis modernega eloveka
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 14. april 2005 @ 16:22 CEST
Spoštovani Ales Pevc, zakoniti zastopnik izdajatelja
društva "Sonce" iz Šentjurja
Pozitivke ne bi nikoli prišle v takšne zagate in ne bi nikoli naredile (in delale) takšnega uredniškega kaosa, če bi društvo kot pravna oseba zasebnega prava, financirano iz javnih sredstev republiškega proračuna, skladno z 20. členom Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/01, 34/02, 62/03, 113/03, 16/04 in 123/04), po katerem so skladno z 2. členom elektronske publikacije medij po tem zakonu, imelo urejena pravna razmerja med izdajateljem in uredništvom ter osnovna medsebojna razmerja znotraj uredništva, določena s TEMELJNIM AKTOM IZDAJATELJA v skladu z zakonom, pri čemer ta akt (pravilnik) določa stopnjo avtonomije uredništva pri urejanju razmerij znotraj uredništva v skladu s programsko zasnovo ter profesionalnimi pravili, merili in standardi, ki morajo biti zapisana v tem TEMELJENM AKTU IZDAJATELJA, ki je javen (objavljen), saj ureja odnose tudi navzven v poslovanju z javnostmi.
Ravnanje urednika je bilo v celoti zgrešeno in samovoljno. Lastil si je pristojnosti samovoljnega arbitriranja, ki jih nima ne po zakonu in ne po nobenih pravilih. Lastil si je pravico do podtikanja osebnih razmerij v sfero objavljenega prispevka, lastil si je arbitrarnost razlage spornega prispevka in komentarja glede žalovanja po papežu, lastil si je arbitrarnost in vlogo zagovornika ene strani; če je bila prijavljena zloraba je treba takšno prijavo objaviti z argumentacijo tistega, ki je prijavil in dati možnost obdolženemu, da poda svoj pisni zagovor javno. Urednik si je lastil pristojnost umikanja in ponovnega objavljanja komentarjev s tem, da svojega komentarja in komentarja avtorja na nasprotni komentar sploh ni objavil, očitno z namenom enostranskega informiranja javnosti in ustvarjanja slike pred javnostjo po podobi, ki je njemu ustrezala. Urednik si je dovolil vpletanja še drugih stvari v primer, ki sploh niso sodila zdraven. Skratka ravnanje pozitivk je skrajno neresno. In to ni prvič. Uredništvo je objavilo javno klevetanje mene v prispevku "Gobezdalo, da je kaj", ki ga je po burnih odzivih nato umaknilo. Pri mojem prispevku "Sodobni zombi", izmišljena človeška figura, v kateri so poudarjene vse slabosti sodobnih aparatčikov, šefov in politikov in tudi moj komentar se je nanašal nasplošno nanje, ne pa na nobeno konkretno osebo, je umaknilo in dajalo v javnosti razumeti, da je bil napisan za smešenje določene osebe in se je spustilo v poravnavanje računov med namišljeno užaljenim in avtorjem in kot samo izjavlja kot povračilo objavilo pamflet "Gobezdalo, da je kaj". Za slabosti sodobnih aparatčikov, avtokratskih in brezkompromisnih šefov in politikov, plačujejo moralne račune tisti, ki so jim podrejeni. Skratka uredništvo je regeneriralo konflikt v posedici tendenciozne razlage in nerazumevanja mojega prispevka o sodobnem zombiju, ki se ni nanašal na nobeno konkretno osebo. Skratka uredništvo z nekaterimi svojimi samovoljnimi potezami dela na pozitivkah nepotrebne konflikte. Nobeden ni nedotakljiv, vendar mnenja, kritike in stališča naj bodo utemeljeni in komentirani. Kritike so lahko pozitivne, lahko so pa tudi brez dlake na jeziku, odvisno kako deleč gre avtor s svojim pisanjem in s svojo svobodo neodgovornosti prizadene resnico ali čustva drugega.
S spoštovanjem
Tatjana Malec
Dušni zapis modernega eloveka
Prispeval/a: Pozitivke dne četrtek, 14. april 2005 @ 21:12 CEST
Pozitivke ne bi nikoli prišle v takšno "zagato", če ne bi urednik Igor Petek nesebično pomagal gospe Tatjani Malec, da je sploh začela objavljati. Zdaj se mu vrača.
Urednik ni nikoli umaknil Tatjaninega članka "Sodobni Zombi". Ta je še vedno objavljen in ga najdete v rubriki "Modre misli in zgodbe". To si je gospa Tatjana izmislila, ali pa je to spregledala.
Glede samovolje urednika, pa Tatjanine besede meni, iz konteksta sem izločil samo tisti del, ki govori o privatnem zapletu med Tatjano in Stojčijem.
*******************************
Glede polemik na pozitvkah, se je pač zgodilo, da je bilo nekaj izjav na eni in drugi strani neprimernih, s tem se strinjam. Bila sem pač prizadeta, saj so vsi vedeli o kateri "Gospe" Stojči piše in s katero obračunava, saj se nisem imela namena odzvati. Nekdo s pozitivk, ki ve koliko sem jaz Stojčiju pomagala, mi je pisal, da oseba, ki tako javno piše o svojem dobrotniku, da je do obisti pokvarjena. Do te izjave sem sicer zadržana, vendar povem kako se drugi odzivajo. Je prav, da si pobrisal komentarje, ki niso sodili v medij. Osebno nisem sprta z nikomer in tudi negativnih čustev ne gojim do nikogar, najmanj pa da bi zoper kogar koli ukrepala.
Tako-le bom zaključila ta argument: uredniška politika je stvar lastnika in ustanovitelja medija. To, da žaljivih prispevkov ne tolerirate, je prav. Prav tako se pa zahteva tenkočutnost pri objavljanju prispevkov, ki imajo šibko etično jedro. Čim šibkejši je človek, tem bolj potrebuje vidnega malika iz bitij lastne vrste. Takega malikovanja je včasih preveč. Če govorimo o krščanstvu, kot o vinu, potem si lahko mirmo rečemo, da ga lahko popijemo skoraj cel škaf in da ne bomo pijani, ker smo ga vajeni in ga jemljemo takšno kot je z vsemi dobrimi in negativnimi platmi; če pa govorimo o vzhodnjaških mrtvih herojih ali modrecih, ki so živeli v drugi zavesti časa, preveliki vplivi teh filozofij, preneseni v današnji čas in celo nepravilno interpretiranih, lahko delujejo na šibkejše značaje kot opij, ker jih niso vajeni. S tem ne mislim na Dr. Igorja Kononenka, katerega prispevki so na filozofski višini. To je moja zelo splošna pripomba ali vtis. Živimo v 21. stoletju, ko življenje postaja težka ustanova, zato pozdravljam, da si tudi ti Igor, začel objavljati aktualne življenjske prispevke, ki so obogatile pozitivke in če bo šla uredniška politika v tej smeri naprej, ste na pravi poti. Osebno mislim, da nisi le z odličnim opremljanjem prispevkov s slikami, temveč tudi v vsebinskem pogledu naredil nekaj korakov naprej za kakovost pozitivk. To ti moram priznati.
Tatjana Malec 28. marec 2005 13:37
***********************************************
Toleko o besedah Tatjane Malec. Enkrat je Igor Petek naredil nekaj korakov naprej za kakovost Pozitivk, spet drugič Tatjana piše, da dela samovoljno in v škodo Pozitivk. Je pa zanimivo, da se ti spori ne dogajajo z nikomer drugim, le z gospo Tatjano, kar tudi pove marsikaj.
Urednik si je dovolil brisanje komentarjev, ki jih je potem objavil v pojasnilu, ker je avtor Stojči želel, da niso v njegovem prispevku žaljivi komentarji.
To, kar gospa Tatjana piše o vzhodnjaških mrtvecih in želi vplivati na delo uredništva, pa ni njena domena, kajti uredništvo samo presodi, kaj bo objavilo in kaj ne. Do sedaj smo objavili vse prispevke, ki ste jih avtorji sami napisali ali posredovali. Razen nekaj izjem, ki pa so bile takšne, da res niso sodile v objavo.
Gospa Tatjana lahko piše komentarje na katerikoli članek. Ker sebe naziva pozitivna osebnost, naj bodo tudi komentarji takšni, torej naj se dotikajo vsebine članka in ne osebnosti avtorja.
Če bo avtor tega prispevka zahteval, da se iz njega umaknejo tile komentarji, ki ne sodijo v tale članek, bo potrebno tudi te prestavit.
S tem komentarjev se uredništvo tudi zahvaljuje za vse poslane prispevke in hkrati napoveduje, da ne bo več odgovarjalo na provokacije gospe Tatjane Malec.
Želimo vam vsega lepega in veliko sonca.
Uredništvo Sončevih Pozitivk
Dušni zapis modernega eloveka
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 15. april 2005 @ 09:22 CEST
na odgovoru, ki sem ga naslovila na zakonitega zastopnika pozitivk ni nihče podpisan s polnim imenom. Spet golo blefiranje in oddealjevanje od bistva stvari. Spor je najboljše imenovati provokacije gospe T.M., ko ni več argumentov za kvalitetni in jasen strokovni odgovor, ki bi temeljil na poštenem, etičnem in spoštljivem informiranju javnosti.
Ne poveste čigav je del, ki ste ga izločili v kontekstu in kdo je govoril o zapletu med Tatjano in Stojčijem in spet ustvarjate neko novo meglo. Spet podtikate in namigujete na neko osebno raven odnosov, ki ne sodijo v informiranje javnosti, ker četudi bi obstajali naj bi bili to izključno zasebna stvar.
Zaplet z objavo pamfleta: "Gobezdalo, da je kaj" je povzročilo izključno uredništvo. Povejte že enkrat, da ste nekateri na pozitivkah uživali, ko ste objavili tisto Stojčijevo človeško umazanijo. To, da ste prispevek potegnili iz greznice je jasno in tudi več kot jasno je, da ste zasmradili prostor tam kjer se je odvijalo človeško sočutje in dobrota. Vendar pustimo to slednje je že druga stvar.
Jaz se osebno s Stojanom svetom ne želim ukvarjati v nobenem primeru. Odzvala sem se, ko se je šlo za sporočilo javnosti nekega avtorja, ki je javno podcenjeval čustvo žalovanja za papežem Janezom Pavlom II (čustvo posameznega človeka in uradne politike).
Hkrati pa javno preklicjem, da sem kdaj koli na pozitivkah zagovarjala Stojana Sveta ob Ten-ejevem klevetanju, ko niste kazali prav nobene občutljivosti za umazana obrekovanja in obsodbo obrekovalca, ki vam je očitno dobro znana in naj bi se tudi izvedelo v javnosti kdo je bil (P). Želje Stojana Sveta glede brisanja komentarjev me ne zanimajo.
Doslej so me zanimale pozitivke, odslej pa tudi le-te ne več, ker ste neutrudni DEMAGOGI IN PONAREJEVALCI ČLOVEKOVIH MISLI IN ČLOVEKOVEGA DOSTOJANSTVA. Zaslužite si zares samo takega avtorja lebdenja v svetlobi , ki bedi noč in dan nad svojo nedotakljivostjo samozagledanosti v svoj ego, takega kot ste nekateri v duši tudi vi sami, ki polemizirate z mano na takšen bedast in človeško nesprejemljiv način.
T.M.