Dragi Stojči,
Čudovito, a naj še sam malce dodam k tvojimu razmišljanju.

Glas-Svetloba v človeku je tajni zakrament narave, to je, da prebiva v vseh bitjih božanska beseda FIAT kot ena duša in moč.
Z izgovorjeno besedo se človek loči od t. i. nižjih življenjskih oblik. S pomočjo govorice imajo misli in občutki lahko velik vpliv; pogosto pridejo do izraza veliko bolj niansirano, kot če uporabljamo druge čutne metode. Zmožnost govora pokaže človeka takega, kakršen je. Besede lahko pogosto bolj ranijo kot fizično nasilje. Lahko pa tudi zlomijo verige in pokažejo pot v svobodo.

Vsekaor pa bi morali razmisliti, kako se ljudje medsebojno " branijo" z mislimi in občutki, ko izgovarjajo besede ali pa jih sprejemajo in kako delujejo njihove besede na življenje drugih bitij. Živimo v času, v katerem nas zasipajo z besedami. Z neštetimi metodami si pomagajo npr. gospodarstveniki ali politiki, da premamijo soljudi. Pogovori vodijo pogosto do demonstracij in agresije. Uporabljena je sugestivna moč jezika reklam, da bi cilje in želje zasadili v človeška srca, ki bi se nato premaknila v smeri zaželjenega ravnanja.

Tako so mnoge besede izgubile svoj prvotni pomen, obložile so jih na sebe usmerjene moči. Prazne besede tako nazorno pričajo o prazni kulturi, v kateri ljudje uničujejo same sebe in življenje na zemlji. Na tem mestu se moramo vprašati, do kot je lahko beseda stvariteljska? In za kašno stvaritev gre? Kdor na koncu dolgega delovnega dne razmišlja o tem, kaj je prinesel dan, ugotovi, da so bile mnoge besede izgovorjene čisto avtomatsko. Spet druge so bile prazne ali nezadostne, ko bi morda le ena sama beseda našla pot do srca trpečega sočloveka.

V starih duhovnih šolah je bila uporabljena "Beseda", da je bilo pokazano na raven, ki je drugačna od materialne sveta. Beseda je bila"stvariteljska", ker je bila zmožna v poslušalcih razviti nove moči in zmožnosti. Zato lahko z vso gotovstjo govorimo o Odrešeniku tudi kot o "utelešenju Besede". V mitih, legendah in izročilih imajo besede čisto drugačen pomen kot v vsakodnevnem življenju. Tako lahko beseda"Bog" pomeni nebeškega prebivalca, ki je enak človeku, le bolj mogočen, bolj pravičen je in absolutno popoln. Za tistega pa, ki sluti v tej besedi stvariteljsko moč, je beseda"Bog" povezana z neosebno in nedoumljivo silo, ki je v svoji moči neomejena. To je ljubezen ali prvi vzrok vsega, ki vse zaobjema.

Beseda"smrt" označuje za večino ljudi konec fizičnega obstoja. Kdor pa razume stvariteljsko Besedo, zasliši v njej zaton stare, nižje osebnosti v višji, nesmrtni, božanski duši."Umiram vsakdan", pravi Pavel. To nikakor ni bilo umiranje z mnogimi bolečinami in trpljenjem, ampak vsakodnevni dvig k božanskemu, s čimer ostane nižje življenje čisto samo od sebe v ozadju. Nekateri pa z "življenjem" razumejo stanje, v katerim je prebujeni božanski človek. V primerjavi s tem je zemeljsko"življenje" sinonim za"smrt".

Kdor bere sveta izročila na osnovi teh drugačnih pomenov, ustvari zase in za druge povsem novo razšežnost, govorico nesmrtne duše. Globljega pomena in ozadja Besede s pomočjo razuma ne moremo dojeti. Predvsem se moramo zavedati, da je vsaka beseda nabita z močjo. Moč določa delovanje, namreč če je beseda stvariteljska v duhovnem smislu ali uničujoča v zemeljskem smislu. Ta nujna zavest se razvije, ko se božansko seme v srcu človeka razodene in poveže s stvariteljsko"Besedo". Potem ne bo pojasnjen le pomen"Besede" in doživljena njena moč; povsem jasno bo razlika med njo in zemeljsko besedo. S stvariteljsko Besedo začetka govori Stvarnik-Bog svoji stvaritvi. Da bi jo lahko zaslišali, mora naše srce utihniti.

Zares utihniti pa je zelo težka naloga. Preden človek spregovori, utihne in sicer zato, ker je njegovo govorjenje čisto motorično dejanje brez vsebine, lahko pa je molk priprava na govorjenje. Vendar je za mnogi težka naloga utihniti in se obrniti vase, preden spregovorijo. Predvsem v materialistično naravnanih oblikah družbene ureditve so mnogi navajeni, da so usmerjeni navzven, so aktivni in se zabavajo. Njihova zavest je tedaj usmerjena le na lastno ugodje.

Le zakaj se zavest, temelj vsakdanjega življenja, ne usmeri v notranjost? Saj je to vendar mogoče! Potem bi na tej poti prepoznala svoje prvotno poslanstvo, predvsem pa ovire, ki ločijo človeka od resničnega življenjskega cilja, kot je na primer nezbrano ali celo nepremišljeno govorjenje, ki prihaja iz podzavesti. Prav zaradi takih besed izgublja človek moč, ki ga želi dvigniti nad njegovo podzavest. S tem vzdržuje in krepi nagon po lastnem egu. Na ta način postaja suženj svojega govorjenja. Svoje sposobnosti uporablja zato, da se brani ali za prevlado in druge s tem rani. Svojih sposobnosti pa nismo dobili zato!

Poznamo tri stopnje molka: jezik utihne, misli utihnejo, volja utihne. Običajno govorjenje je izraz misli, notranjega praznega govorjenja, s katerim človek usmerja pozornost nase, medtem ko je na zunaj miren in obvladan Še naprej želi položaj obvladovati svojo voljo. Resnični molk razodene človeku, da z močjo in silo svoje volje ne more doseči tišine. Resnični molk pa je velika budnost. Kdor dela na tem, se uči spoznavati samega sebe z razdalje in odkriva mnoge strani pokvarjenega lastnega ega. Tako postopno spozna sile, ki ga silijo k obžalovanja vrednim dejanjem.

Nauči se spoznavati, kakšno uničujočo delo opravlja samozaverovanost, želja po oblasti, sebičnost in egocentričnost. Ob tem spoznanju pa seveda obmolkne. Svojim občutkom ne dovoli, da se vmešavajo. Tako lahko notranje ostane miren, neudeležen., čeprav vendarle sočustvuje! V takem stanju se nauči, da se enostavno več ne odziva. Poskuša se razumeti in se zavedati lastne nepopolnosti. V trenutku pa, ko se njegovo srce odpre Duhu resnice, se človek lahko usmeri k Luči in se z njo poveže. Krožni tok sebičnih misli se s tem prekine. Če potem vseeno vsilijo in to se še dogaja, ker podzavesti še dolgo ne bo odstranil, temu vseeno ne posveča več pozornosti. Izkusil je, da sta tiha miselna sposobnost in jasna zavest predpogoj za to, da lahko sprejme resnico. Kdor zares umilkne, posluša in prisluhne klicu večnosti. Zaradi te pridobljene mirne notranje naravnanosti, prejme vzpodbudo iz duhovnega sveta, harmonijo in enost, ki smo jo bili kot človeštvo nekdaj deležni.

Če se tako človek poveže na pravi način, torej ne da bi pričakoval osebno korist, potem ego samopotrjevanja postopoma ugasne in naredi prostor duhovni duši. Ta pa bo sprejela sile iz duhovnega sveta Boga in pognala osebnost v krožni tok, s čimer se notranje čiščenje reši nepotrebne dinamike. Takšna nova duša se iztrga iz prijema temnih sil samozagledanosti, v katerega se je vpela v davnih časih. Tako postane samostojen organ, v katerem se duh resnice v človeštvu tako izraža, da lahko mnogi ponovno doživijo in sprejmejo kreativne ustvarjalne moči. Potem postane resnica dejstvo. Kdor lahko živi z resnico in po resnici, mora izgovarjati besede, ki imajo resnični pomen in vrednost.

Preneha z razdiralnim govorjenjem svoje nepopolne in minljive osebnosti (ega) in se nauči celostnega in popolnega govora, ki mu ga je Stvarnik-Bog že od začetka zapisal v srce in zavest. To pa je govorica žive duše, ki se povsem obnovi v Božanskem Svetem Duhu. V tem procesu notranje prenove Božanski duh v nas samih ustvari notranjo tišino. Minljivo lahko utiša le moč neminljivega. Ko zavest preneha biti orodje egocentričnosti, lahko postane orodje božanske duše, tako rekoč orodje kreativne nesebičnosti.

lep dan,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]