|   Ko se ozrem okoli sebe,
vidim ljudi, ne vidim pa tebe.
Nekateri hodijo hitro, ves dan hitijo,
ne mislijo nič, kaj govorijo.
Drugi hodijo počasi, pogosto molčijo,
ne potrebujejo velikih besed,
saj dejanja vse povedo in oči jim žarijo.
Ljubezen se vidi v gibanju telesa,
v očeh se vidi, kdo ima v srcu nebesa.
Kdor je srečen tudi v nesreči,
se vidi takrat, ko so njegovi gibi ljubeči.
Ljubezen v srcu je moč za življenje,
za premagovanje ovir in za trpljenje.
Za moč in pogum, da si upaš zaživeti,
moraš vero v Boga v srcu imeti.
Bog je v nebesih, a kje so nebesa?
To je v tebi, ne izven telesa.
Molitev pravi, da dobri moramo biti,
če hočemo k Bogu v nebesa priti.
Stara sovraštva in slabe lastnosti
Morajo umreti, izginiti vse kreposti,
potem zaživimo tu v nebesih,
a še vedno ostanemo v svojih telesih.
|
NE ZAMUDITE
Nebesa so v nas
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 5. april 2005 @ 11:45 CEST
pohvala za to kar si napisala.
Praviš:" Za moč in pogum, da si upaš zaživeti,
moraš vero v Boga v srcu imeti." Te besede se mi zdijo na duhovni poti, ki jo hodimo ključnega pomena in zaslužijo si vso pozornost.
Vera in občutki niso eno in isto. če bi bil naš odnos z Bogom odvisen od naših občutkov, to gotovo ne bi bila naša izbira ali odločitev, mar ne? Ne moremo se odločati o tem, kako bomo kaj občutili. Lahko pa se odločimo, da bomo zaupali, verjeli in verovali. Sveto pismo pravi, da smo rešeni po veri. Nekateri imajo zelo popačeno podobo o veri in pravijo:
"Preprosti nimam vere, da bi verjel", pravimo, v resnici pa mislimo, da se ne počutimo gotove.Vera ne izvira iz naših čustev, občutij ali čutil. Vera je povsem stvar volje. Odločimo se, da nekaj, kar našim čutom ni razodeto, sprejmemo kot resnico.
Naš razum lahko postane veri kamen spotike, Enako nevarno je meriti svojo vero z občutki. Tako dolgo že zamenjujemo občutke z dejstvi, da mislimo, da smo, kar občutimo. Počutim se bolno, torej sem gotovo bolan. Toda naši občutki so spremenljivi. Nanje vlipajo vreme, dieta, spanec, računi, plača ali šefovo razpoloženje. V resnici so naši občutki beden test resničnosti. Če pa jih uporabimo za testiranje svojega odnosa z Bogom, zaidemo v past v probleme.
Jezus je dejal:" Molite v veri in verujte, da ste že prejeli." Ne moremo moliti v veri, če vztrajamo pri merjenju rezultatov s svojimi občutki. Kdor bere Sv. pismo bo odkril, da božanska resnica pogosto hoče, da storimo prav tisto, kar naravnost nasprotuje našim občutkom. "Ljubite svoje sovražnike", pravi Jezus. Človek se vpraša, kaj ne ve, kaj občutimo do svojih sovražnikov? Jasno je, da ve. Pripoveduje pa nam, naj svojim občutkom ne dovolimo več, da nam ukazujejo. Svobodno se lahko odločimo ljubiti celo svoje sovražnike.
In prav tako imamo vso svobodo, da Božansko besedo sprejmemo kot dejstvo ne glede na to, kaj nam poskušajo dopovedati naša čustva, čutila, občutki ali naš razum. Naše novo življenje je v Jezusu Kristusu je življenje v veri. To pomeni svobodno življenje brez tiranije čustev, razuma in čutil. Nič več nam ni treba biti pozorni nanje! To je svoboda. Naše izkustvo odrešenja postane izvršno dejstvo, ko ga sprejmemo v veri. Bog zagotovo ne gleda na naše občutke, ampak na našo odločitev. Morda se ta trenutek počutimo obupno, toda dokler v veri sprejmemo Kristusa, je ta transakcija za Boga zaključena. Tisto, kar občutimo ali ne občutimo neposredno po svoji izročitvi, je popolnema nepomembno. Bog je sprejel našo predajo volje, zato smo prerojeni v Svetem Duhu.
lep pozdrav od prijatelja
Mirana
Nebesa so v nas
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 7. april 2005 @ 15:13 CEST
Lepo te pozdravlja, Titanic
Nebesa so v nas
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 7. april 2005 @ 16:08 CEST
hvala za odgovor.
Obstaja ena glavna lastnost na naši poti življenja, ki jo moramo imeti, če nočemo zgrešiti bistva. "Ljubezen naj bo vaš najvišji cilj", je sveti Pavel pisal Korinčanom."Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen," je dejal Jezus.
Ljubezen...ljubezen...ljubezen...Vsi veliko govorimo o njej. Bog je ljubezen, Jezus Kristus vas ljubi, jaz vas ljubim. Včasih smo boleče razočarani zaradi svoje nesposobnosti medsebojne ljubezni. Ljubezen nam pomeni več kot kar koli drugega na svetu. Ustvarjeni smo bili, da ljubimo Boga, in da se ljubimo med seboj. Če ne ljubimo, se nam dogajajo mučne stvari. Postanemo ranjeni, odklonilni, drug drugega se bojimo, smo sovražni in preganja nas občutek krivde.
Naša ranjena čustva, strahovi in razočaranja, vsi obrambni mehanizmi in razdiralnost izvirajo iz pomanjkanja ljubezni. Vzgojitelji, psihologi, sociologi in ostali strokovnjaki nam pripovedujejo o tem, kako zelo pomembna je ljubezen v človekovem razvoju. Ljubezen, ki sprejema, odobrava in ima vero oz. zaupanje v druge, je potrpežljiva in prijazna, nikoli ni sebična ali zavistna, nikoli ponosna, nikoli ne išče nagrade, ni občutljiva ne razdražljiva. Ne godrnja in se ne vznemirja, če po krivem trpi. Zvesta ljubezen verjame v najboljše in pričakuje najboljše, nikoli se ne veseli, kadar nekdo trpi krivico, in se vedno veseli, ko zmaga resnica. Takšna ljubezen brez omahovanja vztraja v vseh okoliščinah.
In prav s takšno ljubeznijo nas ljubi Bog in takšno ljubezen narekuje tudi nam. To je tista vrsta ljubezni, ki ozdravlja rane srca, odpravlja strahove, razprši stare zamere in sovraštva. To je ljubezen, ki nas dela celovite in zmožne ljubiti brez strahu, da bi bili zavrnjeni ali ranjeni. To ljubezen, so Grki imenovali agape, premišljena, razumska, hotena duhovna vdanost. To je ljubezen, ki je sad viru, k božanski ljubezni za nas v Kristusu.
Vsi darovi in manifestacije Sv. Duha so dani posebaj zato, da se razodene božanska ljubezen in skrb za vse naše potrebe. Bog ozdravlja, ker nas ljubi; dela čudeže, ker nas ljubi. Bog je ljubezen. Njegova moč, ki se sklanja k nam, se imenuje ljubezen, nadnaravna, božanska, intenzivno osebna ljubezen za vsakega izmed nas. Njegovo sporočilo svetu je sporočilo ljubezni, mi pa moramo biti njegovi poslanci, kanali njegove ljubezni. Da bi to lahko izpolnili, želi tudi Bog nas do vrha napolniti z ljubeznijo.
Kako to izgleda v praksi?
Prosil sem Boga, naj me naredi bolj ljubečega, in o sebi sem začel premišljevati kot o bolj ljubečem človeku. V druženjih z ljudmi, sem začel uživati ob tem, da sem ves čas občutil več ljubezni do drugih. Če imamo zaupanje v Boga, nam sprosti božansko nadnaravno moč ljubezni, ta moč pa nas začne spreminjati in nas tako naredi bolj ljubeče. Skozi nas se pretaka k osebi, ki jo hočemo ljubiti.
lep pozdrav od tvojega prijatelja,
Mirana.