Z obema rokama,
prijemam darove, ki mi jih da!
Vsa sem predana,
ko vidim ljudi.. iz krvi in mesa.

Nebeška je moč,
pred mano vsa,
četudi temna je noč,
se na nebu luna smehjla!

V jutru cvetje nov dan začne!
Listje, kot čaše so polne vode,
ki rosa prilije jo nežno, skrbno,
da si cvet lahko, vsak odpre oko.

Oblaki morda nočejo vstran
in se postavijo Soncu v bran.
Kot železna zavesa njegovih sanj,
naredijo mračen, oblačen dan!


A naj vse to ne skali počutja,
ki je odvisno od občutja.
Naj preplavjla čez dan nas sreča,
da smo izbrani in da je samo opoteča!

Svet ne pozna več pravil življenja,
vsi živimo le za hrepenenja!
Ne vidimo drobnih cvetic,
ker nam ne krasijo več polic.

Ni časa, da bi se ozrli ven,
in doživeli srečo ob vsem tem.
Ni moči, da bi si sploh še želeli,
da bi se med seboj preprosto radi imeli.

Svet je majhen, vem!
A vsakega zanima le svoj problem.
Ni človeka, ki bi ti ponudil svojo ramo,
zato se počutim tako prekleto samo!

In svet gre v pogubo,
čeprav je majhen po velikosti.
Povsod vidimo le izgubo.
Povsod polno je nizkosti.

Pa vseeno nekje,
še živi duša, ki preprosto JE!
Vseeno je nekdo,
ki mu ni vseeno to.

Nekdo vseeno mora biti,
ki sliši vse te krike,
nekdo, ki želi v ta svet vrniti
vesele, srečne vzklike.

Nekdo mora biti,
ki sliši mene,
nekdo mora mi vrniti,
veselje in življenja vneme.