pošiljam vam, mesojedcem nekaj sočnega za branje, tako kot so sočni vaši zrezki tako je tud ta zgodbica...

Lev N. Tolstoj – Prvi korak

Veliki ruski filozof in eden najbolj branih pisatelj na svetu se je potem, ko je prebral knjigo Howarda Williamsa “Etiko prehrane” končno odločil, da obišče moderne klavnice v Tuli. Vedno si je želel videti od kod prihaja človeška hrana, vendar ga je zadrževal odpor, ki spreleti človeka, ko ve, da bo doživel strašno trpljenje, pa ga ne bo mogel več preprečiti. Zaradi nekega svojega doživetja se je za obisk vendarle odločil – v visoki starosti – in ga ovekovečil v knjigi “Pervaja stupanj” (Prvi korak), v kateri razlaga zakaj bo človeštvo stopilo na pot miru, ko bo nehalo ubijati.



Odlomek:

Pred nekaj dnevi sem obiskal klavnico v mestu Toula.

Zgrajena je po načrtih novega, izboljšanega sistema, kakršnega uporabljajo v večjih mestih. S tem sistemom naj bi zmanjšali trpljenje živali do najmanjše možne stopnje. Bil je petek pred Sv. Trojico. V klavnici je bilo polno živine.

Dolgo pred tem sem bral odlično knjigo The Ethics of Diet. Takrat sem si zaželel, da bi lahko obiskal klavnico in tako na lastne oči videl odgovore na vprašanja, ki se pojavljajo v razpravah o vegetarijanstvu. Vendar me je bilo tega sprva sram, kot je sram vsakega človeka, ki gleda trpljenje – ve, da obstaja, a ga ne more preprečiti. Zato sem odlašal z obiskom.

Pred kratkim pa sem na cesti srečal mesarja, ki se je vračal v Toulo z obiska pri svojih domačih. On še ni izkušen mesar oz. klavec. Vprašal sem ga, ali mu je žal živali, ki jih ubije. Popolnoma brezbrizno je odvrnil: “Žal! Tako pač je. To je nujno. “ Rekel sem, da mesna prehrana nikakor ni nuja, temvec luksuz. Tokrat se je strinjal z mano in tudi priznal, da se mu živali smilijo. “A kaj lahko jaz naredim? Vsakdo mora zaslužiti za svoj kruh. Na začetku me je bilo strah ubijanja, moj oče vse zivljenje ni ubil niti piščanca.” Večina Rusov ne more ubijati. Živali se jim smilijo in ta občutek opišejo z besedo “strah”. Tudi ta človek se je vcasih “bal”, včasih! Na koncu mi je povedal še, da je ob petkih v klavnici najvec dela.

Nedolgo tega sem se pogovarjal še z nekom – upokojenim vojakom, mesarjem. Tudi on je bil začuden, ko sem dejal, da se mi smilijo pobite živali. Rekel je, da je to pač potrebno, a kasneje se je strinjal z mano:”…predvsem, ko je žival tiha, pohlevna. Uboga bitja pridejo polna zaupanja! Takrat se ti resnično zasmilijo.” To je grozovito – ne samo trpljenje in smrt živali – temveč, da človek v sebi čisto po nepotrebnem zatira najvisjo duhovno zmožnost – zmožnost sočutja in usmiljenja do drugih živih bitij. Ko tako zatira svoje občutke, postaja nasilen. In kako globoko v človeskem srcu je ta zapoved, da ne vzamemo življenja drugemu živemu bitju!!

V petek sem se odločil za obisk v Touli. Na poti sem srečal prijaznega znanca mehkega srca in ga povabil s sabo. “Da, slišal sem, da je klavnica zelo dobro urejena. Tudi sam bi jo rad videl, toda, če ravno pobijajo živino, ne grem noter.”

“Zakaj ne? Jaz hočem videti ravno to! Če jemo meso, morajo nekoga ubiti.”

"Ne, ne! Ne morem!"

Ta človek je, mimo grede povedano, tudi sam športni lovec in ubija divjad ter ptice.

Skupaj sva šla v klavnico. Ze pri vhodu se je čutil močan, ogaben smrad – kot po lepilu za les ali po barvi na lepilu. Bolj sva se bližala, močnesi je postajal vonj. Zgradba je zgrajena iz rdečih opek, izredno visoka, z oboki in velikimi dimniki. Desno od vhodnih vrat se je na tretjini hektarja raztezalo veliko zaprto dvorišče. Tu dvakrat tedensko prodajajo živino. Levo od vratarjeve lože so bile komore – tako imenujejo prostore z obokanimi vrati, poševnim asfaltnim podom in pripravami za prenašanje in obešanje trupel. Zunaj je na klopi sedelo šest mesarjev. Njihovi predpasniki so bili prepojeni s krvjo, zavihani rokavi pa so razgaljali mišičaste, prav tako krvave roke. Pol ure pred najinim prihodom so prenehali z delom in zato sva ta dan lahko videla le prazne komore. Čeprav so bile z obeh strani odprte, se je čutil vsiljiv vonj po topli krvi. Tla so bila svetleče rjava, s strjeno črno krvjo v razpokah. Eden od mesarjev nama je opisal celoten postopek zakola in pokazal prostor, kjer to delajo. Nisem ga ravno najbolje razumel in ustvaril sem si napačno, čeprav zelo grozno predstavo o tem načinu ubijanja. Menil sem, da bi, kot se dostikrat zgodi, realna slika name naredila veliko blažji vtis kot lastna domišljija. Toda tokrat sem se motil.

Naslednjič sem prispel ob pravem času. Bil je petek pred Sveto Trojico – topel junijski dan. Vonj po lepilu in krvi je bil še močnejsi, zaudarjalo je celo bolj kot ob prvem obisku. Dela je bilo ogromno. Zaprašeno dvorišče je bilo polno živine in živali so gnali v vse ograjene prostore ob komorah.

Vsi mesarji so delali v komorah, na dvoriscu ni bilo nikogar. Tega dne so zaklali priblizno sto glav živine. Bil sem na tem, da vstopim v eno izmed komor, vendar sem se v trenutku ustavil pred vrati. Ustavil sem se zato, ker je bil prostor poln premikajočih se trupel in zato, ker je kri kapljala od zgoraj in tekla po tleh. Vsi mesarji so bili umazani od krvi in zagotovo bi bil kmalu tudi jaz, če bi vstopil. Eno obešeno truplo se je pomikalo proti vratom, zaklan vol je z dvignjenimi belimi nogami ležal, mesar pa je z močnimi rokami paral njegovo čvrsto napeto kožo.

Skozi nasprotna vrata so prignali rdečega, dobro rejenega vola. Vlekla sta ga dva možakarja in komaj da so vstopili, sem videl mesarja, ki je nad njegovim vratom zavihtel nož in takoj zabodel. Vol je, kot bi mu naenkrat odpovedale vse štiri noge, padel na trebuh, se takoj za tem zvrnil na stran in začel z nogami brcati v vse možne smeri. Drug mesar se je vrgel nanj s hrbtne strani, ga zgrabil za roge in mu pritisnil glavo ob tla, dokler mu ni prvi z nožem prerezal vratu. Izpod glave je pritekel potok črno - rdeče krvi, ki jo je nek deček lovil v vedro. Vol je ves ta čas vztrajno trzal z glavo in z nogami mahal po zraku, kot da skuša vstati. Vedro krvi se je hitro polnilo, a vol je se vedno živel. Močno je sopel, s prednjimi in zadnjimi nogami pa je tako sunkovito brcal, da so se mesarji rajši umaknili. Ko je bilo eno vedro polno, ga je deček na glavi odnesel v oddelek za beljakovine, drug deček pa je nemudoma pristavil novo vedro. Toda vol je še vedno trzal in brcal z nogami.

Ko je kri prenehala teči, je mesar volu dvignil glavo in začel odirati kožo. Vol se je se naprej zvijal. Odrta glava je ostala v položaju, kot jo je namestil mesar; bila je rdeča, z belimi žilami, z leve in desne pa je od nje visela koža. Žival se še ni nehala zvijati. Nato je en mesar zgrabil eno nogo, jo zlomil in odrezal. V preostalih nogah in trupu so se nadaljevali trzljaji. Odrezali so mu še ostale noge in jih vrgli na kup poleg drugih nog, ki so pripadale volom istega lastnika. Potem so trup odvlekli do dvigala. Ko so ga obesili so se trzljaji ustavili.

Tako sem od vrat gledal drugega, tretjega, četrtega vola. Vsakič isto: rezanje glave s pregrizenim jezikom in trzljaji. Edina razlika je bila, da klavec ni vedno iz prve tako zadel, da bi žival takoj padla. Včasih je zgrešil svoj cilj in vol je skočil, zatulil, ves krvav skušal pobegniti. Toda potem so mu glavo potegnili pod ograjo, mesar je znova zabodel in vol je padel.

Zatem sem šel do vrat, skozi katra so prignali vole. Tu sem videl enako sliko, le bolj od blizu, natančneje. Videl pa sem tudi nekaj, kar prej nisem mogel – kako vole prisilijo, da vstopijo. Vsakič so vola ujeli v ogradi in ga vlekli naprej z vrvjo, ki so jo ovili okoli rogov. Žival je zavohala kri in ni hotela naprej, včasih je zatulila in rinila nazaj. Sila dveh moških je premajhna, da bi lahko vlekla enega vola, zato je en mesar stopil nazaj, zagrabil vola za rep in ga zvil tako nasilno, da je hrustanec počil. Vol se je takoj pomaknil naprej. Ko so zaključili z živino enega lastnika, so pripeljali drugo. Prvi v novi skupini ni bil vol, temveč bik – lep, dobro rejen, črn (z belimi lisami na nogah), mlad, mišičast, poln energije. Vlekli so ga naprej, on pa je sklonil glavo in se odločno uprl. Mesar je zgrabil rep tako rutinsko, kot vlakovodja potegne ročico sirene, ga zvil, hrustanec je počil in bik je tako skočil naprej, da je vznemiril tiste, ki so držali vrvi. Zopet se je ustavil in gledal naokoli s svojimi črnimi očmi. Beločnice je imel popolnoma rdeče. Toda v repu je znova počilo, spet je bik poskočil in pristal na željenem mestu. Pristopil je klavec, nameril in udaril. Toda udarec je zgrešil cilj. Bik je skočil, otresel z glavo, zatulil, se ves okrvavljen osvobodil in pohitel naprej. Vsi ob vratih so skočili vstran, a mesarji so izkušeni – hitri in učinkoviti. Ne meneč se za nevarnost so ujeli vrv, ponovili “operacijo rep” in že je bil bik v komori. Zvlekli so ga pod ogrado, izpod katere tokrat ni ušel. Klavec je hitro ciljal točko, kjer se dlaka deli v obliki zvezde in, ne da bi ga motila kri, jo je našel, udaril in lepa žival, polna življenja je padla. Glava in noge so trzale, dokler ni izkrvavel in so mu odrli glavo.

Pet minut kasneje je bila glava nameščena – rdeča namesto črna, odrta; oči, ki so zarele s tako izjemno barvo, neme in steklene.

Kasneje sem šel v tisti del, kjer pobijajo manjše živali – zelo velik prostor, asfaltna tla in mize s pregradami, na katerih ubijajo drobnico in teleta. Tu so z delom ze zaključili… V dolgi komori, prepojeni z vonjem po krvi sta bila le dva mesarja. En je pihal v nogo mrtvega jagneta in mu z roko trepljal napet trebuh; drugi, mlad fant v s krvjo prepojenem predpasniku, pa je kadil zvito cigareto. Nihče drug ni bil v tej dolgi, temni komori, polni ostudnih vonjav. Za mano je vstopil še nekdo, verjetno upokojen vojak. Prinesel je leto dni starega ovna, črnega, z belo liso na vratu in z zavezanimi nogami. Žival je polozil na eno od miz, kot bi jo polagal v posteljo. Stari vojak je pozdravil mesarja, ki ga je očitno poznal in ga vprašal, kdaj imajo dopust. Fant s cigareto je zdaj pristopil z nožem, ga nabrusil na robu mize in odgovoril, da so prosti ob praznikih. Živi oven je ležal enako tiho kot mrtvi, le da je malce mahal z repom in dihal hitreje kot navadno. Vojak je nežno, brez sile, potisnil na mizo njegovo privzdignjeno glavo. Mesar se je se naprej pogovarjal; z levo roko je zgrabil ovnovo glavo in mu prerezal vrat. Oven je trznil, mali rep je otrdel in se nehal premikati. Fant si je medtem, ko je čakal, da priteče kri, še enkrat prižgal cigareto, ki je bila ugasnila.

Pritekla je kri in oven je začel trzati. Pogovor se je nemoteno nadaljeval. Bilo je grozno ostudno.

Želim reči le, da so za kvaliteto življenja neizogibno potrebna dobra dejanja. Če se človek resnično trudi pravilno živeti, bo zagotovo sledil določenim smernicam. Pri tem bo prva vrlina, ki se jo bo človek trudil doseči, samokontrola in samoodrekanje.

Pri prakticiranju samokontrole bo človek neizogibno sledil določeneu redu in prva stvar pri tem je samokontrola pri hrani oz. postenje. Če bo resno in iskreno iskal kvalitetno življenje, bo prva stvar, ki se ji bo odrekel, uporaba mesne prehrane. Ne da bi sploh omenjali strast, ki jo povzroča taksna hrana, je sama uporaba le-te preprosto nemoralna. Nemoralna, ker vsebuje dejanje, ki nasprotuje moralnim občutkom – ubijanje. Vzrok ubijanja je le pohlep in želja za nekim okusom.

Zakaj je odrekanje od živalske hrane prvi korak poštenja in moralnega življenja, je zelo natančno in čudovito opisano v knjigi The Ethics of Diet. Tu ne govori le en človek, temveč vso človestvo prek svojih najboljših predstavnikov zavestnega življenja.

“Toda, če je nepravilnost, t.j. nemoralnost takšne prehrane že tako dolgo znana človestvu, zakaj potem ljudje še vedno tega ne priznavajo in ne upoštevajo?" bodo vprašali tisti, ki jih navadno namesto razuma vodi splošno javno mnenje.

Odgovor na to vprašanje je, da je moralno napredek človestva, ki je temelj vseh vrst napredka, vedno počasen. Znak resničnega, ne le slučajnega napredka, pa je nemotena ter ponavljajoča se rast.

[ Odgovori na to | # ]