Piše: Miran Zupančič.

, To je molitev osvoboditve od živih ljudi, ki nas nenehno vežejo in nam s tem uničujejo življenje. Najpogosteje se nam to dogaja v naših najtesnejših odnosih ( mož-žena, mati-oče, brat-sestra, otroci-starši, guru-učenec…).
Oglejmo si tipičen primer take nezdrave, nesvobodne veze, ki ima v večini primerov dolgoročno za posledico katastrofalne učinke.

Npr.: Vaš partner ali partnerica je na vas premočno navezana in vi bi želeli iti na nek za vas pomemben seminar. Ko svojemu partnerju to poveste, je v trenutku »ogenj v hiši« Na vse načine vam bo tak partner poskušal preprečiti, da greste – nekateri celo zbolijo, da potem ne morete oditi. V naših osebnih odnosih smo zelo malo svobodni, a se tega ne zavedamo vse do trenutka, ko želimo oditi za dan dva. Takrat udari na površje naša ali partnerjeva pretirana nesvobodna vezanost. Tako skozi partnerja ali nas delujejo hudi duhovi, ki nam ali partnerju ne dajo svobode, ki nam jo je Bog dal. Začne se bitka. Ljubosumje še kako spada v to igro.

Ali pa se vam dogaja, da vas prične vaš bivši partner nadlegovati in vam vse bolj in bolj povzroča težave, ko ste si ravnokar uredili novo življenje. Prav tako se dogaja na relaciji z našimi starši, ki nas znajo še kako močno vezati in nam ne dajo svobode. Celo zbolijo, da nas vežejo na sebe in nam znajo povzročiti občutek slabe vesti. Kaj storiti, da se rešimo tega zla?


1. Zapremo oči in nekaj časa mirujmo. Sedaj si predstavljajmo, da vaša oseba, ki vas veže, blokira vaše življenje stoji pred vami. Oprostite tej osebi, ki vas veže , blokira: »Oproščam ti, da me tako blokiraš in mi ne daš svobode.
2. Zahvaliti se Bogu za tega človeka, ki vas tako muči. »Hvala ti Bog za njega, njo, ki me veže, sprejemam.«
3. Sedaj molite za to osebo in ga (jo) blagoslavljajte: »Gospod, blagoslovi tega človeka, vpelji ga v Tvojo voljo.«
4. Na četrti točki izrecite: »V imenu Jezusa Kristusa naj vsaka njegova ali moja vezanost na tega človeka….ime… odstopi od mene! V imenu Jezusa Kristusa, duh vezanosti odstopi od mene.«

1.Oproščanje. oprostiti drugim pomeni dojeti, da so nam druga bitja darilo od Boga. Oprostiti drugim pomeni osvoboditi se jih. Ne oprostiti drugim pomeni odklopiti se od Boga, se zapreti v osamo in bolezen. Oprostiti drugemu pomeni, da se vi spreminjate in zato, ker ste vi oprostili, ste tisti hip povezani z Bogom in ker ste povezani z Bogom, se spreminja tudi tisti, ki ste mu oprostili. Zakaj, zato ker ga pričnete sprejemati. Jezus je dejal: »Ljubite svoje sovražnike«, kajti ljubiti svoje sovražnike pomeni biti povezan z Bogom in ko ste povezani z Njim, takrat božanska sila vstopi v vas in to osebo, spremeni vas in to osebo. Ljubiti sovražnika pomeni spremeniti sovražnika, takrat pride do vas in vam reče:«Oprosti mi.« Tako nastopi prijateljstvo. Sovražiti »sovražnika« pomeni počasi uničiti sebe.
Kadar sovražimo, v nas nastane prostor, kamor vstopi zlo, ki uničuje nas in skozi nas ves svet okoli nas. Najlepša stvar na svetu je oproščanje, to je najmočnejša molitev. In najhujše, kar se vam lahko zgodi je, da ne oprostite! V primeru, da ne oprostite, vam tudi Bog ne more oprostiti in to vaše ne –odpuščanje vam bo tu, na tem svetu, uničilo življenje. Tudi sama smrt in odhod v onostranstvo vas tudi v drugem svetu ne bosta odrešila tega. Tam pa so v očiščevanju muke mnogo hujše kot tukaj in vaša celotna prehojena pot je bila zaman. Tako se boste morali ponovno vrniti na ta svet, kjer boste imeli »popravni izpit.« Na tej točki se bije ena izmed najpomebnješih bitk vsake duše na zemlji.


2.Zahvaljevanje.
Če hočemo svobodo in se Bogu zahvaljevati za vsako najmanjšo hudobijo okoli nas, sem prepričan, da se bosta z božansko pomočjo spremenila vsak težak položaj in vsaka tragedija. Ko neko zlo situacijo v zaupanju popolnoma prepustimo božanski roki in se Bogu zanjo zahvalimo (»hvala ti Bog za tega človeka, ki me tako blokira, veže, trpinči, ponižuje, izkorišča«, itd.), se bo sprostila božanska moč. Božanska sila bo premagala zli načrt, ki je neločljivo povezan s to situacijo, in ga tako spremenila, da se bo ujemal s popolnim božanskim načrtom.
Naše pojmovanje dobrega in slabega je pogosto žalostno popačeno. Če naprimer nekdo, ki ga imamo radi podeduje milijon eu, rečemo: » Kako lepo!« Če pa nam draga oseba umre in gre domov k Očetu, rečemo:«O, kakšna tragedija!« vsi dobro vemo, da velika dediščina lahko pelje v zapravljivo in razsipno življenje, odhod v duhovni dom pa je lahko edino dober. Potrebno se je torej zahvaliti za težko situacijo, moža, ženo…Pazite, Bog nam pošilja določene, da bi nam pokazal, kako nezmožni smo z lastno močjo ljubiti druge. Tega ne dela zato, da bi se slabo počutili, pač pa zato, da bi nam dal priložnost spoznati njegovo preobražajočo moč v svojem življenju in v življenju tistih ljudi, ki nam jih je poslal na pot.

Ali se zahvaljujete Bogu za tiste ljudi v svojem življenju, ki jih težko ljubite? Ali imate zoprnega soseda? Težkega šefa? Slavite Boga zanje, ker vas ljubi in želi narediti vaše veselje popolno, tako da bi vam omogočil ljubiti. Bog ljubi tudi njih, vas pa želi uporabiti kot kanal svoje ljubezni zanje. Ali ima vaš partner ali partnerica lastnosti, ki vas spravljajo ob živce, svobodo? Je težko živeti s starši? So vaši otroci uporniški? Jezus nam je naročil, naj se ljubimo med seboj, se sprejemamo in Bogu zahvaljujemo drug za drugega.
Ni se lahko zahvaljevati Bogu za moža pijanca, za posesivno dominantno ženo ali za brezbrižneža, suroveža, uporniškega otroka. Ni lahko ljubiti nekoga, ki pravi, da vaše ljubezni ne potrebuje. Ni lahko priznati bruna v svojem očesu, farizejstva, samopomilovanja, vloge, ki smo jo vse življenje igrali kot dolgoletni mučeniki. Ali se lahko zahvaljujemo Bogu zanje, da so prav takšni, kakršni pač so, še posebej za tiste stvari, zaradi katerih jih je težko sprejeti? Ali zmoremo priznati lastno nesposobnost, da bi jih ljubili zaradi njihovih lastnostih, ki nas dražijo, nam ne dajo svobode? Zmoremo reči Bogu, da jih želimo sprejeti, ljubiti, potem pa se prepustimo Njemu, da nas bo tako preoblikoval, da jih bomo mogli sprejeti, ljubiti, dobiti svobodo od njih, kakor je Njegova volja?

Potem lahko zaupamo, da bo Bog v nas storil čudež. To se lahko zgodi v enem samem trenutku, morda bomo občutili čudovito iskro ljubezni in se seveda tega veselili ter Boga slavili, se mu zahvaljevali. Toda, pozor, ne postanimo odvisni od občutkov! Prva iskra bo morda ugasnila, mi pa bomo obsedeli v čakanju na drug dotik, ne da bi vmes kaj naredili.

Če hočemo premišljeno in načrtno ljubiti, kot nas ljubi Gospod Jezus Kristus, je potrebna volja. Ne ozirajmo se na to, ali ljubezen čutimo ali ne, dejstvo je, da sprejemamo ali ljubimo. Bog sam nam bo pokazal praktične in specifične načine, kako ljubezen posredovati osebi, ki jo je On poslal v naše življenje. Kmalu bomo občutili globljo ljubezen, kot smo jo občutili kadar koli prej. Naša ljubezen bo stabilna in trdna, ker bo pritekala iz vira, ki presega naše omejene sposobnosti. Božanska ljubezen nas bo napolnjevala do roba in še čez, da se bo po nas prelivala k drugemu ali drugim. To je tisto, kar pomeni biti zakoreninjen v božanski ljubezni. Tako bo naša sposobnost ljubiti postajala čedalje večja. Na tak način se je ženska po imenu Sandra zahvaljevala Bogu za svojega propadlega moža. Medtem ko je bil mož v zaporu, je Sandra razmišljala, da se lahko upravičeno loči. Saj njen pridanič ni bil nikoli sposoben obdržati službe, večino časa je preležal pijan v sramoto svoje družine…Nekdo ji je rekel naj se zahvaljuje Bogu za moža. Odločila se je poskusiti. »Zahvaljujem se za Frenka in njegovo pitje«, je molila.«Hvala za leta revščine, strahu in osamljenosti.« Uspela je.


3. Moliti za to osebo.
»Gospod blagoslovi tega človeka, izgovoriti …ime te osebe…. Vpelji ga v Tvojo voljo, naj spregleda svoje zmote.« Tako osebo predamo božanski volji. Kajti zanašanje nase in zaupanje vase sta vedno hudi razpoki v naših temeljih. Če Bog v našem življenju dopusti, da se nam razkrijejo področja, kjer se zanašamo nase; mar se mu ne bi morali zahvaliti za svojo nemoč in v moči, veseliti, ki nam jo On da. Kadar nekoga vpeljemo božjo voljo, je to želja Boga, da Ga uporabimo.


4.Zaukazati: »V imenu Jezusa Kristisa….
Mnogi pravijo naj Boga slavimo, ker dopušča, da se hudobija in zlo vrine v naše življenje, in da mu zaupamo, ker ima v zvezi z njo načrt in namen. Toda kaj naj naredimo potem? Kako naj se osebno odzovemo na hudobijo, ko se srečamo z njo iz oči v oči? Na tej točki je veliko nejasnosti.
Jezus je svojim učencem dejal: »Ne upirajte se hudobnežu« (Mt 5,39). Ko pa je sam videl trgovce, ki so v templju prodajali živino, ovce in golobe, ter menjalce denarja,«je iz vrvi spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize.« (Jn 2,15):

V tem odlomku vidimo Jezusa, kako je ukrepal zoper zlo. Ni pa se upiral ljudem, ki so ga aretirali v vrtu Getsemani in je celo okaral Petra, ko ga je poskušal braniti z mečem. So trenutki, ko nas Bog vodi, da premišljeno in odkrito nastopimo proti sili zla; spet drugič pa hoče, da se predamo, da se ne upiramo. Kako naj vemo, kdaj naj delujemo tako ali drugače?
Zavedati se moramo, da sami v sebi nimamo moči za zmago nad zlom. Zmagovalna sila je vedno Bog. Bistvo božanskega sporočila je v tem, da se moramo naučiti gledati le Njega, ki je vir zmagovite moči, in ne zla, s katerim se soočamo. Potem bo sleherni trenutek vodil naše delovanja. V primeru Jezusove aretacije in križanja je njegova predaja zlomila moč zla v svetu. Sam Jezus nam je pokazal, da obstaja boljši način premagovanja zla, kot je upiranje, ki ga običajno obvladamo. Upor običajno pojmujemo kot vračilo z enakim, zob za zob, oko za oko. Tako se običajno odzovemo tudi na zle okoliščine, ki nam nasprotujejo, namesto da bi se odzvali božanski prisotnosti in Bogu prepustili vodenje v situaciji. Kadar naša dejanja spodbujajo in vodijo zle okoliščine namesto zaupanje v božansko moč in popoln božanski nadzor, dovoljujemo zlu, da nas obvladuje, namesto da bi ga premagali z božansko močjo.

Jezus nikakor ni bil pacifist, kot to premnogi mislijo. Ko je rekel naj se ne upiramo hudobnežu, je misli, da moramo dejavno prepoznati božansko moč nad zlim in spoznati, da Bog včasih za izpolnitev svojega vedno dobrega načrta za nas izbere zle okoliščine, v smislu naše lekcije. V TAKŠNEM PRIMERU BI UPIRANJE ZLU POMENILO, DA HOČEMO S SVOJIM RAVNANJEM PREKRIŽATI POPOLNI BOŽANSKI NAČRT. Če bi recimo učencem uspelo preprečiti v vrtu Getsemaniju Jezusovo aretacijo, bi se vtikali v božanski načrt, pa čeprav bi se jim zdelo, da so na tak način zlo premagali. Jezus je prišel, da bi nas naučil zmagovati, ne izgubljati!

Sv. Jakob in sv. Peter nam oba pripovedujeta, kako naj trdno stojimo v zaupanju proti satanu in njegovo hierarhijo hudobcev. Strinjata se z Jezusom in Pavlom.
Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. Približajte se Bogu in se vam bo približal« (Jk 4,7). Trezni hodite in pazite se satanovih napadov!…Uprite se mu, trdni v veri. Zaupajte Bogu…

Naša obramba proti zli moči je božanska moč. Kadar trdno verujemo-zaupamo, da ima Bog popoln in skrben nadzor nad vsako še tako majhno podrobnostjo našega življenja, se božanska moč sprosti. Svoje zaupanje pa izražamo z zahvaljevanjem in radostjo do Boga za naš nastali položaj. Vso svojo budnost v varovanju sovražnih napadov moramo usmeriti k Bogu, ne k satanu. Sovražnosti se moramo zavedati, vendar se ne bomo zavarovali s prežanjem nanj, temveč s poznavanjem božanske vsemoči. Če dovolimo, da nas prevzamejo strah, dvomi in misli o navzočnosti zla, božanski moči tako preprečimo vstop v naše dogajanje. Naučiti se moramo na zlo gledati v pravi luči-podvreči se božanski moči-potem pa tej vsemoči dovoliti, da deluje v naše dobro v skladu s popolnim božanskim načrtom.

Naš delež je , da trdno zaupamo, poslušamo nagovarjanje Svetega Duha, ki bo v določeni situaciji vodil naša dejanja. V notranjosti se mu moramo vedno zahvaljevati za njegovo dobroto in usmiljenje v vsem.Biti trdni v zaupanju pomeni, da se z voljo odločimo zaupati Božanski besedi, da ima Bog nadzor, ne glede na to, kaj nam govorijo naša čustva ali kakšne so zunanje okoliščine. V Sv.pismu je jasno rečeno, da ima Bog krmilo v svojih rokah v vsaki nevihti, v vsakem potresu, tornadu, cunjamiju, v vsaki vojni, lakoti ali epidemiji, pri vsakem rojstvu ali smrti. Odločiti se bomo morali, ali mu bomo verjeli v celoti ali ne.

Če v razmerah, ki nas obdajajo, nočemo videti božanske roke, govorimo nekako takole: »Če bi bil Bog, tega ne bi naredil tako. Ne bi dovolil cunjamija, ne bi dovolil da umre otrok, da fanatični župnik grmi s prižnice, stresa neresnice in lahkoverneže zapeljuje v zmoto… tudi zločincem, preprodajalcem mamil, vojnim dobičkarjem, da počnejo to kar počnejo!« Bog ve, kako razmišljamo o teh stvareh in kako omejeno je naše razmišljanje. Po preroku Izaiju je govoril:
»Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi. Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« (Iz 55,-11).


Naš skepticizem in razočaranje nad božanskim načrtom sta globoko zakoreninjena v nezaupanju Bogu. Nismo prepričani, da ima v mislih tisto, kar je za nas najbolje. Sprašujemo se zakaj Bog dopušča toliko krivic, nasilja, lopovščin…Vsi si postavljamo nešteto podobnih vprašanj in jih non-stop premlevamo v svojih mislih. Zaradi takšnih vprašanj smo razdvojeni, ne najdemo miru, razmere pa ostanejo nespremenjene. Edina rešitev iz takšne dileme je, da sprejmemo univerzalni duhovni nauk, besedo o zaupanju. Zaupati Bogu navkljub temu, kar si mislimo, čutimo ali vidimo. Njegova beseda govori, da nas ljubi in da so tragedije del božanskega načrta za življenje vseh prizadetih ljudi. Božansko ljubezen lahko sprejmemo samo z zaupanjem. Odločiti se moramo, da bomo zaupali vanjo, ker Bog tako pravi, ne oziraje se na to, ali se počutimo ljubljene ali ne.

Vsekakor ni mogoče, da bi s svojim omejenim umom dojeli veličastni obseg božanskega načrta za nas in za svet. Seveda smo zgroženi nad tem, da Bog za izvedbo svojega načrta uporablja potrese, cunjamije in vojne, trpljenje in smrt. Toda božanski načrt je popoln. Je edini načrt, ki je kdaj koli uspeval na zemlji, kjer vladata uporništvo in hudobija vseh vrst. Če se ozremo samo na krvavo zgodovino, zmešnjavo, ki so jo naredili ljudje, ko so vso zgodovino poskušali urediti po svoje življenje, brez Boga. Božanski načrt ni podoben tistemu, kar bi ljudje sami naredili, je Bog dejal preroku Izaiju, kajti božanske misli so mnogo višje od naših, božanski pogled pa mnogo čistejši. Bog želi za nas samo najboljše.

»Živeli boste v veselju in miru. Gore in griči, vsa drevesa po polju-ves svet okoli vas se bo veselil. Kjer je bilo nekoč trnje, bodo rasle ciprese, namesto kopriv bodo rasle mirte. To se bo zgodilo Gospodu v slavo, v trajno znamenje božanske moči in ljubezni«. (Iz 55, 12-13).
Bog želi tako razsipavati blagoslove na nas. Za nas želi skrbeti v vseh najmanjših podrobnosti našega življenja. Mi pa nejeverno sumničavo preučujemo vse okoliščine, zunanje pojave njegovega načrta in zraven ugibamo, kaj pomenijo, kako se sploh vse skupaj ujema, medtem ko nam njegova zapoved naroča, naj gledamo vanj in mu zaupamo. Dokler pa vztrajamo, da je treba božanski načrt najprej preštudirati in ga odobriti, preden bi Bogu še zaupali, se naše razumevanje ali nerazumevanje spreminja v zid, steno med nami in Bogom. Božansko volja in načrt moramo vedno najprej sprejeti, šele potem ju lahko razumemo. Če hočemo božansko delo spoznati in razumeti, moramo svoje želje namerno potisniti v stran ter težo svoje volje spremeniti v odločitev, da bomo zaupali Božanski Besedi.


Pojdimo sedaj na sam začetek naše teme. Vaša žena vas zadnje čase v vsem ovira, vam ne da svobode, sumniči, je ljubosumna na vse kar leze in gre. Ne morete več nikomur iti ne, da vas ne bi nadzorovala.

1. Zaprite oči in izrecite: »Oproščam ti, da mi ne daš svobode in da me v vsem oviraš. Zamislite si jo da stoji pred vami. Ponavljajte to oproščanje toliko časa, dokler ne boste v duši začutili olajšanje, manj jeze in končno notranji mir. Prvo točko nikakor ne smete preskočiti ali jo pustiti nedokončano. V primeru, da to storite, ne boste uspeli. To je zakon.
2. Zahvalite se Bogu za vašo nemogočo ženo, ki vas tako muči: »Hvala ti Gospod za to osebo, ki me tako veže, blokira, sprejemam jo….«To delajte toliko časa, dokler ne začutite pozitivne spremembe v sebi v odnosu do te osebe. To pomeni, da se ne upirate več situaciji, v nasprotnem bo še slabše.
3. Sedaj molite za to vašo osebo in jo blagoslavljajte:«Gospod blagoslovi to osebo in jo vpelji v Tvojo voljo.« To pomeni, da ste vi kanal božanske moči ljubezni in da Bog skozi vas spremeni to osebo in ne vi! Vi tako in tako te moči nimate.
4. Izrecite:V imenu Jezusa Kristusa naj vsaka moja vezanost na njo …ime, ali njena …ime vezanost na mene, odstopi od mene! V imenu Jezusa Kristusa, ukazujem duhu vezanosti, da odstopi od mene in od nje«.

To molitev je potrebno izvajati dva tedna.

Duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec Miran Zupančič.
http//www.ezoterika.s5.com