Piše: Miran Zupančič

Te Jezusove besede na večer, predno so ga prijeli, se nanašajo na zmožnost ali nezmožnost človeka, da usmeri svoje misli edino in izključno na Boga in s tem prebudi zopet v življenje božansko središčno točko.

Misli premikajo atome. Čim bolj so usmerjene, tem bolj se usmerja energija, ki preko odgovarjajočega magnetnega polja spravi atome v gibanje, v usmerjen tok. Ta duhovni zakon, ki deluje na materijo in jo vodi, je bil znan vsem posvečencem vseh časov. Z njimi so služili božanskemu stvaritvenemu načrtu. Vendar pa so ta zakon vedno znova zlorabljali t.i. magi, ki so sledili svojim ciljem, odmaknjenim od božanskega načrta. Z zlorabo energij volje je človeštvo vedno znova zašlo v odvisnost od interesov moči okultnih bitnosti. Če je dosežena najnižja točka take odvisnosti, zaidejo povzročitelji in njihove žrtve vedno v krizo, ki jo spremljajo katastrofe in nastop konca sveta.

Kot posledica nastopi kot izravnalni svetovni zakon komične poprave v smislu ločitve napačno usmerjenih, Bogu sovražnih energetskih tokov od tistih, ki so v harmoniji z univerzalnim duhom. Vsi energijski tokovi, skladni z napačno usmerjenim, samovoljnim mišljenjem, se vedno bolj bojujejo proti samim sebe, same sebe blokirajo, se izničijo, pa naj bo to zaradi prenapetosti v izbruhu ali pa zaradi podnapetosti v otrditvi. Take komične poprave si sledijo v določenih ciklusih. Njihove frekvence in časovni intervali so odvisni od dogodkov, ki jih morajo popraviti. Ugotovimo lahko, da je človeštvo danes v posebno dramatični popravi ( vse zadnje katastrofe!) v smislu razdružitve, otrdelosti in popolnega preoblikovanja. Skrajno pomehkuženje in otrdelost, a tudi močna želja po novi orientaciji, so spomeniki vsesplošne najnižje točke in prelomnice.


Da pa bi dosegli ločitev obeh energijskih tokov, da bi rešili »Svetlobo« iz prepletanja s »temo«, da bi božanskega človeka odrešili iz njegove protibožanske ujetosti, je na poseben način pojačan božanski energijski val v naše zemeljsko področje bivanja. Zgornje Jezusove besede se nanašajo usmeritev človekovih misli na Boga. Vendar se pogosto človek svojega cilja še ne zaveda povsem. Podoben je spečim učencem, ki niso bili zmožni bedeti z Jezusom, kar pomeni, da niso bili zmožni zavestno vztrajati v božanskih mislih in božanski moči. Kaj pomeni misli neprestano usmerjati na Boga? Ali ni treba dnevno s tisoč dejavnostmi zadostiti zemeljskim dolžnostim? Ali ne more človek po poti odrešitve tako, da o tem mnogo bere in govori?

Človek, ki tako razmišlja, dokazuje, da živi v sebi lastni vibraciji, za to ga ne more doseči vibracija Svetega Duha. Tako živi v vsesplošni izenačenosti. Kajti božanski duh hoče celega človeka. Celoten sistem človeka želi dvigniti k Luči. Dokler pa je človek v vsesplošni izenačenosti in nanjo usmerja svoje misli, deluje v odrešilnem delu Boga vedno zaviralno. Kdor se na pamet uči le o zunanji obliki univerzalnega nauka in jo izpolnjuje do popolnosti, ne da bi pustil moči, prebujenih iz semena duše, stalno krožiti v svojem energijskem sistemu, bo kot prazna lupina oviral sebe in druge na poti odrešenja.
Možna je zavestna povezanost z Svetlobno točko Boga ali misli v mislih in občutenjih. Je tudi absolutno nujna, da bi pospešila prenovitveni proces v človeku in v posamezniku.

Kdor to zakonitost resnično dojame od znotraj navzven in si ne želi odrešenja le za sebe, ampak za vso človeštvo v soglasju z božansko voljo, bo storil vse, da bo božanska misel uresničena. S tem delom bo zaposlen vsako sekundo svojega življenja, šteje vsaka sekunda. Kajti to zahteva duhovni zakon od vseh, ki se želijo vrniti k Njemu. Če se ne pusti več odvrniti in odstraniti od tega dela, ampak pri njem vztraja, ga na poti resnično preizkusi, uči, popravlja in blagoslovi Kristusova moč.

Kako priti do miru v nemiru?
Nemir-vsi ga še predobro poznamo. Nikoli nimamo dovolj časa, da bi opravili vse,kar naj bi opravili. Zdi se, da čas teče vedno hitreje, mi pa capljamo vedno bolj za njim. Pogosto ga hočemo ustaviti v zmotni veri, da bomo imeli potem več časa, da bomo v miru naredili vse, kar nam je obtičalo. Vendar se zdi, da se za takim ustavljanjem skriva zmota – kajti nemir je vzrok za čas in posledica časa. Da, če natanko pogledamo, se zdi, da je nemir istoveten s časom. Obstajajo morda različne oblike nemira? Zunanja in notranja oblika? Veliki mistik Angelus Silesius pravi, da so naši zunanji čuti urni mehanizmi; z njimi ustvarjamo čas. Naši čuti so orodja zunanjih želja – želja do stvari tega sveta.

Želje so tisto, kar nas stalno zadržuje v gibanju, naše srce vedno znova vznemirjajo nove želje, kar se mora končno odraziti s čuti Želje povezujejo človeka s časom in prostorom. Priklenjen na umrljivo telo je obsojen-gnan z nemirom željnega srca kot urno nihalo nihati sem in tja med poloma dobrega in zlega. Tako postane suženj zemeljskega časa in prostora. Šele po dolgih izkušnjah iz mnogih inkarnacij končno odkrije, da mu stopanje skozi obdobja ne prinašata stalnega miru, temveč ga zapleta v vedno nove iluzije. Na takega človeka delujejo morda svetopisemske besede: »Naše srce ostane nemirno, dokler ne miruje v Tebi, o Bog!« Kdor je doživel čas kot iluzijo, bo iskal resničnega miru. Morda ga bo poskušal najprej najti s pomočjo zunanjih meril: prisili se k miru, disciplinira se in sili, dokler končno ne spozna, da tudi to ne prinese resničnega miru, o katerim govori Sveto pismo in ki ga le sluti. Mogoče bo poskušal dognati, kako naj pusti svojemu srcu mirovati v Bogu. Našel bo številna navodila v Svetem pismu in drugih Svetih spisih sveta, ki svoje učence poučujejo, naj opustijo svoje želje in strasti, da bi dosegli srčni mir. Če potem sledi tem pravilom, bo prišel do novih izkušenj. V novem miru, ki nastaja v njem, bo tako vse jasneje slišal glas resničnega, božanskega življenja-vplivi zunanjega sveta pa se bodo vedno bolj umikali. Njegova notranja preobrazba ne dopušča več, da jo ustavljajo interesi, ki pripadajo času. Ta novo nastajajoči mir je stanje duše, ki je ne more več zmotiti hrup sveta. V tem resnično mirnem stanju se razodeva moč iz božanskega bistva, ki je v človeku in ki je onstran vseh nasprotij.

Kjer koli izhaja iz človeka ta moč živega srčnega miru, deluje tako, da ureja njegovo okolje: valovi razburjenja se pomirijo, spori se razrešijo, odgovori na vprašanja se pogosto pojavijo sami od sebe. S takim delovanjem mnogi začutijo, da je resnični mir, po katerem hrepeni duša, nekaj drugega in hkrati neskončno več kot le blagodejna odsotnost nemira; več kot gola protiutež vsakodnevnih življenjskih preobremenitev; več kot pogoj za ozdravitev duše. Ta vseurejajoči mir hranijo druge moči: je stanje nove duše, ki je povezana z Duhom, božjim življenjskim poljem in iz njega z življenjskim poljem, ki ga sme biti deležen človek, ki je na poti k realizaciji svojega lastnega notranjega življenja.

Tako vsi iskalci najvišje resnice tvorijo transformator, ki preoblikuje kozmično Kristusovo moč žarčenja, da lahko deluje na zemlji, čeprav ne pripada umrljivemu življenjskemu polju. Ta moč je neosebna; presvetljuje vse in vsakega. Ljubi svet in človeštvo, vendar ne na način, kot ljubijo ljudje. Božanska ljubezen zase noče ničesar; prežema celotno stvarjenje in vsakemu bitju, ki se je odvrnilo od Boga, pokaže notranjo praznino, da bi se tega zavedlo!

Odzivi na to so zelo različni. Nihajo od popolnega odklanjanja božanske ljubezni do gorečega posnemanja z namenom izboljšati blodni svet in ga ponovno spraviti z Bogom. Tako se mnoge med dobrim in zlim tavajoče »mrtve duše« prebudijo in ugotovijo, da ne gre za izboljšanje tega sveta, ampak za premoč nad močmi, ki duše odvračajo od vrnitve v«kraljestvo, ki ni od tega sveta.« Zlu naklonijo svojo ljubezen, da bi tako tudi druge osvobodili iz njegovega prijema.

Potrebno je poiskati pot v lastnem srcu. Vse odgovore lahko spoznamo samo v Svetlobi, ki jo prejmemo na poti notranje odrešitve. Ko se v nas prebudi praspomin se stvari spremenijo, dokler pa še ne pride do tega, se uganke našega življenja ne da razrešiti. Kajti želja po življenju in po uveljavljanju priklepa človeka s tisočerimi vezmi v to padlo polje te narave. Sile in moči nas niti sekunde ne pustijo pri miru. Podžigajo nas in nas preganjajo po krožnem toku naše zemeljske biti, dokler končno niso izčrpane življenjske moči in se naše življenjsko kolo ponovno ne zavrti. Ali nji tako življenje nesmiselno? Nato sledi nova in inkarnacija skozi svet grobe materije. In upajmo, da je nabranih dovolj izkušenj, pogosto zelo grenkih in bo notranje uho končno zaslišalo notranji glas.

Duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec Miran Zupaničič.
http//www.ezoterika.s5.com