Ne vem kako je s tabo,
ampak kar se mene tiče,
lahko hitro prepoznam,
ali je nekoga pisanje nekaj,
kar se mu samo zdi,
ali od nekje kaj prepisuje,
ali pa za svojimi besedami res stoji,
torej so njegove besede
plod njegovih lastnih spoznanj in izkustev.

Prejšnji teden so me poklicali z zagrebške televizije
in me prosili če lahko sodelujem v njihovi oddaji o prehrani,
kjer naj bi povedal nekaj o življenju na prani.

Pred dvema letoma,
ko sem bil na prani,
so pri meni doma posneli prispevek za njihovo enkrat tedensko oddajo
Globalno Sijelo.

Reakcija njihovih gledalcev na oddajo je bila osupljivo pozitivna,
saj so mi ljudje pisali
in me po telefonu spraševali o tej temi.

Tokrat sem jim pojasnil, da se že več kot leto dni »normalno« prehranjujem,
da je v Zagrebu društvo »pranojedcev«
in naj se obrnejo na njih.


Oni pa so hoteli v oddaji prav mene,
ker sem praktično preizkusil prav vse glavne možne diete,
od več kot tridesetletnega vegetarijanstva,
večletne makrobiotike, presnojedstva in pranojedstva.

Rekel sem jim, da če me pridejo iskat v Postojno
in me iz Zagreba pripeljejo tudi nazaj, ni problema.

Res se je pripeljal šofer z njihovo najnovejšo Mazda limuzino in sva se odpeljala v Zagreb na HTV, po oddaji pa spet lepo nazaj v Postojno.

Kaj je prana?

Prana je nevidna hrana, ki se nahaja v zraku,
v zraku je tudi voda in ko se vse skupaj prepoji še s sončno svetlobo,
ti rahel vetrič ponuja prečudovit in najslastnejši možen obrok.

V HTV oddaji mi je novinar omenil,
da je znano, da je po svetu umrlo že več ljudi,
ki so se odločili na prehod na prano.

Ja, seveda se tudi to zgodi in dogaja,
ljudje pač niso dovolj psihično pripravljeni,
pa jih običajno zaradi dehidriranosti med procesom pobere.

Moja prijateljica Jasmuheen iz Avstralije,
ki je metodo pranojedstva prinesla v Slovenijo in Evropo
vsakemu priporoča,
vsaj štiriletno predpripravo,
preden se odloči za tak prehod.

Pripraviti se mora fizično, čustveno, mentalno in duhovno.
Pred prehodom mora biti vsaj leto dni na surovi vegetarijanski prehrani.

Človek mora biti v enaindvajset dnevnem času prehoda povsem sam
in je najbolje zanj,
da čimmanj komunicira z zunanjim svetom
in seveda čimbolj s svojim notranjim.

Najhujši, a odločilni je tisti sedemdnevni čas,
ki mora biti za tistega, ki se je odločil za to pot,
ne samo brez vsake hrane,
ampak tudi brez ene same kapljice vode.

Verjetno mi ni treba pojasnjevati,
da je bil tisti teden brez kapljice vode
zame najhujša preizkušnja
in da še nikoli v življenju nisem bil tako hudo žejen,
kot prav takrat.

Ampak ravno to je to,
kar človeka nauči sprejemati hrano
in vlago iz zraka skozi svoj dih

in ne samo skozi svoj dih,
ampak celo skozi svojo kožo,

kajti tudi tvoja koža so tvoja pljuča in tvoja usta,
zato je pomembno,
da je tvoja koža vsak dan čimbolj čista.

Mnogi me vprašajo,
zakaj sem se odločil za prehod na prano in kar onemijo,
ko jim povem, da je bila posledica moje odločitve to,
da sem bil v pranojedstvo povabljen
od nekih kozmičnih mojstrov, ali vesoljčkov,
ki so k meni prišli na obisk neke noči,
med mojim običajnim vsakoletnim poletnim postom,
me zbudili
in mi v zboru lepo zapeli neko svojo angelsko pesem,
ki je zvenela kot nekaka himna.

Pesem je bila tako lepa,
da so mi v oči prišle kar solze in sem od sreče zajokal.

Ljudje, ki me sprašujejo danes o tem,
najbolj zanima kako so izgledali ti »vesoljčki«.

Izgledala so točno tako, kot jih lahko vidimo na slikah marsovčkov:

Velike oči, majhen nosek, majhna usteca in velika glava brez las,
majhno telo, rokice in nogice.

Podobni so si kot jajce jajcu in jih nisem mogel ločiti drug od drugega.

Imajo pa neverjetno veliko pozitivne energije, ki jo sevajo v prostor.

Prepričan sem, da si lahko nadenejo kakršnokoli podobo si želijo,
pač tako, ki je zate v danem trenutku najbolj sprejemljiva
in katere se ob srečanju z njimi ne boš ustrašil.

Torej to je bilo zame povabilo, da sem se odločil za prehod.

Težko je pojasniti,
skozi kakšne vse energetske spremembe gre človek
v tistem enotedenskem razdobju
brez ene same kapljice vode,

Ampak če ti rečem,
da sem znotraj sebe čutil prijetne električne tokove,
ki so se sprehajali skozi moje telo
prav nič ne pretiravam.

Ko sem čez dan gledal skozi okno,
so se mi na nebu pojavljali razni obrazi svetnikov in preteklih mojstrov.

Mislil sem, da haluciniram,
zato sem se šel pogledat v kopalnico v ogledalo,
če samega sebe še vedno vidim v svoji podobi,
ali pa sem se tudi sam že fizično spremenil.

Bil sem popolnoma isti in prav nič spremenjen.

»Marsovčki« so mi med samim procesom hoteli nekaj dopovedati,
ali me nekaj novega naučiti,
pa so me najprej nagovorili v jeziku,
ki je bil še najbolj podoben jeziku bušmanov v Afriki,
ki ga seveda nisem prav nič razumel,
kar sem jim skušal pojasniti.

Nato so se mi pred očmi kar naprej pojavljale neke fizikalne in matematične formule, katere nikakor nisem razumel,
kar sem jim tudi skušal pojasniti.

Nato so se spustili na nivo slikanic za otroke
in mi nekako skozi njih skušali dopovedati,
da je moja življenjska naloga pomagati ljudem,
kar sem itak že vedel in tudi počel.

Ko sem kasneje vprašal nekatere druge,
ki so šli skozi ta proces,
če so doživeli kaj podobnega kot jaz,
so mi zatrdili, da niti slučajno.

Moram priznati,
da sem ravno zaradi tega misterioznega srečanja
ponovil sedemdnevni proces brez kapljice vode,
tokrat mi je šlo mnogo lažje od rok, kot prvič,
vendar o kakih »marsovčkih«
tokrat ni bilo ne duha ne sluha.

Moj mojster pravi, da življenje na prani ni dober biznis,
s čimer se povsem strinjam,
je pa zelo zanimiva izkušnja spoznati,
da človek res v osnovi živi od dobrega zraka,
čiste vode in svetlobe sonca,
ki je usklajeno z notranjo svetlobo.

Ljudje me sprašujejo kako sem se počutil v tem razdobju,
ko sem živel brez hrane.

Iskreno rečeno počutil sem se odlično,
nikoli nisem bil lačen
in sem imel ogromno ustvarjalne energije.

In zakaj sem prenehal?

Mene je za razliko od drugih,
ki so šli skozi ta proces kar naprej zeblo,
če nisem bil na soncu,
posebej še pozimi pa mi je bilo precej neprijetno.

In ker je smisel življenja v tem,
da ga vsak izkoristi v polni meri
in v njem uživa in je srečen,
so neprijetnosti, ki se jih da odpraviti potrebne.

V Indiji je kar dosti ljudi,
ki so poznani po tem,
da niti nič ne jedo
niti pijejo kakršnekoli tekočine.

Ljudje jih hodijo gledat kot atrakcije in čudo,
o njih se da v angleščini kar kaj prebrati na internetu.

In kakšna je moja prehrana danes?

Danes čeprav je ura že dve, nisem zaužil še niti grižljaja,
niti nisem nič lačen.

Ko mi bo pasalo, bom pojedel nekaj jabolk in košček cvetače,
včeraj pa sem pojedel ocvrti krompir in solato.

Moja spoznanja glede hrane so,
da je bolj pomembno kdaj in kako se človek hrani,
kot pa kakšno hrano uživa.

Končno je hrana samo gorivo,
kateri mnogi posvečamo po mojem mnenju
celo mnogo preveč pozornosti.

Eni živijo zato, da lahko jedo,
ostali pa jemo zato,
da lahko živimo in smo lahko zdravi,
da znotraj sebe pridemo
tudi do svojih višjih spoznanj.

Sam zdaj vem,
da če mi bo zmanjkalo kdaj hrane,
mi zaradi tega še zdaleč ne bo treba umreti.

In kaj ni tako spoznanje
že vredno pravega bogastva?

Amen


p.s.
Če želiš, lahko prebereš tudi moj članek z naslovom:
Jej vse kar ti paše

stojči Stojan Svet