Vse je zbežalo pred „krono stvarstva“. Ekspedicije v naravo v „štirinožcu“. Žetev je tudi za živali!

Naj se spet povrnem k svojim sprehodom in k svojim izkušnjam z naravo. Ko sem smuknila skozi grmovje, radostna in hvaležna za izkušnje, ki sem jih smela doživeti v gozdu in na poljih, je nenadoma skočil predme zajec. Pognal se je v beg pred mano, dvonožcem. Misel „beg“ me je za nekaj časa ohromila. Beg, sem pomislila. Zakaj beži pred mano? Beži pred ljudmi, ki naj bi vendar bili - kot to sami poudarjajo - krona stvarstva. Pod to krono se ta zajec torej očitno ne počuti dobro.

Ko sem smuknila skozi drugo grmičevje, je skočila pokonci srna in se pognala v beg. Pomislila sem: spet beg pred „krono stvarstva“! V istem trenutku je iz grma kriče odletel kos. Torej ponovno: beg pred krono stvarstva. Ko sem zapustila grmičevje, sem v daljavi opazila stezo divjih prašičev in pomislila: če me bodo divji prašiči zavohali, ali bodo „krono stvarstva“ napadli, ali pred njo zbežali? - Toda nobenega nisem videla. Zdaj sem korakala čez polje; kanja je odletela. Vrane so se dvignile in ravno sem še opazila, kako je miška hitro poiskala svoj domek, da bi prišla na varno pred „krono stvarstva“.

Moje radosti je bilo konec. Potrta sem se obrnila in se, „krona stvarstva“, napotila proti domu. Vse, kar je le moglo zbežati, je zbežalo pred „krono stvarstva“. In zakaj?
Ljudje so se odvrnili od Božje vsemoči in ljubezni, od velikega razodetja enosti z naravo in živalmi. Človek hodi po poti razumarskega pohlepa, ki pravi: „Vse vem bolje!“ Človek se postavlja nad Boga. To je misel padca.
Rekla sem si: jaz ne spadam k misli padca - vendar sem človek in živali bežijo pred človekom. Ljubim Boga, svojega Očeta, in Njegovo stvarstvo. Sem dvonožec, človek, vendar so mi, kot človeku, gozdovi in polja postali domovina. Ljubim svoje brate in sestre narave in živali.

Dragi prijatelji, ena duhovnih zakonitosti se glasi: če človek do sočloveka ustvarja notranjo povezanost, se približa tudi komunikaciji z Božjo močjo. To pa velja tudi za naš živi odnos do naših živalskih bratov in sester! Če skrbimo za naše naslednje bližnje, živali, se vživljamo vanje in jih občutimo in če izpolnjujemo Deset Božjih zapovedi in Jezusov Govor na gori tudi do njih, se vraščamo v tok življenja, ki je Bog in ki je spet naša resnična, večna bit. Tako pridemo v enost in v kozmično ljubezen.
To je bržkone izkusil tudi ruski pesnik Fjodor Dostojevski (1821-1881), ki nam pravi:
„Ljubi živali, ljubi vsako rastlino in vsako stvar! Če ljubiš vse, se ti bo razkrila Božja skrivnost v vseh stvareh in navsezadnje boš z ljubeznijo objel ves svet!“

Pa se vrnimo k razmeram ob mojem gozdnem sprehodu.
Ena od mnogih razumarskih značilnosti človeka, mnenje mnogih, je, da mislijo, da vedo, kako naj bi se živali obnašale: popolnoma normalno in pravilno naj bi npr. bilo, da gozdne in poljske živali bežijo pred človekom. – S tem se nisem strinjala. Zame velja lastna izkušnja; ta je odločilna in ne mnenje tako imenovanih strokovnjakov.
Razmislila sem in prišla do zaključka: ljudje, dvonožci, so tisti, pred katerimi bežijo živali narave, gozdne in poljske živali, živali zraka in vodá. Mislila sem in mislila in nenadoma se mi je v zavesti pojavila slika: postati moram „štirinožec“! - V svoji sliki sem videla star džip, ki ima štiri kolesa. Takoj mi je bilo jasno: sposodila si bom takšen star džip, torej „štirinožca“.
Ko sem v najožjem krogu svojih bratov in sester pripovedovala o svojih izkušnjah v naravi in doživetjih z živalmi in jim pri tem razkrila, da se nameravam s „štirimi nogami“, z džipom torej, odpeljati v gozd k živalim, so se oglasili stari, znani ugovori: „Če bi rada opazovala zgolj nenevarne gozdne in poljske živali, je „okay“, toda“ - in zdaj je prišlo - „če si že odkrila stezo divjih prašičev, potem ta mala ekspedicija ni kar tako, ker so divji prašiči nevarni.“

Hitro sem jim odgovorila: „Daj no, daj! Mnogi ljudje so veliko bolj nevarni kot živali, in tudi bolj nevarni kot divji prašiči! Razen tega so mnogi ljudje še nepreraču- nljivi in zahrbtni. Pri njih se nikoli ne ve, kaj mislijo in kaj nameravajo. Živali so pač takšne, kakršne so. In če so nekatere živali nevarne, če napadejo človeka, potem to gotovo ni neupravičeno, če pomislimo, kaj so ljudje storili živalim skozi stoletja in tisočletja.“ In ni mi bilo treba dolgo razmišljati, da bi nadaljevala: „Ne bojim se! Prvič, vajena sem že popravljati svoje obnašanje tako, da se popolnoma usmerim na naravo. Od narave sem se lahko tudi že veliko naučila, npr. njene komunikativne slikovne govorice. Razen tega ljubim Boga, svojega Očeta, ki je Stvaritelj neskončnosti in je življenje v vsakomer in v vsem, tudi v tako imenovanih nevarnih divjih prašičih.“
Dva od mojih bratov sta vztrajala, da me spremljata v mojem „štirinožcu“, v džipu. Mislila sta dobro in neki star nemški pregovor se glasi: Naj bo, da bo uboga duša imela svoj mir.

Prišla je jesen. Dva brata in jaz, mi trije, smo se vozili prek polj in skozi gozdove. Zelo hitro smo spoznali: voziti moramo počasi, zelo počasi, da ne bi preplašili živali. Vedno znova smo opozarjali drug drugega: vozi počasi, ne pričakuj in ne zahtevaj ničesar.
Naše čutno zaznavanje se je postopoma boljšalo. Pri vsaki ekspediciji v naravo smo se vse bolj pogosto ustavljali, da bi doživeli različne načine obnašanja ptic in drugih živali na polju in v gozdu. Dolgo smo npr. opazovali veverico, kako si je nabirala zalogo za zimo. Na oreh je plezala po orehe, ki jih je spretno in hitro trla. „Štirinožec“ ni motil tega gozdnega prebivalca, razen če bi mi, ljudje, pognali zaganjalnik džipa, temu pa smo se izognili, da ne bi motili živalice. Prihajala in odhajala je. Zbirala je za zimo. Kako urno je skakala z veje na vejo in kako spretno je pobirala orehe z drevesa in lešnike z grma! To je bila pomenljiva slika. Dolgo in mirno smo sedeli v našem „štirinožcu“.
V teh mirnih minutah med opazovanjem sem si mislila: kako npr. veverica ve, da bo prišla zima in da naj zbira in shrani zalogo? Da, in kako ta mali gozdni prebivalec ve, da tu stoji oreh in tam leska? Razumnik bi to vprašanje na kratko odpravil z „instinktom“. V resnici živali z naravo komunicirajo naravno in imajo z njo enostno zavest, ki je povezana z velikim Duhom neskončnosti, ki ve za vse stvari. Kako beden je nasproti temu človek s svojim kanalom ega, s svojim razumom, ki je zgolj samoprogramiranje! Upravičeno lahko reče- mo: človek je postal to, kar je - vse preveč človeško.

Med potjo z našim „štirinožcem“, džipom, smo doživeli marsikatero presenečenje in tako prišli do mnogih izkušenj, ki so nam pomagale, da smo se lahko vse bolj vživeli v naše živalske brate in sestre. Kot rečeno, je prihajala jesen. Listje je začelo spreminjati barve in hladen veter je pihal čez polja in skozi gozdove. Pri vsaki jesenski ekspediciji smo doživeli, kako se je jesen vse bolj približevala in izrivala pozno poletje. Drevje je postajalo vedno bolj golo; veter je vedno močneje pihal skozi veje in vejice. Naučili smo se občutiti na lastnem telesu, da se je iglasti gozd do neke meje upiral mrzlemu, neizprosnemu vetru. Nasprotno pa je ledeni veter neovirano pihal skozi listnati gozd in ogolelo goščavje. Goščava, ki je doslej živalim nudila zavetje, je ostala brez listja, tako da nobena žival ni mogla več upati, da bi v njej našla zaščito ali skrivališče.

Ko sem mislila na živalski svet, ki je bil brez zaščite izpostavljen zimi, dežju, mrazu in snegu, se je v meni pojavila bolečina. Na mojo ustrezno pripombo so nato moji spremljevalci rekli - gotovo z namenom, da preženejo mojo skrb in umirijo tudi sebe: „Narava je dala gozdnim živalim gosto dlako; ptice in veverice imajo svoja gnezda. Najmanjše in male živali se umaknejo globlje v zemljo, odvisno od tega, kako kaže zima.“
Vendar sem jim segla v besedo: „In vse ostale živali? Mar ne govorite prav podobno kot mnogi „varstveniki živali“ in kmetovalci? - Da o lovcih sploh ne govorimo. Ti so deloma divji fantje, ki iz veselja in frustracije lovijo, morda ker doma nimajo besede in svoje agresije izživljajo z „državnim strelom“, kar pomeni, da so s strani države priznani strelci. Mar menite, da gre našim živalskim bratom in sestram, zajcem, lisicam, srnam, divjim prašičem, res dobro z ozirom na bližajočo se zimo, ki jih obdarja z dežjem, snegom, morda zaskorjeno snežno odejo, ledom, mrazom, mrzlim vetrom, nevihto in še z marsičem? Mi, ljudje, lahko sedimo v topli sobi, za pogrnjeno mizo, imamo kaj jesti in piti - kaj pa živali? Nimajo niti tople zimske obleke, ki jo je za njih predvidela narava.“
Na obrazih mojih spremljevalcev sta se zrcalili prizadetost in zbeganost. Nadaljevala sem: „Večina ljudi je duhovno otrplih in v srcu lenobnih; brez razmišljanja preprosto sprejemajo danosti, ne da bi šli stvarem do dna. Uporabimo svoj razum smiselno - namesto intelektualne akrobatike - tako da se vprašamo o vsem in se vživimo v svoje bližnje in naslednje bližnje. Šele takrat lahko vidimo, kaj je potrebno; šele takrat lahko najdemo rešitve; šele takrat je možen resnični napredek, razvoj v neki boljši svet.

Veliki večni Duh skrbi za Svoje otroke. On, Duh življenja v naravi, daje rast, cvetenje in zorenje. Nato pride čas žetve. Čas žetve - sebični človek to povezuje le s seboj: jaz žanjem; jaz imam dobiček. Vendar so tudi živali otroci, otroci stvarstva, Boga. Žetev je tu tudi zanje. Zakaj? Naši živalski bratje in sestre jo nujno potrebujejo, kajti živali, ki imajo komajda toplo gnezdo, potrebujejo poleti, v času žetve, npr. sveže žito, da bi v telesu shranile encime, minerale, elemente v sledeh in druge snovi. Te potrebujejo, da bi zbrale ustrezne obrambne moči, da jim med drugim zraste gosta dlaka in da se jim na rebrih nabere salo, da lahko pozimi od tega živijo. Toda kaj se dogaja? Prav tiste živali, ki te snovi nujno potrebujejo, da bi lahko prestale zimo, kmetje ne samo preganjajo s svojih njiv, temveč pokličejo celo lovca in mu naročijo, da ustreli živali, ki si na njihovih njivah vzamejo tisto, kar pripada tudi njim - saj so stvaritve narave, otroci matere Zemlje, otroci stvarstva Vseduha.

Še v moji mladosti so kmetje želi žito s koso v rokah in ga nato vezali v snope. Snope so postavili na njivi tako, da se je klasje lahko sušilo. Po določenem času so snope naložili z vilami na voz in jih odpeljali v skedenj. Pri tem, gotovo težavnem delu, je nekaj žita obležalo na njivi, tako da so živali lahko še določen čas - odvisno od vremena - našle hrano, pogosto še daleč v zimo.
Danes polje temeljito in dobičkonosno obdelajo s kombajnom, in sicer tako, da ta žito tako rekoč posesa, da ostane komaj kakšno zrno. Takšno je stanje danes. Tako imenovani strokovnjaki in tudi kmetovalci so od včeraj, če pravijo: živali imajo zimsko obleko; dovolj hrane najdejo v gozdu in na poljih. In od včeraj so tudi vsi tisti, ki tako mislijo in to „resnico“ nepremišljeno ponavljajo. - „Vidva“ - sem se obrnila neposredno na svoja spremljevalca - „govorita tako kot tisti od včeraj, za katere je pomembno le, da svoje včerajšnje izkušnje danes, v popolnoma drugem času, razkazujejo kot kompetentne. Kmetovalcem pa je le do tega, da napolnijo svoje skednje, svoje denarnice in svoje krožnike. Vidva“ – v mislih sem imela svoja spremljevalca - „nosita topel pulover, debelo vetrovko ali plašč in morda toplo spodnje perilo, in v vajinem stanovanju po vseh sobah greje centralna kurjava za brezčutnega ego-človečka, da le ne bi zmrzoval.
So živali, ki so jih pregnali z njiv in so morda to leto tudi v gozdu našle premalo hrane, da bi telo pripravile na zimo, dobile gosto podlanko, tako, kot vi nosite debelo spodnje perilo? In ali imajo dovolj zaloge, imajo dovolj hrane? Redkokateri človek si zastavi ta vprašanja. Vsakdo je sebi najbližji, sploh pa: živali so za „strokov- njake“ samo stvari - brezpravna bitja brez vsakega čustva, preskrbljena samo z „instinktom“.

Bila sem zelo nejevoljna, saj je šlo za moje prijatelje, za živali, ki sem jih vse bolj razumela, ker sem se naučila njihove komunikativne govorice.
Hladnost mnogih ljudi mi skoraj zlomi srce. Med kmeti, za katere menimo, da so za živali in naravo, so mnogi najhujši zaničevalci narave in živalskega sveta.


1. izdaja v slovenščini, november 2004

Avtoriziran prevod izdajatelja
Verlag DAS WORT GmbH

V Sloveniji izdalo:
Univerzalno življenje
Glinškova ploščad 16
1000 Ljubljana

Se nadaljuje prihodnji torek


Četrto Veliko Gabrielino pismo – (12.del)