Pred dnevi sem dobila od svoje dobre prijateljice v dar zvitek papirja, na katerem je pisalo:


Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi…


Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!

-- Pablo Neruda --


Dobila sem ga z namenom in vem, da ga potrebujem. Bila sem začudena nad njeno »intuicijo«, da je vedela, kaj najbolj potrebujem, čeprav ji tega nisem z ničemer nakazala. Ampak verjamem, da me je znala prebrati med vrsticami, kar me nihče ni znal (še sama ne), in za to sem ji globoko hvaležna. Še posebej, ker tega niti najmanj nisem pričakovala – ne od nje in ne od koga drugega.

Morda se bo še kdo zamislil nad zgornjimi besedami in celo prepoznal v njih.
Naj bodo vzpodbuda, tako kot so bile meni - vsak dan!