"Kdor ne sovraži sveta, ne more biti moj učenec."

To je simbolni jezik, ki govori naslednje.
Če naravni človek ( naša smrtna ego-osebnost) ljubi svet in se zavzema za svojega bližnjega, zemeljski svet in njegov bližnji nista odrešena, tisti, ki hoče postati Jezusov učenec in mu slediti, ki želi torej slediti resnici, spozna, da mora najprej razrešiti vse svoje vezi z naravnim svetom in ideali v ljubezni do bližnjega, le tako se mu torej razodene resnica. Odreči se mora iluzij, da lahko zemeljska ljubezen do bližnjega osvobodi svet in človeštvo - kar pa ne izključuje, da v okviru svojih zmožnosti spontano izpolnjuje svoje zemeljske dolžnosti.

Svet bo " sovražil" - dokler zemeljsko v njem in izven njega predstavlja oviro za resnico. Če pa je človek te vezi razrešil(ne na silo odrezal) in deluje resnica v njem kot ljubezen, vstopi v popolnoma nov odnos do sveta. Tako ima novo osnovo za ljubezen do bližnjega. Samo delo na taki osnovi je lahko odrešujoče za svet. Tako se človek osvobodi nadvlade lastnih in tujih zemeljskih interesov. "Sovražiti" svet. Za nekoga, ki vlaga v to, da bi izboljšal svet na zemeljskem nivoju, to izgleda dejansko kot beg od sveta. Ko vstopi Kristusiva zavest v človeka in v njem polagoma dobiva novo podobo, ljubi tak človek svet na nov način in ne more drugače, kot da na njem deluje. Tako Bog v njem sedaj svet ljubi, ne da bi služil njegovim interesom, ampak da bi božansko na svetu pripeljal nazaj k Bogu.

Tako tak človek, ki je zavestno povezan z božansko silo postane živ dokaz za dejstvo, o katerem govori Janezev Evangelij; Bog je svet tako zelo ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da ne bi bili izgubljeni tisti, ki verujejo vanj, ampak bi sprejeli večno življenje. Tako je tak človek v uresničevanju te božanske ljubezni aktivno udeležen.

Bistvo vsega je, da se človek zave božanskega v sebi, kar pa se lahko zgodi le, če zemeljski človek(naša osebnost-ego) poleg verovanja tudi molči in se popolnoma preda božanskemu. Tak človek želi svoja spoznanja posredovati drugim brez izjeme. Ničesar ne želi bolj, kot da bi vsi ljudje prišli do odrešitve s pomočjo spoznanja, s pomočjo zavedanja božanskega v sebi. Vendar je v dovzetnosti posameznika določena pregrada. Kdor se ne more ali noče odpreti notranji Luči duha, ker je še premočno vezan na zemeljski svet, le kako naj potem izkusi Luč duha?

Božansko v človeku se odreši s pomočjo zavedanja. Stanje ujetosti človeka je v tem, da se božansko v njem samega sebe zaveda in zato tudi ne more delovati. Zavedanje božanskega se dejansko zgodi v človeku. Naravni človek(zunanji človek) lahko z določenim ravnanjem pripomore, da ta proces poteka neovirano. Lahko veruje in molči. Nikoli pa naravni človek ne more sam izsiliti zavedanje božanskega. Vsako spoznanje je v človeku možno le s Kristusovo močjo, ki deluje v njem.

Duhovna pot umiranja naravnega in vstajenje notranjega duhovnega je možna le z vzgledom drugega,"rešitelja", v katerem se je duh že prebudil in s tem ustvaril tirnico, duhovno polje, kjer mu lahko sledijo drugi. Ustvari torej le možnost in nič več! To možnost pa mora vsakdo sam uresničiti("en korak jaz, dva Bog"). Ne zadošča zaupanje, da je nekdo drug uresničil odrešitev. To ne bi bila ponižnost( zavedanje) in predaja, ampak iluzija in duhovna lenoba.

Tudi ne gre za zatiranje naravnega bistva in s tem neživljenja.
Čeprav so bili tudi taki iskalci. Toda to, kar je s stališča človeka, ki živi naravno življenje, videti kot odrekanje, samozatajitev, je lahko tudi ravnanje, ki neprisiljeno jemlje slovo od zemeljskega življenja, ker deluje duhovno življenje.
Ko v človeku zaživi duhovno življenje, doživi, da je v primerjavi z njim naravno zunanje življenje, pa naj bo v veselju ali v trpljenju, relativno in nezadovoljivo. Ne sodeluje več, ne ohranja več nereda zemeljskega sveta in se vanj ne zapleta, ker doživlja resnični red duha. Samega naravnega mu ni treba več odrivati, ampak se od njega poslovi, ker ga vabi mnogo pomembnejši cilj.

Nekateri na duhovni poti so mnenja, da je prav, da je treba izživeti svobodno svoje naravno bistvo. Da je treba živeti življenjsko polno, da bi lahko človek dosegel osvoboditev. Pri tem je njihova centralna misel, da mora človek spoznati vse človeško, da pride do tiste skrajne točke, na kateri vidi ničevost vsega zemeljskega. Premnogi tak način življenja dobesedno tudi prakticirajo.

Toda, ni treba, da človek sam vse doživi ali naredi. Zadošča, da v sebi doživi vse človeško kot možnost. Če ni dovolj sedanje življenje, se seštejejo izkušnje več življenj. Ko pa spregleda ničevost vsega zemeljskega in se ga odreši, doživi veselje in trpljenje, vendar ne da bi bil nanju navezan. V svojem bistvu bo temeljito užil veselje in trpljenje in ju bo jasneje spoznal bolj jasno kot nekdo drug, ki se bori proti trpljenju, veselje pa hoče na vsak način obdržati(žal tako učijo tudi nekateri guruji pri nas in v svetu), s čimer popači objektivno spoznanje!

Glede na stopnjo razvoja pri duhovno prebujenem človeku je več možnosti: možnost vzdržnosti v duhu in če je dosežena dosežena osvoboditev od zemeljskega, spoznanje zemeljskega v duhu. Obe delovanji, ki se dozdevno izključujeta se je obilno kritiziralo. To je tako kot pri Janezu Krstniku in Jezusu.

V Lukovem Evangeliju, pog. 7, 33-35, je zapisano: "Kajti prišel je Janez Krstnik, ki ni jedel kruha in ni pil vina; vi pa pravite; Demona ima. Človekov sin je prišel, jejte in pijte; vi pa pravite; "Glej požrešneš in pijanec je, prijatelj mitninarjev in grešnikov." In modrost so opravičili vsi njeni otroci. Mnoge te prispodobe so le simboli za notranje procese duhovnega razvoja. To so prispodobe za duhovno-duševne izkušnje. Kdor nima takih izkušenj, bo mnoga besedila razumel napačno in morda projiciral na mnoge, ki hodijo po poti lastno fantazijo.

En tak izrazit primer je: Jezus je poljubil Marijo ( Magdaleno) na usta. In iz tega so mnogi skonstruirali razmerje med njima, pojmovanje, ki je bilo opazno vse do moderne literature in filma. Vendar če Jezus poljubi Marijo na usta, pomeni, da posreduje duši, ki je ženski princip, moč moškega duha. Tako je potrebno razumeti tudi druge tekste v Evagelijih, kot procese na notranji poti, ne pa na zemeljskem svetu.
lep dan,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]