Piše: Miran Zupančič

Ko govorimo o »zdravem razumu«, vsi dobro vemo, kaj to pomeni. Bog je prvotnemu človeku dal modrost in zdrav razum. S tem pa spoznamo najgloblje vzroke za človeško trpljenje, saj je človek že pred neizmerno daljnim časom izgubil svoj zdrav razum. Sedanji človekov razum je resno bolan in vidno propada. Celotno energijsko polje glave se je spremenilo in običajne človekove zmožnosti v tej naravi so le popačena podobo preteklega sija.

To nam v življenju vsak dan bolj potrjuje ta žalostna dejstva in nastalo je zelo zmedeno in težko stanje. Zato si lahko predstavljamo, kaj je apostol Jakob menil z vprašanjem: Kdo med vami je moder in razumen? (Jakobovo pismo, 3,13). Presenetljiv odgovor na to vprašanje se glasi: Nihče ni razumen! V tej naravi dvojnosti in nasprotij nima nihče sposobnosti zdravega razuma. Zato ni nihče povezan z absolutno modrostjo. V tem smislu so pomembne tudi besede Jezusa Kristusa, ko je dejal: Nihče ni dober, niti eden! Za ugotavljanje globljega spoznavanja tega problema obstajajo različni tipi ljudi.

Prvič – kulturni človek, ki se je že dolgo ukvarjal s kultiviranjem svojih razumskih sposobnosti. V našem padlem stanju, v katerem se človeštvo nahaja na Zemlji, je naša sposobnost razuma vedno odvisna od dražljajev, ki nanjo delujejo od zunaj. Ker pa tej sposobnosti razuma manjka vpliv Logosa – Besede in zmožnosti kundalini energije, zavzemajo pravila, domneve, zemeljske kulturne reakcije, kot vsa verska in tudi druga špekulativna čustva, mesto popolnega vedenja, modrosti. Zato se je razum prisiljen razvijati v določeno smer.


Tako se to stanje iz roda v rod vtiskuje v človekovo krvno bistvo. Zaradi enolično ponavljajočih se zunanjih dražljajev, ki so v skladu s stanjem krvi, je poudarek na razvoju človekovega razuma, to kar je človek danes, oziroma gre razvoj v to smer. Že otrokov razum usmerjamo na samolublje-samopotrjevanje v življenju in sicer že z učnim načrtom, ki ga predpiše država. Izkušnja pa nam kaže, da je tak razumni človek zelo nesrečen ali bo nesrečen. Da je temu res tako, je vedno več psihosomatskih bolezni v našem svetu. V letih 1950 je bilo v svetu teh bolezni 45%, danes je slika: 96%. Današnji človek je nenehno na lovu za srečo, ki pa se vedno bolj oddaljuje od njega. Medtem pa povzroča sebi in svojim otrokom neprecenljivo škodo, ki se kaže predvsem v organski zgradbi možganov.

Dva tipa ljudi ( tip A in tip B).
Vsak organ v človeku postane posvečen ali pa neprimeren zaradi cilja, za katerega ga uporabljamo. Čim večje izobraževanje razuma, tem manjša je možnost sprejemanja najvišje modrosti. Naši organi v glavi, ki naj bi omogočili sprejemanje višje modrosti, so zaradi izobraževanja preveč stimulirani in vznemirjeni ter zaskrbljeni. Takšni tipi ljudi so danes v vedno večjem številu. Zaradi tega je z izobraževanjem razuma smiselno nadaljevati le do določene točke. Kajti v nasprotnem lahko pride do zelo nenavadnih, žalostnih in tudi neprijetnih stvari. Ne bomo se spuščali v podrobnosti teh skrajno negativnih posledic, saj bi že z samim razodevanjem teh posledic lahko posejali strupeno seme. Drugi tip B predstavljajo ljudje, ki so razumsko slabo izobraženi. Njihova zmožnost možganov je ostala zaradi različnih vzrokov ali razlogov pod duševnim nivojem. V duhovni modrosti vseh časov je takšno stanje sposobnosti razuma označeno kot »zavest meseca«. Ljudje tega tipa so celo dojemljivi za abstrakten božanski dotik, ne morejo pa teh vzpodbud doumeti in zavestno predelati. Tipično za njih je, da jih zelo privlačijo skrivnosti in se pogosto lahko izgubijo v mistiki. Po drugi strani pa pogosto čutijo zavist, ljubosumje do intelektualcev, ki zaradi svojega visokega razvoja zavzemajo najbolje plačana mesta v družbi. Takšna zavist se pogosto izraža v močnem trudu, da je treba zamujeno pri sebi in najbližjih potomcih nadoknaditi. Tudi vsi razredni boji so resno povezani s tem.

Poleg tih dveh opisanih tipov so še različni podtipi, ki jim vsem brez izjeme manjka zdrav razum. Če bolj natančno proučujemo te probleme, nam bo postalo jasno, da so v nas ljudeh trije pomembni duhovni centri ali središča. Gre za mentalno, srčno in medenično zavest. Z medeničnim centrom je mišljeno središče popka, igo trebuha. Pri običajnem zemeljskem človeku ti trije centri niso harmonični. Tako lahko delujeta hkrati razum in čustva, delovanje pa izostane (»razumem te, sočustvujem s teboj, a pomagaj si sam«). Ali pa se bolni možgani usmerijo le na delovanje in zanemarijo čustva(»odgovornost delovanje brez ljubezni«). Lahko pa sta harmonična delovanje in čustva, razum pa nima nobene vloge(»goreči vernik, ki zgori v svoji vnemi«). Ta stari nauk je sodobna psihologija v celoti raziskala.

To raven propadanja je potrebno zapustiti. Ko ne bomo tega stanja več prepoznavali in odkrivali kot stanje drugih, ampak kot svojo lastno stanje stiske in spoznanja, da se nahajamo na ravni propadanja, je povsem razumljivo, da se bo vsakdo vprašal, kako lahko takšnemu stanju, taki usodi uidemo. To je mogoče ko sprejmemo proces preporoda ( besede v notranji molitvi: »Stopi me, Gospod, oblikuj me, napolni me s teboj, uporabi me.«) v katerem si bomo prizadevali za postopno,a popolno spremembo svojega bistva. To ne sme biti zunanje kultiviranje naše osebnosti, ampak popolna prenova našega energijskega sedemkratnega telesa. Da ne bi prišlo do nesporazuma, tu ni govora o«ponovnem rojstvu«, ker bi lahko ta pojem povzročil mistično zaneseno plitkost in kardinalno napako. Za mnoge namreč«ponovno rojstvo« pomeni le biološko, naravno religiozno spreobrnitev, kateri vedno sledi zatemnenje zaradi astralne sfere. Nauk o preporodu so mnogi imenovali tudi«teofanija«, kar pomeni: ponovni prikaz Božanskega človeka.

Dejavnik, ki se Božanskemu človeku najbolj upira, je naš sedanji bolni snovni razum. Absolutni duhovni nauk vsakemu iskalcu izmed nas jasno pokaže, da so naši snovni možgani, organi njegovega zaznavanja s čutili, največji sovražnik univerzalne modrosti. Zato pa se nič ne spremeni, če treniramo razum ali ne, in, če izberemo za svoje otroke eno ali drugo vzgojno metodo. Kajti vsaka miselna metoda ali razvoj naravnega mišljenja brez izjeme povzroča nevarnost negativnega rezultata. Zdrav razum, kot ga razume univerzalni nauk, je zemeljsko gledano nemogoč. Zato je toliko pomembno vprašanje: Kako lahko uidemo posledicam takega stanja? Odgovor je: Rešitev je v ponovni povezavi z najvišjo Inteligenco in s tem se pride do ponovne obnove Božanskega človeka znotraj nas.

S svojim biološkim, moralnim in etičnim stanjem onemogočamo to ponovno rojstvo. Kot zemeljski osebnosti nam manjka vse, kar je potrebno, da bi to nalogo izpeljali. Potrebujemo pomoč, posrednika, Kristusovo roko; kajti brez tega ne moremo narediti ničesar. Zato vedno več ljudi pri nas in širom sveta brez te pomoči, brez pravega znanja o Bogu, padejo v depresijo, njim manjka mantram: »Pridite k meni vsi, ki ste obremenjeni, jaz vas bom razbremenil. Vse stvari zmorem skozi Jezusa Kristusa, ki mi daje moč.« To pomoč predstavlja za današnjega pogreznjenega človeka sila, ki jo imenujemo Kristus. To je sila, ki se v neizmerni ljubezni spušča k vsemu človeštvu, da bi nas rešila. Kdor želi ta proces ozdravitve dojeti le s svojim razumom, mu bo v pomoč sveti nauk.

V vsakem izmed nas leži ustvarjalni potencial. To je sila v srcu, duhovno sonce. Če prebudimo to silo, tedaj se, kot reakcija v naši osebnosti (štirih teles: snovnem, eteričnem, astralnem in mentalnem) rodi določeno življenje. Temu se pravi«vžgi svoje srce«. Hrepenenje po tem svetu in stvareh tega sveta ali pa po rešitvi lastne duše, ni več na prvem mestu(to ni nobeno odrekanje nujnih stvari in dolžnosti, da ne bo pomote), ampak nastopi želja po po rešitvi celotnega človeštva in v njem dremajočega prvotnega duhovnega principa. Tako se skozi to željenje v naš sedmerni mikrokozmični sistem pritegnejo Božanske ustvarjalne sile, ki tedaj skozi vibracije v naši krvi dosežejo in napolnijo naš center duše – hipofizo. Od tod sledi proces očiščevanja celotnega sistema čaker, toda tokrat, za razliko, ne skozi moči volje osebnosti, ampak neizsiljeno, skozi astralne Kristusove sile s celotnim karmičnim principom, ki leži zvit v najnižjem centru ali čakri. Samo Kristusova sila lahko tej kači-senci(zmaju) zdrobi glavo, nas reši naše človeške karme. V primeru, da se ta borba konča zmagovito, se sile ponovno povzpnejo v glavo in odprejo vrata pienalne žleze kot vstopnih vrat za sile Svetega Duha. Ponovna izgradnja nove telesnosti se prične.


Sile morajo priti od zgoraj navzdol, iz Svetega Duha (Diha) v Višji jaz.

Duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec Miran.
http//www.ezoterika.s5.com