Človek v srednjih letih se odloči, da zdaj je pa že čas, da najde Boga.

Kje ga bo našel če ne v samostanu,
kjer so vse aktivnosti posvečeno prav temu cilju.

Zato se odloči se in gre v samostan.

Tam mu pojasnijo, da so pri njih taka pravila,
da morajo biti začetniki več let ves čas lepo tiho
in narediti brez ugovarjanja prav vse,
kar jim je naročeno.

Vsako leto imajo priložnost izreči vodji samostana samo dve besedi.

Mine prvo leto
in naš človek pride pred vodjo samostana
in le ta ga prijazno vpraša
kako je kaj zadovoljen z bivanjem pri njih.

Naš človek mu odgovori: »Preveč mrzlo.«

Ko se obrne drugo leto naokrog
spet naš človek pride pred vodjo samostana
in ga le ta spet vpraša ono isto vprašanje.

Naš človek odvrne: »Preveč dela.«


Ko mine tretje leto se scena spet do potankosti ponovi
in naš človek odgovori: »Preveč tišine.«

Tokrat vodja samostana odgovori:

»Če nisi v treh letih našel tu nič pozitivnega razen slabosti,
zakaj si potem sploh še tu,
saj bi lahko vsak hip vsak dan mirno odšel
in zapustil naš samostan?«

Našemu človeku seveda ni bilo dovoljeno odgovoriti,
lahko si pa misliš, da je bil bodisi tako neumen,
da je v vsem tem času videl vse samo slabo,
vendar ni imel poguma, da bi že prej odšel
in je potem končno odšel.

Ali pa je morda spoznal,
da je vse to potreboval za svoje globlje razumevanje življenja
in svoj notranji razvoj in je ostal in se naprej učil premagovati svoje negativne misli s svojim pozitivnim delovanjem.

Ista stvar je s tabo in z mano,
ne glede na to kje in v kakšni življenjski situaciji si, ali sem.

Ali si v življenju negativen,
se razburjaš in ves čas vsepovsod iščeš slabosti,
vendar nimaš poguma, da bi iz svojih situacij odšel,

Ali pa na stvar gledaš s pozitivne strani,
vse sproti spreminjaš in greš lepo naprej.

Verjemi, če se kar naprej razburjaš, jeziš in si nervozen,
si velik strahopetec in zelo daleč od svojega Boga.

V takem primeru se tvoja jeza, nervoza in sovraštvo
ves čas znotraj tebe lepo nabira,
dokler tvoja negativna energija ne kulminira
na kakem zunanjem nič hudega slutečem subjektu in se sprosti.

Značilno za takega človeka je,
da nikakor ne zna biti v tem trenutku zdaj
in da se v svojih mislih in besedah kar naprej vrača nekam v zgodovino, ali pa neko hipotetično simbolično bodočnost.

Ko ti ima tak človek kaj direktnega in konkretnega za povedati,
pa si tega nikakor ne upa,
ampak hudo ovinkari in ti samo nekaj hipotetično namiguje.

Dostikrat takega človeka kar vprašam:
» In kaj konkretnega si sploh hotel s svojimi hipotetičnimi razlagami povedati?«

Samo ti veš, zakaj se bojiš biti tak(a) kot v resnici si.

Ali ti ni že dolgočasno tvoje pretvarjanje vseh pretvarjanj?

Ali se res bojiš svoje resnicoljubnosti,
biti to kar si
in reči bobu bob?

Pa ne to, kar je nekdo drug enkrat nekje rekel
in hipotetično misli s tem to in to,
ampak da rečeš:

» Moje izkustvo glede tega in tega je to pa to,
za svojimi mislimi stojim s svojimi besedami in dejanji!«

Ali se s svojimi besedami prilizuješ nekomu
in mu nekam lezeš samo zato,
da ga potem lahko zatolčeš?

Tak si lahko, samo tako dolgo,
dokler res ne spoznaš v globini sebe pravega samega sebe,
dokler ne spoznaš svojega pravega bistva,
ki ni ne simboličen, ne hipotetičen,
kot ni simboličen in hipotetičen Bog,
kot ga prikazuje v mašah katoliška cerkev,
kot mašno vino in hostijo kot jagnje božje.


Samo kolikor si resničen do sebe ti,
toliko je lahko zate resničen tudi tvoj Bog,
drugače je tudi on hudo hipotetičen, simboličen in ponarejen.

Samo s svojo resnicoljubnostjo lahko vstopiš v svoja nebesa
in ko si enkrat v njih, lahko tudi drugim omogočiš, da vstopijo v nje.

Vrniva se na Jezusovo izjavo iz Svetega Pisma Mt 23,13 :

"Toda gorje vam, pismouki in farizeji,

hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo.
Vi sami namreč ne vstopate,
tistim, ki bi radi vstopili,
pa ne dovolite vstopiti."

Mi vsi živimo zgolj in samo v danes in v tem trenutku,
nebeško kraljestvo pa je vedno bilo je in bo
tvoje sočutje do sebe,
tvoje sočutje do drugih ljudi,
tvoje sočutje do živali,
tvoje sočutje do narave
tvoje sočutje do Zemlje, ki te hrani.

V svojem življenju sem se udeležil kakih tridesetih katoliških maš,
pa niti v eni sami nisem opazil,
da bi se kak župnik kdaj res premaknil v to nebeško kraljestvo
v svoje milo si sočutje,
da bi tako tudi drugim vernikom lahko omogočil vstopiti v njihovo milo božje kraljestvo.

Zadnjič mi je nekdo napisal:
» Pa kdo ti sploh si, da si upaš pisati to kar pišeš???«
Odpisal sem mu, da sem tako kot on,
točno to kar pišem, govorim in počnem,
zanj pa sem lahko prav vse karkoli si želi,
lahko tudi sam satan, ali pa angel.

Bodi blagoslovljen!

Bodi svoje sočutje!

In raje izhajaj iz tega trenutka zdaj,

Kajti če verjameš, ali pa ne,

Je prav vse v njem. :)

Amen

stojči Stojan Svet