Aleksandrijski svetilnik - predhodnik modernih svetilnikov, je edino izmed sedmih čudes starega sveta, ki ni nudilo le elegance, temveč tudi praktično korist; in sicer pomorščakom, ki so se ponoči vračali v pristanišče, saj je bil ogenj na vrhu svetilnika viden do 50 km daleč. Nahajal se je na antičnem polotoku Pharosu, znotraj mesta Aleksandrija v Egiptu. Velja za eno največjih tehničnih stvaritev starega sveta.

Po naročilu Potolomeja II., ki je kmalu po smrti Aleksandra Velikega prevzel oblast nad Egiptom, ga je iz belega marmorja izgradil Satratos. Dolga leta je iskal gradivo in prostor zanj, saj bi lahko narejen, le iz pravega materiala ter postavljen na pravem mestu kljuboval morski vodi. Kljub temu, da je Satratos iz velikega ponosa na svoje delo želel v temelje svetilnika vrezati svoje ime, mu je Potolomej II. ukazal, da je na svetilniku zapisano le njegovo ime. In ker je bil Satratos zelo pameten mož se je znašel. Na temelje je zapisal svoje ime in napis prekril z ploščo na kateri je bilo zapisano ime Potolomejka II. Seveda se je sčasoma plošča okrušila in razkrila, kdo ima dejansko zasluge za nastanek te neverjetne zgradbe.

Zgradba, ki so jo postavili na pravokoten podstavek je v višino je merila neverjetnih 117 m ter predstavljala pravo atrakcijo za turiste, za katere je bil narejen tudi poseben balkon, ki je služil kot razgledna točka.


Svetilnik je imel obliko osem-kotnega stebra, ki je v svojem vrhu 24 ur na dan oddajal svetlobo. Ponoči s pomočjo ognja, ki so ga vzdrževali s lesom in smolo, podnevi pa je odseval sončne žarke. Tako kot večino ostalih čudes, je tudi aleksandrijski svetilnik porušil močan potres. Sprva je leta 956 n.š. manjši potres delno uničil zgradbo, nato pa sta jo med leti 1303 in 1323 n.š. dva močnejša potresa skoraj povsem uničila. Do njegovega popolnega izginotja je prišlo leta 1480 n.š., ko je egipčanski sultan Quatybay želel povečati obrambo Aleksandrije. Na mestu, kjer je stal svetilnik, je ukazal, iz njegovih ostankov, zgraditi močno trdnjavo, ki si jo je moč še danes ogledati.

Izmed vseh šestih čudes sveta, ki se niso uspela ohraniti, je bil svetilnik zadnji, ki je izginil in prav zaradi tega je možno tudi natančno določiti njegovo lokacijo in izgled. Najboljši opis svetilnika je podal arabski popotnik Abou-Haggag Al-Andaloussi, leta 1166 n.š., ki je s svojimi zapisi močno pripomogel modernim raziskovalcem in arheologom k rekonstrukciji porušenega svetilnika.

Z izjemo nekaterih kamnov, ki so jih raziskovalci našli v morju, se svetilnik ni ohranil do današnjih dni, daj pa je inspiracijo številnim arhitektom pri grajenju novih svetilnikov po celotnem Mediteranu, vse do Pirinejskega polotoka. V lingvističnem smislu pa je dal ime pharos, kot se je prvotno imenoval, vsem svetilnikom sveta v najrazličnejših jezikih, kot so Francoski, Italijanski, Španski, itd.