Čudoviti viseči vrtovi so bili zgrajeni v bližini kraljeve palače v Babilonu, glavnem mestu Babilonije. Nahajali so se na vzhodnem bregu reke Evfrat, torej na jugu današnjega Iraka, približno 50 km severno od Bagdada.

Seveda to niso bili viseči vrtovi v pravem pomenu besede, saj je prišlo do napake v prevodu. Latinska beseda "pensilis" sicer ima ta pomen, vendar pomeni tudi "balkonu podoben".

Zasluge za nastanek tega čudesa pripisujejo kralju Nebukadezarju II., ki je vladal med leti 604 in 562 pr.n.š. V tem času je ustvaril čudovite templje, palače, ulice in zidove. Vrtove naj bi zgradil z namenom, da bi zadovoljil svojo ženo Amitis, s katero sta se poročila v želji, da bi med seboj povezala dve različni deželi. Amitis je bila rojena v Medeji ter je imela veliko željo po rojstnem okolju. Pokrajina, iz katere je prihajala, je bila zelo pestra. Zelena, z gorami bogata pokrajina, medtem ko so jo puste ravnine Mezopotamije spravljale v depresijo. Tako ji je dal Nebukadezar II. zgraditi nekakšno umetno goro, ki se je visoko dvigala v terasah na katerih so cveteli prekrasni vrtovi, okrašeni s čudovitim tropskim cvetjem in drevjem, kar so dosegli s pomočjo umetnega namakanja.


Izdelali so domiselno namakalno napravo, ki je bila sestavljena iz dveh velikih koles. Ti sta bili med seboj povezani z verigo na kateri so bila, v enakih razmakih, pritrjena vedra, ki so na najnižji točki naprave zajemala vodo, iz posebnega, za to narejenega bazena, v katerega je voda pritekala iz reke Evfrat. Spodnje kolo je bilo pritrjeno na dolg držaj z ročaji, katerega so ga poganjali sužnji. Tako so vedra z vodo prišla na vrh. Vodo so izlila v drugi bazen, razdeljen na več žlebov, ki so iz različnih strani postopoma namakali vrtove.

Poleg svoje lepote in veličine pa je ta nenavadni cvetlični vrt, sredi širnih in pustih puščav, predstavljal pravo - občudovanja vredno stavbo in popestritev za oči.

Skozi stoletja so o obstoju tega čudesa ljudje le dvomili, saj zgodovinarji, ki so v svojih delih podajali podrobne opise, teh vrtov v resnici sploh niso videli in o njih niso imeli nikakršnega dokaza. Šele leta 1899 n.š., ko je nemški arheolog Robert Koldewey pričel izkopavati davno mesto Babilon in naletel na obokano stavbo z globokim vodnjakom, ki se je popolnoma ujemala s starimi zapisi, so ovrgli vse dvome o obstoju tega čudesa. Moderni zgodovinarji trdijo, da so bili vojaki Aleksandra Velikega, ob prihodu v Babilon impresionirani in so ob vrnitvi v pusto domovino pripovedovali zgodbe o svojem videnju, torej o čudovitih zelenih vrtovih in palmah na ozemlju Mezopotamije. Nato pa je domišljija takratnih pesnikov in pisateljev združila vse pripovedi in rodilo se je drugo izmed sedmih čudes starega sveta.

Vir: www.svarog.org