Sanje imajo svojo ceno in mejo. Sam nisem nikoli sanjal kaj bom počel , kakšno kariero bom dosegel. Počel sem marsikaj v življenju. Tak sem tudi danes, nimam sanj, kakšnih velikih načrtov za prihodnost. Prarelno temu pa sem imel in še imam ideal ljubezni, miru, spoznavanja življenja, strpnosti in prijateljstva med ljudmi. In vse to se mi je po mnogih dolgih letih tudi manifestiralo. Našel sem sebe. To kar sedaj delam, me osrečuje in izpolnuje smisel mojega življenja. Vedno ni lahko, ravno nasprotno, a s pomočjo božanske sile preživim takšne krize življenja.
V današnjem obdobju živimo ljudje v svetu podjetništva. Različna zanimanja nam drobijo naša življenja, raklama in prodaja nas vabita. Napredek in blagostanje, revščina in beda. Tistim ,ki imajo napredek in blagostanje izgleda, kot da jim nudi vse za polno življenje. Elita ima veliko in živi dobro, medtem ko večina drugih životarijo v veliki revščini in bedi. Vsi pa hočejo bolje ali še bolje, če ne gre drugače pa krasti. Toda zakaj? Kaj neki človeku še manjka?

Vedno več ljudi ugotavlja, da jim primanjkuje časa in miru. Iz dopusta se kmalu vračajo, še vedno napeti in nezadovoljni. Čas, mir in zadovoljstvo so tako postali v nemirnem svetu želje po oblasti in denarju, redki. Čas in mir najde človek zgolj in le za trenutek, ko se lahko umakne hrupu in naglici sveta. Potem se zave in začne premišljevati. Spozna meje svojega obstoja, ki ga ločijo od drugih dimenzij in upa, da bo lahko pobegnil pred svetom, ki mu lahko da le malo veselja.

Napredek in blagostanje nam vsekakor pomaga premostiti praznino, ki jo občutimo, kadar nismo v sanjah; vendar se s tem praznine ne da odpraviti. Tako vedno na novo spoznavamo in ne vemo kako rešiti ta mučen problem. Poskušamo. Verjetno bi bili bolj srečnejši, če bi lahko razkrili skrivnost življenja. Toda tako dolgo, dokler nam ne uspe, poskušamo naprej. Naše spoznanje, da očitno nismo sposobni napolniti to notranjo praznino, nas pripelje na pravo pot. Nekdo od velikih duhov preteklosti je dejal: "Smisel življenja je več kot življenje samo."

Kaj je to "več?" Je to mogoče tisto, kar presega vsakdanje skrbi in lastno dobro počutje? Je to tisto, kar se nanaša le na možnosti zunanje rasti, temveč na možnosti notranjega razvoja? Človek se mora vrniti k svoji duhovni dediščini. Smisel življenja je torej jasno spoznaven za tiste, ki ga iščejo v nagloblji notranjosti svojega bitja. Duša upa, da bo človek odkril pod meter debelo plastjo, pod katero jo je zakopal. Duša, ki v svoji biti hrepeni, odkrije.... To je korenit kreativen proces, ki zahteva od nas veliko poguma. Potrebujemo popolnoma novo mišljenje, ozaveščanje glede obstoja in izvora. Da bi našli svetlobo, ki lahko v nas prežene temo vsakdana, je treba v svojem bitju kopati globoko.

Naše trenutno zemeljsko življenje je le stopnja v našem razvoju, ki mine. Smon na potovanju skozi vesolje in smo sedaj v snovnosti dosegli najnižjo točko. To je prelomnica. Kakor hitro se človeška duša zna osvoboditi snovi, stopi v razvojno fazo. Potem stojimo na na spodnjem klinu lestve, ki vodi skozi vsa področja stvarstva k duhu.

Kaj le človeka ovira, da bi šel po poti k duhu, Resnici? Samopotrjevanje iz nevednosti. Lahko, da impulz božanske moči šele komaj občuti. Možno je tudi, da ta klic celo doživi, vendar se nanj nezavedno napačno odziva. In prav tako obstaja možnost, da se celo zaveda notranjega klica, pa ga namerno in zavestno zanika. Predvsem v deželah, kjer vlada blagostanje, je težko za tistega, ki išče, ki ima notranje niti trdno v rokah. Zanima ga veliko stvari, ki ga zadržujejo v vsakdanjih opravkih, da božanski impulz komaj zazna, kaj šele da bi ga spoznal in mu tudi sledil. Njegovo iskanje ni usmerjeno in njegov slepi lov za srečo in boljše življenje je le popačena podoba iskalca duše, ki se spominja svojega izvora.

Človek se zaveda svojega lastnega snovnega sveta tako, da misli, načrtuje, daje svojim načrtom pomen in častihlepno spremlja njihovo realizacijo. Uresničitev njegovih idealov v zunanjem svetu daje njegovemu življenju cilj in njegovemu obstoju smisel. Le kdo se ni poskušal potrditi v zunanjem svetu? Posledica samopotrjevanja pa so nasprotja in nemir. Tako človek sam sebe vse življenje izčrpava v boju s svojim okoljem, medtem ko svet v svoji duši pusti neobdelan in ubobožan. Kot milijarde soljudi gradi vsak človek svojo trdnjavo Jaza-ega in se bori zato, da bi bil njegov ego boljši od ostalih.

Tako si verige, ki ga vežejo na zakon zemlje, vsak sam nadane. Lenoba in navada določata njegovo celotno delovanje, njegovo mišljenje, hotenje, pohlep in neizmernost odsevajo njegovo omejeno in zatemnjeno zavest Tako si je človek sam ustvaril vrednote, ki morajo nadomestiti hrepenenje duše. Zato je povsem razumljivo, da glasu svoje duše ne more več slišati. Smisel našega obstoja je, da tančico zaznamo in jo strgamo. To pomeni, da vidimo v svetu, to kar je: kraj minljivosti (konec neresničnih sanj) za vse nas na duhovni poti. Tako gledano, je svet videz, senca prvotnega življenjskega področja. Nač čutni svet je podoben tančici, ki zagrinja resnični svet in zastira človeku pogled na večno.

Naša duša pozna večnost. Večnost je njena narava. Njene sposobnosti pa se razvijejo šele, ko naš ego spozna, da ne mora vstopiti v večnost. Ni nastal za to, ampak iz padle narave, ki se je odvrnila od Boga. Zato Duh, Prasila nagovarja našo dušo, naj se zbudi in otrese s sebe snovno, odstre tančico in sprejme svetlobo, da bi iz nje živela. Tako dolgo dokler se človek Prasili ne odpre, ga vsa prizadevanja za izboljšanje življenja ne vodijo v novo življenjsko področje. Človek ne more postati boljši, srečnejši ali duhovno izpolnjen iz lastne moči. To ni mogoče! Božanska sila lahko izpolni nas, ko naše življenje ne temelji več na ponosu, oholosti razuma, svojeglavosti in naših zemeljskih sposobnostih, ki slonijo na varljivi zaznavi naših čutil. Spoznati in priznati moramo, da obstaja višji smisel življenja, ki mu je vredno slediti. Spoznati moramo, da pomeni izpolnitev življenja le strmljenje po duhu.

Ponos, svojeglavost in prizadevanje po oblasti ločijo nas ljudi od enosti z Bogom. Ko se v sebi osvobodimo teh lastnosti, jih zamenjata ponižnost (zavedanje) in prepričanje o globlji povezanosti z vsemi ljudmi. Nestrpnost, nasprotovanje in jeza otrdijo našo dušo. Ko se tega osvobodimo, nastopi strpnost, spokojnost in veselje. Pohlep, naglica in zavist so vezi, ki nas vežejo na svet prizadevanja za dosego čim boljšega finančnega položaja. Ko se rešimo iz tega, nastane prostor za mir, spokojnost in harmonijo. Prenehamo si prizadevati za površno srečo,uspehom in priznanjem drugih ljudi. Tako se vrnemo k sebi.

Ko naše mišljenje in delovanje ne določa več samoljublje, se naučimo delovati v skladu z načeli Zakona Duha. Potem iščemo resnico in se trudimo živeti v skladu z njo. Naučimo se tudi sprejeti omejitve sveta, ki nam cilj našega obstoja ne morejo narediti dostopen in jih moramo oceniti v skladu s svojo nalogo. Prav tako spoznamo, da omejitve zemeljskega življenja vedno povzročijo trpljenje in bolečino in poudarjajo nepopolnost nas vseh. Imetje in oblast sta v resnici nepomembna. Človek postane za stvarstvo pomemben, ko odkrije notranjo pot in ji sledi. Vrednost za svoje soljudi iamo šele, ko se zavemo smisla in odkrijemo cilj svojega življenja. Bistveno za to sta predvsem zavedanje in samospoznanje.

Vsakdo mora v sebi odkriti, da ima še drugo premoženje-bogastvo kot le svoj ego, ki venomer sili v ospredje. To je naš Višji jaz, sebstvo, ki nima povezave z naravnim človekom in njegovimi interesi. Ko najdemo pot k sebi, naredimo prostor za resničnega, notranjega človeka iz "drugih dimenzij", ki se mora v nas ponovno roditi. tako pričnemo hoditi po poti notranjega razvoja, na kateri se v nas lahko razodeva Kristus. Po tej poti lahko hodi vsakdo, ki se bo zavedal duhovne dediščine, tega svetlobnega bistva, iz katerega mora vstati duhovni človek. Vsi, ki hodijo po po tej poti, so spoznali cilj svojega bivanja. Njihovo življenje je dobilo globlji smisel.

lep pozdrav vsem in hvala Stojčiju za lep članek.
Miran

[ Odgovori na to | # ]