Ameriški mediji poročajo, da je Pacific Warning Center na Havajih, v upravljanju National Oceanic and Atmospheric Administration, ko je zaznal potres, takoj opozoril na možnost rušilnih valov kot posledico enega močnejših zabeleženih potresov.

Charles McCreery, direktor centra, je potrdil, da je njegov 'team' obvestil o možnem dogajanju mornarico ZDA, vlado ZDA in vlado Avstralije.

Več kot dve uri je minilo, da so rušilni valovi dosegli pokrajino Tamil Nadu v Indiji in Sri Lanko, in več kot štiri ure so potovali do vzhodne obale Afrike, pa niti vlade niti mediji ogroženih dežel, nihče niti v Indiji niti na Sri Lanki niti v Afriki ni bil o prihajajoči katastrofi obveščen!!!

Toda eden med otočki v Indijskem oceanu je bil pravočasno opozorjen – ameriška vojaška baza na od Anglije okupiranem otoku Diego Garcia, od koder ‘zavezniki’ bombandirajo Irak in Pakistan. Na otoku, 1,000 milj južno od Indije, neposredno na udaru tsunamija, ni bilo poškodovanih.

Časa je bilo torej dovolj. Amerika in Avstralija sta imeli podatke in čas obvestili ‘svet’ in rešili na tisoče življenj, a jih nista. Dopustili sta, da ‘se zgodi’. Obvestili in zaščitili sta le 'svoje'.

Odgovori na 'Zakaj ogroženih niso opozorili?' so grozljivi, eden bolj od drugega, toda koliko ( slabe ) vesti ima dejansko ameriška administracija ob svojem neukrepanju in posledičnem številu mrtvih, se kaže v njeni pripravljenosti pomagati prizadetim območjem.


Preživelim žrtvam tsunamija ( 3 milijone ogroženih ) je ameriška administracije najprej namenila 'v dobrodelne namene' 15 milijonov dolarjev ( manj kot stane en sam lovec F-16 ). Ta ‘drobtinica z mize bogataša’ je vzbudila gnev in kritiko direktorja Zdrženih narodov, Jana Egelanda, ki je zahodne dežele obtožil skopuštva. ZDA so užajeno posledično pomoč dvignile na 35 milijonov dolarjev (manj kot bo stalo bližajoče se ponovno ‘ustoličenje’ Busha oziroma pol dnevnih stroškov vojne v Iraka.). A vsota je še vedno 100 krat manjša od pomoči Floridi po pustošenju hurikanov.

Celotna zgodba nam kaže brezčutni egoizem in cinizem vodilnih svetovnih 'sil' , ki zavestno puščajo 'tuje' umirati, pa čeprav bi jim z minimalnim naporom lahko rešili življenje. A kaže se tudi neefektivnost znanosti oziroma ozko usmerjenost znanstvenikov. Le-ti so večinoma v službi vojne industrije, ne 'v službi miru'. Vso svojo pozornost usmerjajo v gradnjo orožja (proti-življenske tehnologije), v zbiranje podatkov in v nadzorovanje sistemov, čim manj pa vlagajo ustvarjalne energije v ‘distribucijo’ in obveščanje soljudi. Zato danes ‘nadzorniki’ lahko nadzorujejo pozicijo vsakega človeka (z mobitelom npr.) iz satelita, o tem, da je treba vzpostaviti sistem hitrega obveščanja za reševanje soljudi ob grozečih katastrofah, bodo pa 'človekoljubi sveta' razpravljali seveda šele sedaj, ko jih je tsunami v to prisilil.

Stroški vojne so v ZDA preko milijarde dolarjev dnevno. Strošek postavitve svetovnega obveščevalnega sistema za obveščanje ob situacijah, kot je tsunami, pa je predvidoma le 150 milijonov dolarjev – stroški le štirih dni vojne v Iraku. Kapljica v morje. Posmeh človečnosti