Mojster Eckehart - glasnik in pridigar univerzalnega absolutnega krščanstva.

To je največji krščanski učitelj srednjega veka, ki je tako svetlo sijal v svoji dobi, da je bil za mnoge ljudi, ki so iskali Boga, Svetloba upanja in odrešitve. V svojih nagovorih je vse pritegnil k Enemu, ki je izpolnjeval njegovo dušo: k Bogu. Eckehart je bil pridigar božje milosti. Vnete roke so zapisovale njegovo delovanje in jih posredovale na druge konvente. Tako je od leta do leta rasla slava tega pridigarja.

Zavzetost z duhom in polet njegovih govorov sta mojstra Eckeharta seveda privedla do miselnih poti, ki so se odmaknile od katoliškega verskega nauka. Vsekakor je bil obtožen zaradi širjenja zmotnih naukov. Čeprav se je še pred svojo smrtjo (1328) v Spisu utemeljevanja zagovarjal proti temu, je bilo 26 stavkov zavrnjenih kot heretičnih ali sumljivih kot heretični.



Eckehart pa se je še prej podvrgel najvišji odločitvi. Od celotnega življenjskega dela mojstra nam je še vedno ohranjeno toliko globokega, resničnega in lepega, da ne more tega duhovnega zaklada popolnoma zajeti nobena krščanska generacija.

Na začetku prejšnega stoletja, v obdobju klasične idealistične filozofije, se je začelo nekaj učenjakov končno zopet ukvarjati s tem mojstrom. To je bilo obdobje preloma in novega začetka po zmagi nad stoletja duhovno okamenelostjo v dogmatični ortodoksnosti in ozkem racionalističnem razumskem verovanju.

Kljub temu so bili nekateri, ki pa so resnično našli dohod do spoznanja velikega misleca in mistika. Tem so se odprle neslutene razsežnosti duha, dimenzije, ki ležijo onstran vseh normalnih človeških predstav in zaradi katerih se t. i. temni srednji vek kaže v čisto drugačni luči. Vsekakor je ponovno odkrito delo mojstra Eckeharta naredilo zelo globok vtis na tako pomembne filozofe, kot so Fichte, Shelling in Hegel ter bistveno navdihnilo njihove lastne miselne tokove.

Kot mislec in opazovalec zadnjih resnic je vsekakor dojel globino Evangelija z do takrat neznano jasnostjo in neslišano živahnostjo. Kot pridigar in pisatelj je s prežemajočim poletom oznanjal spoznanja, ki jih je bil deležen in sicer na način, ki je daleč presegel to, kar so tedaj pripovedovali drugi veliki učitelji njegovega časa. Zaradi radikalnih posledic svojega mišljenja, ki je temeljilo na najbolj notranji izkušnji in zaradi nezaslišane ostrine svojih formuliranj je Eckehart neogibno, čeprav proti svoji volji zašel v globoko nasprotje z uradnimi cerkvenimi doktrinami in s tem ravno tako neogibno v spor s samo cerkveno institucijo, to pomeni z dostojanstveniki, ki so utelešali vrh njene hierarhije. Ta nasprotnost je bila tako temeljna in nepremostljiva kot nasprotnost med duhom in svetom.

Kajti oznanjevanja mojstra Eckeharta so bila prežeta z duhovno opredeljenostjo, ki je bila v popolnem nasprotju s smislom in prizadevanji človeka tega sveta ter s prizadevanji cerkvenih mogočnežev in je zato nujno morala izzvati njihovo nasprotovanje. V vseh besedah mojstra Eckeharta vedno znova zažari neimenovano eno, ki se ga ne da dojeti s človeškim razumom, ker leži onstran človeške naravne zmožnosti predstavljanja in onstran vseh pojmovanj.

To eno izvira iz globine notranjega razodetja, ki izhaja iz duha, iz duha prepoznava in živi. In samo na tej ravni notranje primernosti, torej globoke duhovne sorodnosti, lahko človek resnično razume, kaj nam hoče oznaniti mojster.

Sporočila mojstra Eckeharta temeljijo na eni strani na obširnem poznavanju celotne zahodne filozofije, tudi nekrščanske, na drugi strani pa predvsem na spoznanjih, ki jih je z razmišljanjem in opazovanjem izkusil v svoji najgloblji notranjosti. Bil je mistik, filozof, teolog in oznanjevalec božanske resnice.To, kar je učil in živel, zajema najbolj notranje bistvo krščanstva in vsake prave religije. Mojster Eckehart ne prinaša novega nauka, ampak z mojstrskim obvladovanjem jezika in notranjim žarom prepričanja oznanja zadnje resnice.

Bog je onstran vseh človeških sposobnosti predstav. Ne moremo ga prepoznati ali doživeti - vsekakor ne s svojimi naravnimi sposobnostmi, ne z razumom, ne s čustvi niti čuti. Nanj tudi ne moremo vplivati, ne moremo ga prisiliti s svojo človeško voljo s pomočjo vaj niti ga pregovoriti s pomočjo molitev ali ga " podkupiti " s svojim ravnanjem s pomočjo dobrih del. Bog je enost v vsem in preko vsega Iz te enosti deluje in pri tem vedno v njej ostane. " Nič ustvarjenega " se ga ne dotakne.

Človek je padel iz božanske enosti zaradi tega, kar imenujemo izvirni greh. Zapeljala ga je lastna volja in tako je prvotni človek zapustil božanski red zaradi zlorabe svoje svobode in se povezal s svetom materije. To je svet razcepljenosti in mnogoterosti, ki je nujno nepopolen; vse na njem je časovno omejeno, torej podvrženo spremembi, minevanju in smrti. Na tem svetu nasprotij, ki se medseboj pogojujejo, je tudi Bog nasprotje človeka. Te nasprotnosti pa človek zemeljske narave ne more odstraniti sam.

In vendar je človek, ki hrepeni po tem iz globine srca, zmožen zopet doseči izgubljeno enost z Bogom. Kajti globoko v svoji notranjosti je božanske narave vendar se tega ne zaveda, tako da božanski princip, skrit v njegovem semenu bistva, ne more delovati. Je ujetnik, ki čaka na odrešitev.

Mojster Eckehart imenuje ta princip večnosti v človeku " iskrica na dnu duše ". Če iskalcu Boga uspe zopet prebuditi v življenje ta nesmrtni duhovni princip, ki v njem spi, lahko ponovno vzpostavi enost z absolutnim; znova se rodi v Bogu. To mojster Eckehart razume kot " ponovno rojstvo ".

Pogoj za tako " ponovno rojstvo iz vode in duha " ( kot se imenuje v Evangeliju ) je, da človek " odloži vse, kar ni božje ", da se torej znebi samega sebe in zapusti svoj ego, lastno voljo in se popolnoma prepusti božanski volji. To notranje izpraznjenje imenuje " vzeti slovo ". Je nepogrešljiva osnova, na kateri mora graditi človek, ki išče Boga.

Življenje v tem notranjem poslavljanju pomeni za mojstra Eckeharta uresničitev krščanske revščine v duhu. Pri tem ne gre v prvi vrsti za odpovedovanje stvarem tega sveta, ampak za opustitev vseh želja, strasti in hotenj. Tudi opustitev ponosa na lastno znanje in spoznavanje spada k temu. Ključ do vsega je zato zmaga nad ego usmerjenostjo, ki je možna samo s popolno usmeritvijo k Bogu in z neomajno pripravljenostjo dopustiti, da se zgodi Njegova volja.

Mojster pravi:" Če bi kdo zaradi Boga zapustil celotno kraljestvo, obdržal pa samega sebe, potem ni zapustil ničesar. Če pa bi kdo tako popolnoma opustil samega sebe, da od njegove osebnosti ( ega ) ne bi ostalo ničesar drugega kot goli nič, je pred Bogom opustil vse in lahko na svetu obdrži, kar mu je dano v last."

Postati notranje eno z Bogom pa ni nenaden in enkraten dogodek, temveč razvojni proces, pri katerem se človek s pomočjo pravilnega neomajenega prizadevanja polagoma bliža svojemu cilju. Pri tem ni gledano v osnovi nujno nikakršno posredovanje. Ob upoštevanju človeških slabosti, so lahko pravilno izbrane zunanje okoliščine in oblikovanje življenja po meri, ki upošteva veliki cilj, pomoč na poti, če ga pripravijo, da zasliši notranjo besedo in ji sledi.

Mojster pravi:" Nekdo gre preko polja in izgovarja svojo molitev ter se zaveda Boga, ali pa je v cerkvi in se zaveda Boga: če se bo zavedal Boga zato, ker se mudi na mestu miru, izhaja to iz njegove nepopolnosti, ne pa zaradi Boga." Bog se vsekakor ne obrača na človeško bitje, ampak nagovori božansko v človeku; ravno tako tudi človeško bitje, torej njegovo naravno, na materijo in ego vezano stanje ne more doseči Boga, kajti le božansko v človeku lahko postane eno z Bogom. Tako kot tudi Bog prepozna le samega sebe.

Cilj prizadevanja človeka, ki išče Boga, mora torej biti, da v sebi razvija božansko. To se zgodi tako, da s samospoznanjem in notranjo odpovedjo odstrani s poti vse ovire, ki so na poti razodetju Boga. Samo tako se lahko človek ponovno rodi v Bogu, v Kristusu.

Mojster pravi:" Vse svoje proučevanje nasloni na to, da postane v tebi Bog velik in naj Mu v vsem tvojem ravnanju veljata resnost in vnema." Človek ima torej svobodo pri odločitvi: lahko sledi nagibom svoje ego usmerjenosti zemeljske narave in živi v skladu s tem ali pa sledi klicu večnosti v sebi. Ta klic venomer prihaja do nas, vendar je vprašanje ali ga zaznamo.

Ko človek sledi temu glasu, pride do bistvenega, do BITI, kot to imenuje mojster. Bit je razumevanje življenjske polnosti, šele z njo dobi vse svoj smisel, svoje lastno bistvo in svojo vrednost. Tudi svetne stvari dobijo za človeka, ki ga je resnično razsvetlil duh, čisto nov pomen, ker spozna njihovo notranjost; prvotno je Stvarnik mislil na bistvo , na " idejo ". Narava mu ne more več stati na poti in ga zadrževati, kajti " vse ga opozarja na Boga."

Vse razodeto na tem svetu ima samo simbolični značaj, je znamenje za to, kar je skrito v ozadju. Tudi v besedah Svetega pisma in v zgodovini odrešenja iz Evangelija je mojster videl predvsem simbolični pomen. Božično dogajanje postane prispodoba za notranje rojstvo, Kristusovo rojstvo, ko Bog začne delovati v duši pripravljenega človeka.

Vsa vera in vse spoznanje rodita sadove šele s pomočjo dejanja. Vendar to niso " dobra dejanja ", ki jih hoče človek, s katerimi hoče kupiti večno blaženost, ampak ravnanje, ki izvira iz svete človeške osnove bistva. Kajti " človeka ne posvetijo dela, ampak BIT posveti človekova dela. Zato ne polagaj svoje odrešitve na ravnanje, ampak na bit. Če imaš prav pred Bogom, so tudi tvoja dela prava." Vse delovanje se torej ne zgodi iz človeškega namena, ampak iz božanske osnove v duši " in brez vprašanj "." Tako deluje tudi Bog in plemeniti človek naj ravna tako."

Božansko rojstvo na dnu človekove duše je velika zasnova mojstra Eckeharta, ki se kot rdeča nit vleče skozi vse pridige in spise. Ne utrudi se oznanjati jo v tisočih povezavah in z vedno novimi opisi. Dno duše je mesto, kjer lahko v človeku deluje Bog in kjer pride do tega notranjega rojstva.

" Nekaj je v duši, kar je za Boga popolnoma sprejemljivo. Tega sem gotov, kot gotovo živim", pravi mojster. V tem se strinja z vsemi modreci človeštva. Vsi kažejo na edino pot, na kateri lahko iskalec, doseže resnično svobodo in enost v absolutnem.

Duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec Miran Zupančič.
http//www.ezoterika.s5.com