Bog, naredi me orodje tvojega miru.
Kjer je sovraštvo naj posejem ljubezen.
Kjer je krivica, naj posejem oprostitev.
Kjer je dvom, naj posejem vero.
Kjer je obup, naj posejem upanje.
Kjer je tema, tja bi rad prinesel svetlobo.
Kjer je žalost, naj posejem veselje...
|
Molitev Frančiška Asiškega
Prispeval/a: asta dne četrtek, 6. januar 2005 @ 21:19 CET
Dovoliš, Marjana, da dodam še drugi del molitve?
Zdi se mi, da si prikimala. Hvala.
O, božji Gospodar, pomagaj mi,
da bom raje tolažil, kot prejemal tolažbo,
da bom raje razumel druge, kot bil deležen razumevanja,
da bom raje ljubil, kot prejemal ljubezen,
kajti s tem ko dajemo, tudi prejemamo,
oproščeno nam je zato, da oproščamo,
in ko umremo v sebi, se rodimo v večno življenje.
Frančiška Asiškega mnogi prištevajo med največje svetnike vseh časov, imajo ga za prenovitelja cerkve, spoštujejo ga verni in neverni. Središče njegovega življenja je bil
Jezus Kristus.
Ko se je nekega dne sprehajal, se je pred njim pojavil gobavec. Izgnan iz mesta se je potikal okoli kot prava človeška razvalina. Ob tem nenadnem srečanju je Frančiška obšel gnus. Lahko bi vrgel revežu kakšen kovanec in se oddaljil, vendar je nenadoma zagledal čisto drugačno podobo. V tem gobavcu se mu je prikazal sam Bog, da bi mu ponudil roko.
Frančišek je razjahal in položil v nesrečnikovo roko nekaj denarja. Potem je prijel to roko in jo poljubil. Poljubil jo je, kakor da ni dal, temveč sprejel. Saj je bila to božja roka,
ki mu je dajala moč, da je največji odpor spremenil v najglobjo ljubezen.
Frančišek Asiški je izkazoval neskončno ljubezen celotnemu stvarstvu. Spoštovanje je kazal do vsakega kamna, rastline ali živali, ki jih je srečal in s tem častil Boga. Zase je vse življenje imel pred sabo en sam cilj: postati vedno bolj podoben Kristusu. Zdravil je bolne, spreobračal družbene odpadnike, sporazumeval se je z živalmi.
Leta 1224 pa se je svojemu Gospodu približal bolj kot kdajkoli prej, ko je med globoko molitvijo na gori La Verna začutil Kristusove rane.
Pozdrav, asta