|   Ko je Učitelj videl, da njegovo delovanje priteguje množice, se je povzpel na hrib, se usedel in učil: Blagor ti, kadar si potrt. Ko je manj tebe, je v tebi več Boga. Kadar čutiš, da si izgubil sebe; tedaj te bo objel Tisti, ki ti je blizu. Blagor ti, kadar si zadovoljen s tem, kdor si. Tedaj ugotoviš, da si lastnik vsega, česar ni mogoče kupiti.
Blagor ti, kadar hrepeniš po Bogu. Njegova hrana je najboljša.
Kadar sočutno skrbiš za druge, takrat, ko si skrben, ugotoviš, da Nekdo skrbi zate;
posebno, kadar je tvoj notranji svet tako kot je prav. Takrat lahko vidiš Boga v zunanjem svetu, v vsem ustvarjenem.
Blagor ti, kadar lahko pokažeš ljudem, kako naj sodelujejo, namesto da bi tekmovali in se borili. Takrat spoznaš, kdo si. In tudi takrat, ko te ljudje zatirajo ali mečejo ven ali govorijo o tebi laži, da bi očrnili mene. To pomeni, da je resnica preblizu, da bi jim lahko bilo udobno. Moji prijatelji so vedno prihajali v take težave.
Sol in luč
Naj vam povem, zakaj ste tu. Tu ste, da bi bili solna začimba. Če vi izgubite svojo slanost, kako bodo lahko ljudje vedeli za pravi okus po Bogu? Ali pa če rečem takole: Tu ste, da bi bili luč in da bi v ta svet vnašali Božje barve. Če sem vas naredil za nosilce luči, vas verjetno ne bom skril.
In zdaj, ker sem vas postavil na vrh hriba, svetite! Bodite radodarni. Ko se vi odprete drugim, spodbujate ljudi, da se odprejo Bogu, temu radodarnemu Očetu.
Polni pomen Božje postave.
Niti za trenutek si ne domišljajte, da sem prišel uničit Sveto pismo, nisem tu zato, ampak zato, da bi dal polni pomen. Božja postava je bolj resnična in trajna kot vse drugo.
Naredite za nepomembno samo najmanjšo stvar v Božji postavi in za nepomembne boste naredili sebe.
Umor
Dobro poznate zapoved, ki je bila dana starodavnim: ne ubijaj!
Jaz pa vam pravim, da je vsakdo, ki je samo jezen na brata ali sestro že kriv. Preprosto moralno dejstvo je, da besede in misli ubijajo.
Obnašajte se preprosto. Če stopiš na kraj, kjer se vrši Božja služba, in se medtem spomniš, da ti je tvoj prijatelj nekaj zameril, opusti službo, odidi takoj k prijatelju in uredi stvari. Tedaj in samo tedaj se vrni in urejaj stvari z Bogom.
Ali pa recimo, da na ulici srečaš starega sovražnika. Ne izgubljaj niti trenutka. Naredi prvo potezo, uredi stvari z njim.
Prešuštvo in ločitev
Tudi naslednjo zapoved prav dobro poznate: Ne pojdi v posteljo z zakoncem nekoga drugega. Vendar ne mislite, da ste ohranili svojo nedolžnost že samo s tem, da niste šli v posteljo. Poželenje lahko pokvari tvoje srce še prej kakor tvoje telo. Tisti pohotni pogledi, ki misliš, da jih nihče ne opazi – tudi ti kvarijo
Če hočeš živeti moralno neoporečno življenje, se izogibaj temu, da ne boš izgubil miru.
Se spominjate svetopisemskega odlomka, ki pravi: Kdor koli se loči od svoje žene, naj to stori zakonito; naj ji da ločitvene listine in zakonite pravice. Premnogi izmed vas uporabljate to kot krinko, da ste pravični že zato, ker ste zakoni-ti. Prosim, nič več pretvarjanja. Če se ločiš od svoje žene, si kriv, da si iz nje naredil prešuštnico (razen če z nezvestobo tega iz sebe ni naredila že prej).
Prazne obljube
Ne recite ničesar, kar ne mislite. Ta nasvet je zakoreninjen globoko v našem izročilu.
Ko se ogrneš z dimno zaveso pobožnega govorjenja in zgolj praviš: Molil bom zate, pa tega ne storiš, ali Gospod s teboj, pa tega ne misliš, stvari samo poslabšaš. Svojih besed ne moreš narediti resničnih s tem, da jih okrasiš z religioznimi čipkami. Bolj ko tvoje govorjenje zveni religiozno, manj resnično je. Recite samo da ali ne. Ko manipulirate z besedami, da bi stvari obrnili na svoje, delate narobe.
Ljubite sovražnike
Tu je še en star izrek, ki si zasluži, da si ga ogledamo. Oko za oko, zob za zob. Kam nas bo to pripeljalo? Moj nasvet je: V nobenem primeru ne vračaj udarca, kajti kazen pride sama od sebe, iz svojega bistva.
Živite radodarno.
Dobro poznate stari pisani zakon: Ljubi svojega prijatelja, in njegovo nepisano dopolnilo: Sovraži svojega sovražnika Jaz temu nasprotujem. Pravim vam, da ljubite svoje sovražnike. Naj izvabijo iz vas najboljše, ne najslabše. Ko kdo povzroči, da ti je težko, odgovori z močjo molitve, saj takrat deluješ iz svojega pra-vega jaza, iz jaza, ki ga je ustvaril Bog. Daje najboljše, kar ima – sonce, da greje, in dež, da nahrani –, vsakomur, ne glede na to, kakšen je: dober ali slab, prijazen ali zoprn. Če je vse, kar počneš, samo to, da ljubiš tiste, ki so vredni ljubezni, ali pričakuješ nagrado? To lahko počne vsak. Z eno besedo – pravim vam, odrastite. Vi pripadate nečemu višjemu. Zato tudi žívite tako! Izživite svojo od Boga ustvarjeno identiteto. Žívite radodarno in prijazno do drugih, tako kakor Bog živi do vas.
Svet ni gledališki oder
Posebej bodite pazljivi, da ko poskušate biti dobri, iz tega ne delajte predstave. Ko počnete kaj za koga drugega, ne pritegujte pozornosti. Tisti, ki imajo molitvena srečanja kakor gledališki oder, kjer igrajo usmiljenje toliko časa, dokler jih nekdo opazuje. Res je, zaploskajo jim, toda to je vse, kar dobijo.
Ko pa ti pomagaš nekomu, ne misli na to, kako izgleda. Preprosto naredi tiho in nevsiljivo. Prav tako ti pomaga tvoj Bog, ki te je spočel v ljubezni.
In ko prihajate pred Boga, tudi tega ne spreminjajte v nekakšno predstavo. Oh, vsi ti ljudje, ki delajo stalno predstavo iz svojih molitev! Ali mislite, da Bog sedi v loži?
Tole hočem, da storite: Poiščite tiho, odmaknjeno mesto,. Enostavno bodite tam, kolikor je mogoče preprosto in iskreno. Osredotočenost se bo preusmerila od vas na Boga in začeli boste čutiti njegovo milost.
Svet je poln tako imenovanih molitvenih bojevnikov, ki so nevedneži. Polni so obrazcev in tehnik, kako dobiti od Boga to, kar hočeš. Ne padite v ta nesmisel. Ta, s katerim imate opravka, je vaš Oče in on ve, kaj potrebujete, bolje od vas. Glede na to, da vas Bog tako ljubi, lahko molite enostavno:
Oče, uredi svet, kot je prav. Stori, kar je najboljše – kakor zgoraj, tako spodaj.
Ohrani nas pri življenju s hrano. Ohrani nas v odpuščanju pri tebi in z drugimi. Ohrani nas na varnem pred samim sabo. Pri molitvi je povezava med tem, kar stori Bog in kar storite vi. Ne morete dobiti odpuščanja od Boga, brez da bi tudi vi odpustili drugim. Če pri tej stvari nočete opraviti svojega deleža, odrežete se-be od odpuščanja.Če se podate v duhovnost, navznoter, se navzven obnašajte običajno. Bog ne potrebuje pripomočkov za pritegovanje pozornosti. Ne bo prezrl tega, kar delate; dobro vas bo nagradil.
Življenje, predano Bogu
Ne kopičite si zakladov tu spodaj, kjer jih pojejo molji ali jih razžre rja ali kjer jih ukradejo vlomilci. Zaklad si shranjujte v nebesih, kjer je na varnem. Očitno, ali ne? Kraj, kjer je tvoj zaklad, je kraj, kjer tudi boš.
Tvoje oči so okna v tvoje telo. Če v radovednosti in veri na široko odpreš svoje oči, se tvoje telo napolni s svetlobo. Če pa mežikaje živiš v pohlepu in nezaupanju, je tvoje telo vlažna klet
Ne moreš častiti dveh bogov hkrati. Ko ljubiš enega boga, začneš sovražiti drugega. Ne morete hkrati častiti Boga in Denarja.
Če se odločite za Boga in živite življenje, ki je predano čaščenju Boga, potem sledi, da ne delate problemov iz tega, kaj je na mizi ob času jedi, oziroma iz tega, ali so obleke v vaši omari v skladu z modo. Življenje je veliko več kakor hrana, in vaš zunanji izgled je več kakor obleke, ki si jih obesiš na telo. Poglejte ptice, proste in svobodne, k tlom jih ničesar ne veže; brezskrbne so v Božji oskrbi. Vi pa mu pomenite mnogo več.
Ali je s pomočjo buljenja v ogledalo že kdo postal samo za centimeter večji? Oh, ves ta čas in denar, ki ga zapravijo za nepomembne stvari. Namesto da gledate na modne navade, pojdite ven, na polja, in poglejte divje rože. Nikoli se ne lepotičijo in ne hodijo po nakupih, pa vendar – ali ste že kdaj videli barve in oblikovanje, ki bi se lahko primerjalo z njimi? Če Bog namenja takšno pozornost izgledu divjih rož ,ali misliš, da ne bo pazil nate, bil ponosen nate, storil najboljšega zate? Kar hočem doseči, je, da se sprostite. Ne bodite tako prezasedeni z dobivanjem, da se boste lahko odzvali na Božje dajanje. Potopite svoje življenje v Božjo resničnost, v Božjo preskrbo. Ne skrbite in ne bojte se, da boste kaj zamudili. Odkrili boste, da bo poskrbljeno za vse človeške potrebe.
Posvetite vso pozornost temu, kar Bog dela ravno zdaj, in ne zapletajte se v to, kaj se bo ali se ne bo zgodilo jutri. Bog vam bo pomagal, da uredite kakršno koli težko stvar takrat, ko bo prišla.
Preprosto pravilo obnašanja
Ne imejte ljudi na piki, ne skačite po njihovih neuspehih in ne kritizirajte njihovih napak – razen če seveda nočete, da se enako ravna z vami. Ta kritični duh se zna vrniti. Lahko je videti packo na obrazu tvojega bližnjega in obenem pozabiti na grd prezirljiv pogled na tvojem lastnem obrazu. Ali si upaš reči: Naj ti namesto tebe umijem obraz, ko je vendar tvoj lastni obraz iznakažen od prezira? To je spet miselnost cestne predstave. Pobriši si ta grdi pogled z obraza in potem boš morda lahko ponudil krpo svojemu bližnjemu.
Ne jemljite tega, kar je sveto, z levo roko. Norčije in bedaštvo niso Bogu všečne. Ne razvrednotite svetih skrivnosti s tem, da jih spremenite v slogane. Ko poskušate biti "pametni", odpirate vrata nemiru.
Ne barantajte z Bogom. Povejte naravnost. Prosite za to, kar potrebujete. Če te tvoj otrok prosi za kruh, ali ga pretentaš z žagovino? Kljub temu, da ste takšni, kot ste, ne bi niti pomislili na kaj takega. Vsaj do svojih otrok se obnašate primerno. Ali torej ne mislite, da bo Bog, ki vas je spočel, celo boljši?
Tole je preprosto, najosnovnejše pravilo: Vprašaj se, kaj želiš, da bi ljudje storili zate, nato pa prevzemi pobudo in stori to zanje
Biti in delati
Ne iščite si bližnjic k Bogu. Tržišče je polno lahkomiselnih nasvetov za uspešno življenje z zagotovljenim uspehom. Ne navdušujte se nad njimi, čeprav to počnejo mnogi. Pot v življenje – pot k Bogu, zahteva popolno pozornost.
Pazite se pridigarjev, ki se kar cedijo od narejene iskrenosti. Obstaja možnost, da te bodo odrli. Ne bodite prevzeti od karizme, glejte na značaj. Glavna stvar je, kdo pridigarji so, ne kaj govorijo. Pravi voditelj ne bo nikoli zlorabil tvojih ču-stev ali tvoje denarnice. Ta bolna drevesa s svojimi slabimi jabolki bodo posekana. Kar pričakujem, je resna zavzetost do tega, kar hoče moj Oče. Že sedaj jih lahko vidim ob sodbi, ko pravijo: pridigali smo božje sporočilo, In veste, kaj jim bom rekel? Zgrešili ste. Počeli ste le to, da ste me izrabljali za svojo lastno pomembnost. Niti najmanj nisem navdušen nad vami.
Temeljne besede
Te besede, ki vam jih govorim, niso priložnostni dodatki k vašim življenjem, iz-boljšavam bivanja. To so temeljne besede, besede, na katerih zgradiš življe-nje. Če te besede vgradite v svoja življenja, ste kakor preudarni graditelj, ki je sezidal svojo hišo na trdni skali. Ulil se je dež, reka je poplavila, privršal je vihar – toda nič ni premaknilo te hiše. Bila je pritrjena na skalo.
Če pa moje besede uporabljate samo za preučevanja in jih ne vgradite v svoja življenja, ste kakor neumni graditelj, ki je sezidal svojo hišo na peščeni plaži; ob nevihti se je zrušila kakor hiša iz kart
Ko je Učitelj končal govor, je množica zaploskala. Nikoli še niso slišali takšnega nauka, bilo je očitno, da res živi vse to, kar govori.To je bil najboljši nauk, kar so ga kdaj koli slišali.
|
NE ZAMUDITE
Govor na gori
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 4. januar 2005 @ 09:41 CET
Spoštovani!
Rešitev iz pekla Dostojevskega, svetloba, luč odrešenja je "Govor na gori".
Vest razstavljena na člene človekove biti in nebiti.
Sneta človeška maska.
Na odru življenja razgrnjena luč.
Religija ni samosmoter. Podeljevati vero po maniri latinskih čitank, pomeni osladiti ljudem življenje s samoveščnostjo in samodopadljivostjo koketiranja z vrlinami; pomeni z lepimi ikonami lažne duše zakriti človekovo omejenost, otopelost in hinavščino; pomeni razpršiti v eter prazne besede, ki pomežikujejo same sebi; pomeni samoobčutenje neke nalomljene slike Boga, ki se razodeva kot samovšečna zlaganost, kot samoprevara v sebi. Meni gre na živce tista svečanost religioznega jezika, ki povzdiguje kult vere in išče prilagoditev lepih besed cilju, ki so same sebi namen. Resnične besede so preproste, njihovih pomenov ni mogoče iztrebiti s prepovedmi ali jih razširjati z zapovedmi, ker resnična obdarjenost z milostjo, darom prvobitnosti se rojeva v srcu, če srce je. Ljubša od besed mi je sakralna glasba, brez latinskih spevov, ob kateri dosežeš samopoglobitev. Nobeden nima zlatih ust ali zlatega glasu, razen izšolanih opernih pevcev, samo srce je lahko zlato in tisto, kar je v njem. Pedagogika odrešitve je zelo preprosta, ne zasleduje svoje funkcije v žargonu, temveč v žlahtnosti dejanj, ko se bistvo teh dejanj razgrne in zasije v luči božjega. Zame se to zgodi, ko pospravim stvari v sebi, ko očistim prah s svoje duše, da se zablesti od čistoče, da se osvobodim umazanije, ki se je nabrala v nekem časovnem obdobju. Tedaj je zame nedelja in jaz se počutim človeško praznično, ne zaradi cerkvenega obreda, temveč obreda v meni sami. Hudo je, ko človek prevzame nase nek religiozni žargon iz latinskih čitank in ga posreduje na način, ki ga sprejmeš kot nek razvrednoteni smisel, ki sam sebe stilizira, se snubi za resnico in si pripisuje dostojanstvo profanosti. Veliko je tega, vse preveč. Potrebujemo preproste besede o človeških dejanjih, brez izpušnih plinov in prikrite histerije, ki silijo iz mentalnega zapečkarstva in se delajo zveličavne.
V zgornjem prispevku "Govor na gori" govori ves človek in vse kar je dobrega v njem. Zato ocenjujem, da je najboljši religiozni (beri: človeški) prispevek, ki sem ga kdaj koli brala ali poslušala od teologov.
Potrebno je slaviti ljubezen do bližnjega v sebi. Zavetje naše duše, po katerem koprnimo najdemo samo v ljubezni in dobroti.
Čestitam! Lep pozdrav avtorju.
Tatjana
Govor na gori
Prispeval/a: stojči dne torek, 4. januar 2005 @ 09:50 CET
Vsakokrat, ko berem
besede mojstra,
lahko rečem le: "Res je, res je, res je..."
Kajti besede pravega mojstra
so vedno brezčasne,
veljajo za vse večne čase,
zame, zate, za vse,...
Čeprav sem prepričan,
da Jezus danes
ne bi preganjal
kramarjev iz svetišča,
niti duhovnike ne bi
imenoval gadja zalega,
temveč bi vsem hrepenečim,
odkrival notranja nebesa. :)
Te lepo pozdravljam,
blagoslavljam
in ti želim ozdravljenja.
---
stojči
Govor na gori
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 4. januar 2005 @ 10:16 CET
nekaj me moti, da nazivaš g. Ladislava z mojstrom. G. Ladislav je človek, spravljen s svojim bistvom - bit tubiti, ki piše o tem kar je človeškim dejanjem lastno, ni najvišja instanca o tem, kar naj bo in kaj ne. Mojster, ki se na svojem posestnem "naslovu" razkazuje in se metafizično poigrava s svojim avditorijem, mi gre zelo na živce. Na mesto, da bi si roke zavihale rokave, si jih zavihava jezik in reproducira samega sebe. Čas je, da naredimo preskok iz kvantitete v kvaliteto čvekanja. Želimo si živeti življenje emancipiranega duha, brez nepotrebnih filozofskih atlasov s svetov, ki so oddaljeni od naše stvarnosti in so ljudje z nazivi "mojstrov", ki si zidajo svoje gradove, da v njih blestijo kot kralji. Naše nadzidave naj bodo na trdnih temeljih božje besede, na obzidju stvarnosti, tistega kar človek resnično potrebuje, to kar potrebuje naša zavest, da bomo preživeli. Nazivi niso pomembni, pomembna je vsebina, ki jo človek podaja.
Lep pozdrav tebi dragi Stojči
Tatjana
Govor na gori
Prispeval/a: stojči dne torek, 4. januar 2005 @ 10:39 CET
Ne nazivam g. Ladislava z mojstrom,
temveč Jezusa, kar je razvidno iz mojega komentarja,
keterega besede je g. Ladislav v svojem delu zelo lepo uporabil.
lp
---
stojči
Govor na gori
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 4. januar 2005 @ 13:50 CET
sam v svojem komentarju ugotavljaš, da je Bog preganjal kramarje iz svetišča in imenoval duhovnike gadja zalega.
Kaj drugega so bili to, kot samozvani mojstri, ki jih danes kar mrgoli okrog in delajo iz svojega samozvanega mojstrskega naziva bisnis. Zakaj bi bil nekdo mojster? Naziv učitelja se dobi po opravljenem učiteljišču in maturi, naziv profesorja po opravljenem faksu in diplomi. To je poklic, ki ga pridobi kandidat na podlagi verificiranega šolskega programa in izpita. Na sliki je Mojzes s svojimi desetimi božjimi zapovedmi. Te zaklade preteklosti je predal naslednjim rodovom in to je vse. Opravljal je koristno pedagoško delo s svojo simbolično govorico, da prehajajo spoznanja preteklosti v zavest sodobnosti. Stanislav je te misli čudovito razdelal za sodbni čas in jih posredoval vsem nam, ki to beremo. Vse to nam je v oporo v življenju, v poduk, v opomin da obnavljamo izkušnje iz preteklosti in jih povezujemo s sedanjostjo. Ta simbolična posredovalnost preteklega dogajanja pa je ohranjevanje zaklada spoznanja in znanja iz preteklosti. Je navzočnost vseh pridobitev človekovega dela in učenja skoz preteklost, v katerem je imel Kristus pomembno vlogo, da nam je razodel resnico, ki je ni mogoče spreminjati, ker je absolutna zaradi svoje moralno-etične komponente. Pri vsem tem je uporabljal svoje pedagoško poslanstvo med ljudmi in njegova beseda je vedno obrnjena v prihodnost. Le zakaj bi nekdo, ki na bolj subtilen, kulturen, etičen ali drugačen primeren način o tem nekaj zelo lepo in dojemljivo napiše, bil mojster. Je recimo lahko pisatelj, pesnik, vizionar, ustvarjalec, pedagog ali kakor koli ga že imenujemo, vendar zakaj bi ga nazivali z iztrošenim, obrabljenim in poguncanim nazivom mojster, ki si ga že vsak prisvaja, ki hoče imeti imeniten naslov in pod takim naslovom skriva svoje nepisemstvo. Bog ne more biti mojster ob vsej tej kopici ogromnega števila samozvanih mojstrov, ki so preplavili svet in danes hodijo po svetu, ki n.pr. učijo karate in so mojstri karateja. Jaz pa že imam rajši mizarskega ali vodoinštalaterskega mojstra, ker vem, da bo najbrž svojo storitev strokovno opravil, ker se je za to izučil. Boš rekel, da sem preveč kritična. Sem, da kritična, ker je postala hiperprodukcija mojstrov, ki predstavlja pravo katastrofo za znanstvene vede in za razumevanje pojma kaj v resnici mojster je. V Sloveniji imamo nekaj slikarskih in glasbenih mojstrov, nekaj zidarskih, mizarskih, vodoinštalaterskih mojstrov, čevljarskih in šivilskih mojstrov že primanjkuje. Imamo pa ogromno število šarlatanov in mazačev, ki napovedujejo prihodnost iz kart, kave, vlitkov , itd.; imamo tudi veliko število mojstrov mazačev na področju alternativne medicine, ki rastejo kot gobe po dežju. Vsi hočejo biti mojstri. Jaz bom rekla Bogu, Bog, Ladislavu pa pisatelj in oblikovalec miniaturk, čeprav bi mu za slednje lahko rekla tudi mojster, vendar se bojim, da ga užalim, saj ta beseda pridobiva že prizvok komičnosti, saj je navržena v človeško obličje kadar nimamo pravega izraza za osebo, ki niha med duhom in slaboumjem ošabnika, ki vleče zaslepljenega človeka v mlakužo. Je žargon, ki uporablja to besedo, kadar nima kaj povedati. Je ideološki derivat, ki posliljuje kritično misel. Nehajte že žonglirati s tem mojstrstvom na pozitivkah! Prosim!
Tatjana
Govor na gori
Prispeval/a: asta dne torek, 4. januar 2005 @ 14:57 CET
Pozdrav, asta
Govor na gori
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 4. januar 2005 @ 15:25 CET
še nekaj bi dodala Govor na gori iz Svetega pisma po Mateju dobite na internetu, če se želite pobliže seznaniti z njim.
Še nekaj konkretnih stvari:
*Verujmo v navdihnjenost Svetega pisma, ki je zapisano božje sporočilo vsemu človeštvu. Sveto pismo je izkušnja, je spoznanje. Osebni nagovor Boga na Gori je neovrgljivo merilo našega ravnanja in ga je Ladislav zelo lepo podal in razložil, za kar smo mu lahko hvaležni, saj nam ohranja in vzgaja duha;
* sprejmimo besede Jezusa kot preprostega iskrenega prijatelja, ki nam govori resnico in ne kot versko dogmo;
* naš duh je dar in to podarjeno človeško lastnost moramo znati ceniti in z njo ravnati skrbno, da ostane takšna kot je v smislu Kristusovih besed.
Našla sem nekje na internetu zapisano:
"Veliko stvari pa vemo samo delno, nekatere sploh ne razumemo in glede nekaterih se skoraj zagotovo motimo!"
Pred kratkim so mi prinesle neke prijatlejice, ki jih cenim zaradi prijateljstva in ne zaradi jehovske vere, Sveto pismo. Včasih ga skupno preučujemo, ker sama nimam oziroma si ne vzamem za to časa. Neverjetne modrosti so zapisane v Svetem pismu in preebirajmo ga kot zapisano človeško izkušnjo, modrost in zgodovino. Zagotavljam vam, da med verami ni velikih razlik. Edina razlika je morda nestrpnost.
Če je človek dober, je dober. Za to ne potrebuje nenehne hladne verske polivke za iztreznitev. Ne rabimo človeka, ki se kar naprej razprodaja z ideologijami, dogmami in lažno moralo. Ali naj človek leži pred ekranom kot zadovoljna krava, medtem ko ga futrajo z leporečjem o nekih super vrednotah ljubezni in neizmerni dobroti in čistosti, pri tem pa si na tihem misli, kako bo naslednji dan izpodrinil s komolci sodelavca v službi in si priboril boljšo plačo. Skratka nemorale je veliko. Neodtujljiva svoboda vsakega je, da občuti sebe v sebi kot neodtujljivo bistvo v svojem namenu postati boljši. To je že veliko.
Tatjana
Govor na gori
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 4. januar 2005 @ 15:32 CET
knjigo "Pot mojstrov", ki jo navajaš sem prebrala tudi jaz. Predlagam ti, da jo kritično prebereš še enkrat in spoznala boš v čem tiči zajec. Če boš dovolj kritična, boš morda spremenila svoje mišljenje o marsičem, kar si med vrsticami morda prezrla. V tem je ves problem!
Pozdrav
Tatjana
Govor na gori
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 4. januar 2005 @ 18:08 CET
vsa pohvala za tvoj prispevek " Govora na gori ", ki si ga tako lepo razdelal in približal sodobnemu duhu. Zadnji odstavek pa pove vso veličino nauka, ki je bil dokončno razodet v človeku Jezusu od Kristusa - Sina Božjega za nas padlo človeštvo. Tako je bil pred 2000 leti sam Bog med nami, kar je še danes mnogim težko to sprejeti.To je bil ta Misterij na Golgoti. Seveda Kristus kot Sin Božji ni bil ne Učitelj sveta in ne Mojster, bil je Bog. Učitelji sveta vedno pridejo, ko je potrebno ponovno pojasniti univerzalni absolutni nauk sveta. Vedno nastopijo v svetu, ko pride do kozmičnih sprememb; oni so poslanci Luči , a niso Luč sama.
Jezus ni bil nikakršen mojster, ampak Luč sveta, ki je tri leta svetila v ta svet skozi Kristusa.
Bog se vedno neposredno povezuje s človekom. To se je v vsej zgodovini vedno dogajalo in je zapisano tudi v Svetem pismu ter prerokih. Gre za božanski poseg v čas, za misterij, ki ga Bog nenehno povezuje s svojim stvarjenjem in človekom. Zato najdemo ravno v pomembnih svetopisemskih pripovedih, npr. v knjigi Geneze, v Danijelovi, Ezrovi, Joelovi knjigi in pri ostalih prerokih, predvsem pa v Apokalipsi, posebno potrditev, da se Bog neposredno preko svojih prerokov povezuje s človeštvom.
Božansko spoznanje pridobimo na trojni poti. Najprej Ga doživimo s poglabljanjem v Sveto pismo, kjer je zapisana izkustvena pot prerokov, apostolov, evangelistov, predvsem pa mučenikov. Drugič Ga spoznamo s pomočjo globokega raziskovanja v živi naravi in s tem, da nastopimo kot zdravnik, tisti, ki celi in pomaga, kot posnemanje Jezusa. Tretjič Ga doživimo kot živi človek, da, kot tisti, ki nosi križ, ko gre po Kristusovi poti s pomočjo udejanjanja ljubezni do bližnjega in služenja človeštvu.
vse dobro od Mirana
Govor na gori
Prispeval/a: stojči dne torek, 4. januar 2005 @ 19:36 CET
Ne da bi hotel omalovaževati Jezusa,
ali tvoj komentar je dejstvo,
da učenci Jezusa na njegovo željo
niso klicali niti Jezus,
niti Kristus,
ampak zgolj in samo rabi,
kar je po SSKJ in drugih slovarjih naziv za mojstra,
ali verskega učitelja.
Redki to vedo,
da si je ta naziv pridobil že v Indiji,
oziroma današnjem Pakistanu,
kjer rabi pomeni tudi zadnja zimska žetev žita. :)
lep pozdrav
---
stojči
Govor na gori
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 4. januar 2005 @ 21:18 CET
Varujmo Boga Očeta, vladarja vsega, Stvarnika pred mojstri!
Tatjana
Govor na gori
Prispeval/a: stojči dne torek, 4. januar 2005 @ 22:39 CET
Draga Tatjana
To je skoraj tako kot bi rekla:
"Varujmo oblake pred dežjem"
Simfoničen orkester človeštva,
je brez maestra, ali dirigenta,
samo zvočna konfuzna združba,
ki ne zna niti uglasiti inštrumentov,
niti ne ve zakaj, niti kaj naj komu igra.
Tako to je na področju srca,
pa če ti je to prav, ali pa ne. :)
Tudi ti pišeš z namenom,
da se tvoje pisanje dotakne nekega srca
in če ti to uspe, si lahko tudi mojstrica peresa. :)
Če je Jezusu bilo v čast biti mojster,
ne vem zakaj bi tebe moralo to tako motiti,
sicer pa vse članke o mojstrih vedno lahko mirno preskočiš. :)
lep pozdrav
---
stojči
Govor na gori
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 4. januar 2005 @ 23:31 CET
nočem biti mojstrica,
če Tatjana kaj pove je v redu,
mojstrica pa ne in ne. To nočem biti!
Ta naslov naj si natakne, tisti, ki ga rabi.
Tudi Mosignor Metropolit gospod Uran se
ne naziva mojster, temveč pastor.
Njegovo delo je tudi pastoralno delo
pa ni zato noben mojster, temveč enostavno
pastor. Naše šole dajo vsakemu nek strokovni
naziv, tudi teologom. Lepo je biti človek spoznanja
in človek dejanja, in ne le človek pripovedovanja.
Ta je to, ta je ono. Biti očiščen v ognju svoje duše!
To je najpomembnjše. Vsi tisti, ki se nazivajo z
mojstri, se mi zdijo kot obsedenci svoje duše,
ki jih nerazdružno spremlja njihova senca (Don Kihot
in Sancho Pansa). To zanesenjaštvo in zaverovanost
v mojstrstvo je zame kot blodni duh, ki si dela skrbi za
zdravo pamet. Čista priroda človeškega duha je
sila enostavna zadeva. Manjka svež veter, nov duh!
To postaja problem na pozitivkah.
Lep pozdrav pa brez zamere!
Tatjana
Govor na gori
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 4. januar 2005 @ 23:46 CET
da ne bi bi užalili Ladislava predlagam, da se pogovarjamo o prispevku in ne o mojstrih.
Lep pozdrav vsem
Tatjana
Govor na gori
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 5. januar 2005 @ 15:32 CET
hvala ti za tvoj komentar.
Kolikor mi je znano pomeni rabi"moj Gospod", tudi judovski verski učitelj in razlagalec TORE. V današnjem JUDOVSTVU je duhovnik, pridigar in voditelj bogoslužja v SINAGOGI(v nekaterih skupnostih lahko tudi ženska).
Kolikor je meni znano je bil Jezus rojen malo pred smrtjo Heroda Velikega, kralja Judeje, štiri leta pred domnevno letnico Jezusovega rojstva, ki velja za začetek našega štetja. Živel je trideset let in vse svoje življenje skoraj ni prestopil Palestine.
Krščanski Evangeliji poleg ubožnih okoliščin njegovega rojstva povedo tudi, da je bilo to rojstvo nekaj neobičajnega. Angeli so otroka razglasili za obljubljenega odrešenika in njegovi starši so trdili, da ga ni spočel človeški oče, temveč Božja moč. To povezovanje zemeljske revščine in nepomembnosti s čudežnim rojstvom je značilno za evangelijsko podobo Jezusa kot pravega človeka in hkrati edinstvenega Božjega sina. O Jezusovem življenju od otroštva do starosti 30 let ne vemo prav dosti. Očitno se je temeljito izobrazil v starozaveznih spisih, verjetno v krajevni šoli pri sinagogi. Vendar se ni pripravljal na poklic pismouka, temveč tesarja.
Jezus je začel javno delovati v zvezi z nastopom svojega sorodnika Janeza"Krstnika" v Judeji. Janez je pozival, naj se Izrael vrne k Bogu, in krščeval tiste, ki so se odzivali, v reki Jordan. Imel je veliko učencev, Jezus se jim je pridružil, bil krščen in tudi sam začel oznanjati blagovest. Ko so Janeza vrgli v ječo, se je Jezus vrnil v Galilejo in še naprej javno učil.
Evangeliji pripovedujejo, kako je ozdravil različne bolezni in iznakaženosti, navadno s preprosto besedo in dotikom, včasih tudi samo s besedo. Ne gre za nobene zamotane obrede ali za iskanje pacientov, ampak bolj za moč, s katero se je odzival na potrebe ljudi, ko se je z njimi srečaval. Evangeliji o njem tudi poročajo, kako je s svojo besedo izganjal hude duhove. Večina zapisanih Jezusovih čudežov so ozdravljenja, toda srečamo tudi precejšno število dogodkov, kjer je pokazal nadčloveško oblast nad naravo. Tudi v teh primerih se je odzval dejanskim potrebam, ne pa samovoljno kazal svojo moč. Tako je npr. pomnožil manjšo količino kruha, da je nasitil lačno množico, in s svojim ukazom pomiril nevaren vihar na jezeru. Evangelij ga opisuje kot človeka, ki je bil daleč od tega, da bi mu šlo za ugled čudodelnika. Njegova osebna avtoriteta je presegala njegove besede in razodevala tudi praktično oblast nad naravo, kar je gotovo naredilo globok vtis na ljudi, ki so ga obkrožali.
Jezus je kot mnogi drugi judovski učitelji hitro zbral okoli sebe skupino somišlenjikov, ki jim pravimo kar njegovi" učenci". Od njih je zahteval popolno predanost njemu in idealom, ki je o njih pridigal, ter popolno zaupanje v Boga, ki bo poskrbel za vse njihove potrebe. Delovali so kot njegovi poslanci tudi na samostojnih pridigarskih in ozdravljevalnih potovanjih. Ožja skupina, dvanajst izmed teh, so bili njegovi stalni spremljevalci, apostoli.
Vedno več časa je posvečal posebnemu pouku svojih učencev, s tem jih je pripravljal, da bodo nadaljevali njegovo poslanstvo. Povedal jim je, da bo kmalu umorjen, in od njih je pričakoval, da bodo jedro nove skupnosti, ki jo je oblikoval s svojim delovanjem. Učil jih je, da so izbrani izmed ostalih ljudi in da naj si tudi sami prizadevajo pridobivati nove učence. Sam je trdil da razglaša Božjo voljo. To je delal s popolno gotovostjo, ki je prekinila stoletno izročilo in ga je postavila v nasprotje s pismouki in farizeji, katerim je neusmiljeno očital zgolj zunanje izpolnjevanje postave.
Usmrtili so ga na s križanjem, na krut način, ki so ga Rimljani uporabljali za sužnje in upornike. Nekateri njegovi učenci na visokih položajih so zaprosili za njegovo truplo in ga pokopali v bližnjem grobu. Križ je po pravici postal simbol krščanstva. Ta smrt, z vso svojo krutostjo in krivičnostjo, je vir odrešenja. Jezus je že prej učil učence, da tako gledajo nanju, čeprav ga takrat še niso prav dosti razumeli. Toda križ sam ne bi mogel imeti takega pomena. Pomen so mu dali dogodki, ki so se zgodili potem.
Čez dva dni so učenci ugotovili, da je grob prazen. Ni presenetljivo, da tega niso razumeli, saj o Jezusu niso razumeli marsičesa. Toda začeli so razumevati, ko so se poslej večkrat srečali z Jezusom(tako sem se tudi sam) , ki je bil živ in resničen, čeprav ni bil več vezan na meje časa in prostora. Lahko se je nenadoma pojavil in izginil, celo v zaprti sobi. Več tednov so ga srečavali v različnih okoliščinah, včasih eden ali dva sama, pogosteje v večji skupini. Ponovno jim je razlagal smisel svojega življenja in smrti ter poslanstva, ki jim ga je zaupal. Nato se je od njih poslovil. Oni so začenjali oznanjati svetu, da je to Jezus, ki je premagal smrt. Gospod in Odrešenik. Jezusovo vstajenje je bilo v središču prvega krščanskega oznanjevanja; častili so vstalega Gospoda.
Jezusov nauk Evangeliji povzamejo Jezusovo razodetje v Galileji v pozivu:"Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" Ta povzetek je ustrezen okvir za razlago nekaterih glavnih povdarkov njegovega nauka. Jezus je gledal na svoje poslanstvo kot na čas izpolnitve. Samega sebe je imenoval Sina človekovega, pri čemer se je skliceval na osebo iz starozavezne Danielove knjige, ki uresničuje dokončno osvoboditev in zmago pravega Božjega ljudstva.
In pravi:"Božje kraljestvo je blizu." Božje kraljestvo je središčnega pomena v Jezusovem nauku. Pomeni, da ima Bog oblast, da se izpolnjuje njegova volja. Jezus je klical ljudi, naj vstopijo v Božje kraljestvo, naj sprejmejo njegovo vodstvo in živijo kot njegovi podaniki. Učil jih je, naj se veselijo dneva, ko se bo to božje kraljestvo, ki ga je on že vzpostavil"Tvoje je kraljestvo", dopolnilo, ko bodo vsi ljudje priznavali Boga za kralja"Pridi tvoje kraljestvo", ko se bo Jezus Kristus vrnil v slavi, bo deležen vesoljnega in večnega kraljevanja svojega Očeta.
"Spreobrnite se!" Jezusov klic je bil v prvi vrsti nemenjen izvoljenemu ljudstvu, Izraelu. Klical jih je, naj se vrnejo k svoji prvi zvestobi Bogu. Svaril jih je pred Božansko sodbo, če bodo to vabilo odklonili. Njegov poziv je bil roteč, in ko so ga vedno bolj odklanjali, je govoril, da bo Bog namesto Izraelcev poklical druge, ki bodo njegovo ljudstvo. Končno je po svojem vstajenju poslal svoje učence, naj vse narode pokličejo v Božje kraljestvo. Božje zahteve so brezpogojne. Bog nepokorščine ali nezvestobe ne bo spregledal.
"Verujte evangeliju!" Sedaj je čas za odrešenje. Jezus tega ni oznanjal v političnem pomenu, ampak kot obnovitev pravega odnosa do Boga. Kdor se bo spreobrnil, mu bo odpuščeno in prejel bo novo življenje. In ko je Jezus nepovedal svoje trplenje in smrt, je v tem videl sredstvo obnove; bil je Gospodov služabnik, ki ga je napovedal prerok Izaija:
"po njegovih ranah smo ozdraveli". Zato je prišel, da bi"dal svoje življenje v odkupnino za mnoge", da bi sklenil"novo zavezo v moji krvi", da bi ustvaril novo Božansko ljudstvo, rešeno greha, kot je bil Izrael rešen iz egiptovske sužnosti.
To je srčika Jezusovega nauka, klic k spreobrnjenju, ki včlenjenju v novo Božansko ljudstvo, ki mu je odpuščeno in se je obnovilo v njegovi zadostilni smrti.Jezus je učil svoje učence, naj otroško zaupajo v Boga. Njihovi medsebojni odnosi naj bi bili taki kot med člani iste družine, presvetljevala naj bi jih nesebična in nepreračunljiva ljubezen. Gre za etiko onostranstva, ki pa edina lahko preobrazi ta svet. Jezus je od svojih učencev pričakoval, da bodo povsem drugačni,"luč sveta", in bodo pokazali svetu, kakšno naj bi bilo življenje. Bili naj bi vedno bolj podobni Bogu, svojemu nebeškemu Očetu.
Kdo je prazaprav Jezus? Nekateri so ga pozdravljali kot preroka, Božjega poslanca. S svojim razodetjem in oznanjevanjem, naukom in ozdravljanjem je izpolnjeval to vlogo kot eden v dolgi verigi plemenitih Božjih mož, ki so bili pred njim in so nastopali tudi za njim. Toda vera kristjanov v njegovo življenje in nauk dajeta slutiti, da je bil edinstven. Njegov klic Izraelu je imel jasen zven dokončnosti. Ni šlo le za eno izmed mnogih preroških svaril, temveč za zadnji Božanski klic. Njegova zavrnitev bi pomenila konec Izraela kot posebnega Božanskega ljudstva; njegovo sprejetje bi ustvarilo novo Božansko ljudstvo, v katerem bi vsi Božanski nameni dosegli svojo izpolnitev.
Merilo sprejemanja ali odklanjanja Božanskega povabila ni bil odziv na Jezusov nauk, temveč odziv na Jezusa samega. Jezus je vabil k veri in zvestobi in je nastopal kot dokončni razsodnik o človeški usodi. Ni le raglašal odpuščanja in odrešenja. S svojim življenjem, trpljenjem in smrtjo ju je dosegel. Jezus je poslanec in hkrati srčika sporočila. Ljudi kliče k Bogu, in je tudi sam ta pot k Bogu. V času Jezusovega zemeljskega življenja so učenci vse to razumeli le delno, čeprav so razumeli dovolj, da so mu bili vztrajno zvesti. Toda po njegovem vstajenju so hitro začeli govoriti o njem kot o nekom, ki je bil več kot le človek, in ga častili, kot so častili Boga. Jezus pa je svoje učence že v času svojega učenja pripravljal, ko je govoril o sebi kot Božjemu Sinu in o Bogu koz svojem Očetu v edinstvenem pomenu. To edinstveno-enkratno razmerje se je ločilo od vsakega drugega pomena, ki so ga lahko njegovi učenci dajali tej besedi."Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina kakor le Oče, in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin, in komur hoče Sin razodeti!"
Samo čaščenje človeka Jezusa kot Božjega Sina ni izviralo iz kakšne umišljene pobožnosti dolgo po njegovi smrti, temveč iz globokega vtisa, ki ga je naredil na svoje takratne učence v treh letih svojega delovanja na Zemlji. Njegovo vstajenje je poglobilo in potrdilo tako ravnanje. Ne da bi učenci-apostoli kakorkoli podvomili, da je bil Jezus res človek, so spoznali, da so hodili z Bogom.
lep pozdrav in vse dobro od
Mirana.
Govor na gori
Prispeval/a: koki dne sreda, 5. januar 2005 @ 19:24 CET
Različna mišljenja in pošten dialog razjasni marsikatero stvar. Kako prav ima Tatjana, ko pravi, da nekatere stvari razumemo le delno, nekaterih sploh ne, o nekaterih se pa popolnoma motimo. V dolgih letih raziskovanja o pravilnosti te in one duhovne poti, sem prišel do spoznanja, da je že samo iskanje prava pot, čeprav mnogokrat skreneš na stranpoti. Na teh pozitivkah ste vsi nadpovprečno načitani in razgledani, pa bodisi v vzhodnjaških in drugih področjih. Pošteno bom povedal, da me je velikokrat motilo, ko ste večinoma hvalili prispevke drug drugega. Vsakdo ima seveda svoje mišljenje in prepričanje in ni nujno, da se z vsem strinjamo, kar mislijo drugi. Ko že omenjamo biblijo, je tam tudi rečeno, da vsi plodovi enega stebla niso zreli hkrati. Ob pravem času dozori vsakdo, če si to močno želi. Dodal bi še, da žal nekateri plodovi tudi odmrejo oziroma zakrnijo.
Stojči, tudi ti imaš prav, da braniš svoje prepričanje. Samo veliki duhovi so branili svoj "prav", četudi je bil zmoten.
Zakaj pa nam je stvarnik podaril tudi dvom?!
Dolga leta sem potreboval, da sem odkril "govor na gori", čeprav sem velikokrat prebiral pismo. Pač je plod dozorel, a žal samo na nekaterih področjih. Veliko besed sem že spravil na papir in nekatere bi danes drugače napisal. Vi pišete z nekakšno lahkotnostjo, vsaj tak občutek imam, a sam se moram močno truditi, saj namreč vem, da imam v rokah nevarno orožje, ki nevednega lahko kaj hitro zavede. Naši stari so rekli, da že mora biti res, saj tako piše v bukvah...
Torej, kaj sem hotel reči, da je včasih potrebna burja, da razburka mlačne vode. Tudi sugestije si moramo ponavljati, da se primejo. Ta "govor" sem že drugič dal na pozitivke, ker moram priznati, da se me je globoko dotaknil.
Miran, tebi pa močno zavidam tvoje razsvetljenje. Sam še vedno včasih strmim v zvezdnato nebo, pa tudi v svoje srce, kjer se močno čudim moralnemu zakonu, ki je tam zapisan. Da, še vedno čakam na prerokove besede: reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!
Dragi prijatelji, hvala vsem za vsako vzpodbudno besedo, ki sem jo dobil od vas!
Lep pozdrav vsem z željo, da se bodo mnenja tudi kresala!!!"
PS Nad svojim računalnikom imam napis: BODI POŠTEN!
---
Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...
Govor na gori
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 7. januar 2005 @ 19:34 CET
praviš, da se mi , nekateri med seboj premalo "kresamo", da smo kar malce eden do drugega preveč vljudni. No to ne bo čisto držalo. Kot sam dobro veš je Stojči moj dober prijatelj, pa sem kljub temu v nekaterih njegovih komentarjih kar precej nasprotoval. Tudi v zvezi z njegovim učiteljem Maradžijem sem bil in sem še popolnoma v diametralnem nasprotju z učenjem njegovega učitelja, kar je Stojčiju povsem jasno, a naju nikakor v najinem prijateljstvu ne moti. To sva sprejela in ne delava s tem nobenega problema. Sam ne odstopam od svojega prepričanja in Stojči prav tako ne. Mene se njegov učitelj ni dotaknil od znotraj; celo smatram da je to delovanje, ki vključuje tudi uvodni obred za sprejemanje "spoznanja" vezava na učitelja in vse njegove prethodnike, kar je za mene osebno nesprejemljivo. Torej gre za religijo-kultno-osebno religijo. Torej je med mano in Stvarnikom guru-mojster in moram delovati preko njega. Komur to odgovarja je tudi prav, meni ne. To naj bo samo en primer, da ne naštevam ostalih tukaj na Pozitivkah.
Tudi nismo tako načitani, niti nisem tako razsvetljen, da bi mi lahko ti to "razsvetlenjstvo" kakor koli zavidal. Se trudim in pojasnujem, a to je še daleč od tega kar mora priti. Mogoče si ti mnogo bolj razsvetljen kot pa jaz, sam Bog to najbolje ve. Kar se tiče besede ali glasu se je meni pojavila samo enkrat, čeprav bi si želel več od tega. Tudi ti jo boš doživel.
Tvoj vpogled v temelj Kristusove religije( ki je nedvomno"Govor na gori") pa je res odraz tvoje globoke duhovnosti in razumevanja Bistva. In od tukaj naprej bi dodal še moj pogled.
Zdi se mi, da je nit našega življenja HREPENENJE, da se vse vrti okrog našega"hrepenenja". Le to nastopa v mnogih oblikah: kot domotožje ali hrepenenje po daljavah, kot močna želja ali pomanjkanje, kot zaljubljenost ali strast. Kajti vsi kar naprej in nenehno nekaj pričakujemo, naj bo poklicno ali doma, v materialnosti ali duhovnosti. Kdaj se bo zgodilo tisto, mojih pet minut? Smatram, da je vzrok vseh človeških hrepenenj nenehno iskanje smisla življenja.
Kdor bi si postavil za cilj, da bo recimo sledil nežnim pričakovanjem, ki jih goji dozdevno nezahteven človek, bi bil zelo presenečen, nad vsemi željami in potrebami, ki se pokažejo. Običajno je težje spoznati vse naše prikrite potrebe, ker se jih ponavadi sploh ne zavedamo, dokler ne začnemo resno delati na sebi. In ko se nam enkrat želja izpolni, je rezultat? Po nečem smo recimo zelo hrepeneli leta, desetletja dolgo. Končno pride dan izpolnitve, toda kje je ostal pričakovani občutek sreče? Vse smo žrtvovali, da bi dosegli ta cilj, da bi dosegli ta položaj, toda uspeh je milo rečeno klavrn.
Ali pa močno upamo, da se bo izpolnilo naše hrepenenje po drugem človeku. Na to usmerimo vse svoje življenje. Toda dolgo ne opazimo, da ga s tem preobremenjujemo, da mu celo ne ustrezamo. Kajti ne vidimo ga takšnega, kakršen je. Idealiziramo ga. Služi nam samo kot projekcija naše notranje idealne podobe. Neizogibni posledici sta razočaranje in sovraštvo. Igleda, da je tako, kot bi naše želje vedno prišle na napačno sled. Resda smo bolj zreli za izkušnjo, vendar se niti za korak ne približamo izpolnitvi svojih hrepenenj. Nasproti nekaterim našim skromnim uspehom, stoji mnogo neuspehov in končno ostanemo vedno nezadovoljni. To je pač osnovna značilnost našega naravnega reda tega sveta.
Lahko se vprašamo, če je cilj ali uporabljena sredstva niso bila dovolj resnična. Toda ali nismo preprosto že dovolj dolgo vztrajali? Že sam pogled na svetovna dogajanja nas lahko prepriča:zakaj prihaja npr. svetovno gospodarstvo v tako slab položaj, čeprav tega nihče ni nameraval. Če pogledamo samo ukrepe s katerimi se poskušajo zoperstaviti naraščujoči brezposelnosti. Ali res lahko dopolnilna izobraževanja in programi prešolanja(Planika) ter dopolnilni doprinesejo k rešitvi problema? Močno dvomim.
Celotno družbeno prizadevanje je usmerjeno na to, da nekaj doseže in s tem je zašlo v slepo ulico. Vsi ideali so se doslej izkazali kot iluzije. Zdi se mi, da je blizu konec razvojnega obdobja človeštva, na obzorju se že kaže apokalipsa(nedavna katastrofa). Ne-smisel grabi okrog sebe. V tem položaju, ki odloča prav o vsem, zapadejo premnogi sodobniki ravnodušnosti ali resignaciji, medtem, ko se drugi vedno močneje oklepajo svoje"svete" navidezne realnosti. Upajo, da gre le za krizo, ki mine, v njej izgine. Dan za dnem doživljamo, da so dosežene meje gospodarske rasti, na določenih področjih pa so že presežene. Rzsipnost narašča, da bi odvrnila od zevajoče praznine in nezadovoljstva.
Človek se vpraša, od kod vsa ta pričakovanja, če ne morejo biti izpolnjena ali če se njihova izpolnitev pojavi le kot kratka, navidezna sreča? Do teh vprašanj prodre bore malo ljudi. Zadovoljijo se s tem, da je temu pač tako.
Podobno je z znanostjo, npr. v primeru AIDS-a Trdi, da AIDS povzroča HIV-virus-Vendar od kod prihaja ta virus in v kakšnih življenjskih pogojih se razvija? Kdor ne more odgovoriti na ta vprašanja, ne bo našel rešitve za AIDS.problem.
S našim človeškim imunskim sistemom je tako padel nov branik: moralnemu, emocionalnemu in duhovnemu razpadu sledi razpad življenjske moči, fizičnega telesa, najbolj grobega, a sočasno najpopolnejšega naših telesnih nosilcev. Vsak napačno uporabljen sistem pokaže prej ali slej znake degeneracije. Tako postane tudi človeško telo neodporno in izgubi svoje obrambne moči. Zaradi neštetih kemičnih in nuklearnih poskusov je naše življenjsko področje popolnoma degenerirano. In vse se dogaja v pomoč človeštvu, da bi bilo zadoščeno njegovim potrebam, tako vsaj trdijo.
Isto velja za boj proti raku. Že mnogo let je uporabljeno mnogo denarja in časa, ne da bi našli rešitev. Vzroki za to revščino so po mojem prepričanju naslednji:
V samovoljnem, oholem preizkušanju in preračunljivosti.
V temeljnem nepoznavanju povezav sveta in božanske resnice.
V zavračanju izpolnitve zahtev našega človeštva.
In za vsem tem ni ničesar drugega kot hrepenenje v vseh njegovih načinih pojavljenja. V sakem izmed nas ljudi obstaja večno hrepenenje-prahrepenenje po popolnosti, vendar je projicirano na vrednote minljivega sveta. In zato ni nikoli zadovoljeno. In kaj pa se zgodi, če to hrepenenje prepoznamo v njegovem pravem pomenu, bistvu? V tem primeru je situacija povsem drugačna. Če hrepenenje, ki leži globoko v bistvu človeku, ni prepoznano v njegovem pravem pomenu, se človek stalno usmerja na zemeljske vrednote. In s tem se tako začne smrtni krožni tok želja, ki niso nikoli utišane, v obliki odvisnosti od drog, alkohola, računalnikov, zdravil, ali pa v odvisnosti od dela, seksa, igre, tudi ezoterike, a tudi nasilja, terorja, vojne in uničenja.
Površno gledano so te odvisnosti popolnoma različne. Toda pri podrobnejšemu opazovanju pa lahko opazimo, da imajo vse te oblike v osnovi nekaj skupnega. To je ognjen ogenj, ki rabi vedno več hrane in ne more biti nikoli zadovoljen. Vsi poskusi, da bi odvistnost zadovoljili, lahko netijo ogenj le za kratek čas, potem pa znova rabi novo hrano. Pa poskusimo prodreti do jedra tega ognja. Ogenj v naši naravi, ki ga ne oskbujemo, zelo hitro ugasne. Pri prahrepenenju v nas pa imamo opravka z ognjem, ki ga ne moremo pojasniti iz te narave.Ta notranji ogenj so zanetile moči Svetlobe, ki ne pripadajo tej naravi. Rade bi nas dvignile v drugo resničnost, v nadnaravo, prvotno, izgubljeno življenjsko področeje, naš dom.
Večina ljudi ničesar ne ve o močeh Svetlobe iz nadnarave. Odgovarjujoč svoji naravi se odzivajo z vsakovrstnimi izboljšanimi in prikritimi odvisnostmi ter zasvojenostmi, ukvarjajo se s filozofijo, psihologijo, religijo in ne vidijo, da vsa ta ukvarjanja in hobiji izvirajo iz iste osnove odvisnosti, iz hrepenenja po popolni ljubezni."Kdor poveča znanje, poveča bolečino". Ta Lao Ce-jev izrek je danes bolj aktualen kot kadarkoli prej. Že od mladih nog nas neprestano pitajo s sporočili, v naših glavah je nakopičeno mnogo znanja, ne da bi le-to lahko nahranilo naš notranji ogenj. Velik notranji nemir ostaja, kajti vse znanje, vse naučeno, pa naj bo še tako koristno, ne prinaša nobenega trajnega zadovoljstva. Tako potrebujemo vedno več omamne miselne droge, ne da bi lahko posedovali zaželeno. Večina ljudi se sprijazni s tem stanjem. Ne morejo si predstavljati ničesar drugega, ker živijo in so docela iz te materije.
Toda po drugi strani je vedno več ljudi, ki imajo dovolj svojega ravnanja v iskanju in odvisnosti. Slutijo, da ne more biti v tem smisel človeške biti. Do te točke so prišli, ker imajo za seboj že mnogo izkušenj. Spontano so pripravljeni zapustiti staro življenje, da bi se odprli neminljivi moči Svetlobe, ki vse izpolnjuje. Ja, ta hrana poteši tudi naš notranji ogenj, ne da bi nas znova pstila praznih rok! Izkusimo resnico, ki sije nad vsem. Ta resnica pomirja docela in popolno, ničesar ni treba dodati ali pa odvzeti. Ne preostane niti malo nezadovoljstva, kajti le resnica nas poveže s Izvirom, z bistvom vseh stvari in notranje izkusimo pravi smisel človeškega obstoja in nastanka.
Tako poseduje človek hrepenenje kot najgloblje in najbolj mogočno zmožnost hrepeneče iskanje izgubljene popolnosti, hrepeneče iskanje ponovne združitve z božansko Ljubeznjio.V iskanju smisla življenja se skriva pravi vzrok vseh človeških hrepenenj in samo doumevanje naše naloge nas zmore osvoboditi napačnih hrepenenj. Hrepenenje je kot setev, poplna harmonija pa naša žetev, izpolnitev.
vse dobro od prijatelja Mirana.
Govor na gori
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 8. januar 2005 @ 16:05 CET
ne verjamem, da je Ladislav imel v mislih, da se premalo "kresamo", ker nikogar ne moreš "kresniti" po b'tici,
če ga nimaš pred seboj. Razumela sem, da se naše misli v komentarjih premalo "krešejo" oziroma da smo premalo "krešoči".
Če nekaj ni želelo postati misel, ji recimo: "Adio".
Glede kresanja misli pa ni samo Stojči in njegov učitelj.Cvetk na "Pozitivkah" je toliko, da bi lahko odprli cvetličarno. Kar je zunaj prostora ali poniglavo štrli v prostor lahko mirne duše odrežemo in postavimo v vazo (samokritičnosti). Z mislijo Ladislava se popolnoma strinjam. To je bila njegova pedagoška beseda, ki smo jo vsi še kako potrebni, zato ne bi iskala nobenega opravičila in bi se zamislila.
Ogenj v Vestinem templju ne sme ugasniti, zato naj se misli "krešejo", da ga bodo iskre "prižigale"! Ko bo postala moč žarčenja isker merljiva in ko se bodo iskrice razredčile, bomo spet razpravljali o tem vprašanju. Kresilo nam je Ladislav ponudil, na nas je, da ga uporabimo.
Lep pozdrav vsem
Tatjana