Pozdravljena Titanic,

s svojim komentarjem si se osredotočila na vpliv nasveta na posameznika. O tem sem razmišljala in skušala dojeti tvoje sporočilo. Človek prihaja v kontakt s človekom, prek katerega posreduje človeku svoje misli, čustva in želje. Človek ima svojo voljo, tako kot imajo svojo voljo vse stvari na zemlji, zato je svet tako bogat in pester. Eni ljudje izražajo svojo voljo jasno in glasno in ni težko ugotoviti kaj si v resnici želijo z izkazovanjem svoje volje na relacij beseda - osebnost. Tu pa že naletimo na psihologijo človeških odnosov. Če smo dali v obtok živo besedo kot jezikovno izražanje človekove volje in hkrati človekove osebnosti, moramo obenem reči, da je jezikovno izražanje glavni posrednik medčloveških odnosov. Volje pa imajo različno kakovost, sporočajo različne vrednote in imajo lahko različne cilje. Nekateri ljudje ne želijo, da v njihovo voljo nihče ne posrega s svojo voljo, n. pr. z vsiljevanjem nasvetov, kot ti praviš, posebno če jih ni nihče za to vprašal ali prosil. Vendar ob vsem tem obstaja še druga podobna skupina, ki bi jo lahko uvrstili v skupino, o kateri ti govoriš. To so ljudje, ki druge kar naprej učijo in jim vsiljujejo svojo voljo s svojim mišljenjem, prepričanjem in razumljenjem stvari. Tu pa se zgodi, da kot poročevalci izrabljajo jezik in ga uporabljajo kot sredstvo nasilja za uveljavljanje svoje volje. Človeška čredna volja naredi iz ljudi na eni strani zapovedujoče in oblastiželjne, na drugi strani pa poslušne in pokorne. Stvari se poravnavajo dokler vloge služijo tako zastavljeni funkciji tistih, ki držijo vzvode moči v svojih rokah. In tako se zgodi, da tisti, ki spodbuja pokorščino in si jo prilašča s samovoljnim zakonom svoje moči daje potrpežljivim in pokornim subjektivni občutek, da so junaki. Izpolnjevalec poslušnosti pa je svojo dolžnost poslušnosti in pokorščine naredil za svojo usodo, saj se ne more izviti iz njenih klešč. Junak je tisti, ki se svoje usode zave in začne misliti s svojo glavo. Član črede običajno dobi občutek pripadnosti in če sledi svojemu notranjemu zakonu, ga čreda izloči po volji svojega vodje. Vodja črede nikoli ne potrebuje argumentov, ker ima vedno v vsem absolutni prav in edino njegovo poslanstvo je, da svojo voljo vsiljuje drugim in da je deležen prekimavanja članov črede, ki si jo je podredil. Jezik je torej ustvarjalec osebnih odnosov tudi na področju ustvarjanja duhovne hierahije. Prek jezika pa se izraža specifično človeška višina. V govorici se razodeva celotna človekova osebnost in ničesar ne more ostati prikrito. Človek je bitje zavesti in če hoče slediti svojim notranjim zakonom zagotovo naredi življenje bogatejše in plemenitejše sebi in tudi drugim. Tu ne gre za uvajanje kakšne mistične in metafizične svetovne duše in razlikovanja zemeljskih in nebeških teles, temveč za vnašanje človekovega duha in njegove prodornosti v zunanji svet. Tu gre za empirično dostopno in celo kvantitavino in kvalitativno merljivo ustvarjanje novega sveta in svobodno rast vsakega posameznika.

Mati Tereza iz Kalkute je s svojim spoznanjem odprla svetu novo spoznanje "o svoji volji", to je zvestobo do mnogo višjega svetlejšega zakona, ki ni usmerjen v moč in oblast ter precenjevanje sebe z opozarjenjem na krepost, ki dene dobro le krepostniku, temveč tistim na tisoče potrebnim ljubezni in pomoči, za katere se je mati Tereza razdajala z vsem srcem in dejanji, ki jih ni postavil kot merilo kreposti človek v odnosu človek - človek, temveč Bog s svojo dobrotljivostjo.

Mati Tereza se ni pustila spregledati, da ne bi tudi zares občutili, da dela to kar misli, čuti in tako, kot ji zapoveduje milosti polna božja ljubezen in dobrota, ki se je odražala v izražanju ustvarjalnosti misli, čustev, načrtov in zahtev, pa tudi v njeni volji, da je hotela oblikovati zunanji svet, ki jo obdajal, po božjem načrtu.

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]