Če duh v človeku ne more oživeti, je človek zapisan smrti. Obstajata dve vrsti življenja, kot obstajata tudi dve vrsti duš, naravna-zemljska-osebnost in nesmrtna duša. Če sta naravna duša in naravno telo v zmoti, ustrezajo temu tudi duh, duša in telo. Zapisani sta smrti. Sta kot pravu Sveto pismo, živo mrtva. Vprašanje je namreč, ali poseduje človek kaj nesmrtne duše, ali vsak nekoliko pozna drugo življenje, oz., če govori duh v življenju človeka! To je pomembno.

Kdor stopi na duhovno pot temeljne spremembe lastnega bistva in jo uresniči z vsemi posledicami, je deležen Duha. Tako zopet diha v božanski življenjski atmosferi. Neposredno je deležen Svetega duha od Gospoda. Ali hodi človek resnično po tej poti, pa je treba občutiti. Vsakdo se mora dokazati, da poteka v njem temeljna sprememba. Obstoj, ki je odvisen le od čutil, ne bo človeka nikoli zadovoljil, čutila varajo. Zato če nekaj časa vedno sledi demaskiranje, streznitev; spoznanje, da zemeljsko obstojanje nima cilja!
To spoznavanje vodi zato do duhovne revolucije v človekovem bistvu. V tej popolni samorevoluciji pride Prasila nasproti človeku, ki išče in si prizadeva. Vendar velja pri tem pravilo: "Kdor hoče posedovati duha, mora izgubiti svoj samoljubni jaz." Vse dokler še ostajajo sledi starega jaza, se duh odmika. To je zakon, ki mu nihče ne uide. Gre torej za to, ali ima človek kaj nesmrtne duše. Le tedaj lahko v njem govori duh.
Človek je lahko resnično soudeležen pri živem telesu, če pusti vstopiti Duha in služi svojemu bližnjemu v naravi smrti. Tisti, ki se tako posveti velikemu svetemu delu za svet in človeštvo, lahko vsako sekundo zajema iz živega vira Božanskega Duha.. Kar zajema iz njega, mora neposredno in brezpogojno posredovati dalje. Če je potrebno, vir priteka. Tako lahko vsak človek resnično služi Očetu, Bogu in Duhu.

Sreča in trpljenje sta sestavna dela našega učenja v življenju.
Biti srečen je temeljna človekova potreba. Vsakdo je že doživel, da so trenutki sreče bežni, pa čeprav si želi, da bi bilo drugače. Kdor opazuje svet, vsepovsod odkriva le kratkotrajno srečo in nenehno trpljenje. V grozovitih, peklenskih vojnah se bratje morijo med seboj.

V prvi polovici našega razsvetljenega stoletja je zaradi vojnega nasilja umrlo okrog 70 milijonov ljudi. Zaradi zlorabe moči in nasilja, ki je iz tega izviralo, je človeštvo prizadel nenehni val strašnega trpljenja. Notranji in zunanji spopadi so povzročili neizmerno naraščanje strahu in obupa. Da bi lahko ta položaj sprejeli, mnogi ljudje prepričano oznanjajo, da je trpljenje nujno in celo pomemben življenjski vidik. Deliti trpljenje z drugimi pomeni so-trpljenje. Kdor trpi sam, ima to za znamenje, da se je Bog obrnil k njemu, kajti: Kogar Gospod ljubi, ga kaznuje!" (Hebr. 12, 6).

Kdor se res globoko poglobi v velike skrivnosti in poskuša raziskati nagibe človeškega srca, odkrije, da obstajata dve vrsti trpljenja in dve vrsti sreče. Obstaja trpljenje, ki nastane zaradi okrutnosti, kriz in krivic na svetu in pa tisto, ki ga prikliče nezmožnost opraviti s tem na pravilen način. Temu nasproti stoji sreča, ki raste s pomočjo občutkov varnosti in simpatije, kakor tudi sreča, ki nastane zaradi medčloveških odnosov in s tem, da nam predstavlja življenjski cilj. Obe vrsti sreče in trpljenja sopadata k procesom zemeljskega življenja. Izhajata izključno iz naravnih ( logičnih) vidikov umrljivega človeka z njegovimi željami in potrebami.

Prav tako pa obstajata tudi trpljenji in sreča, ki izhajata iz čisto drugega vira! Vsak človek ju bolj ali manj jasno doživlja v srčnem semenu večnosti. Kdor skusi in prestreže nekaj moči večnosti, začuti intenzivno srečo blaženosti, istočasno pa tudi veliko bolečino. Te izkušnje se lahko vedno znova pojavljajo in posegajo globoko v naše bistvo. Tako se izkaže, da lahko človeka ravnanje Bogu približa ali pa ga od njega oddalji. Ta izkušnja je izražena v globoko občuteni bolečini, da smo ločeni od prvotnega, božanskega življenja. Obstaja pa tudi občutek sreče, ki se stalno vrača; doživi ga človek, ki sme sredi osamljenosti in nesmisla sveta notranje zazreti klic večnosti.

Iz zemeljske sreče in zemeljskega trpljenja izvira naravni potek življenja zemeljskega človeka. Iz sreče in in bolečine, ki sledita naravnanosti na božansko duhovno Bit, pa izvira spoznanje nove življenjske možnosti: življenja, ki se razvije na osnovi nesmrtnega duhovnega notranjega človeka v človeškem srcu. Če gledamo srečo in trpljenje v tej luči, nastane temeljno novo ovrednotenje. V tem je velika možnost, naloga, predvsem pa obljuba.
Če ostane človek ujet v trpljenju, s katerim človeštvo sooča že od vsega začetka, se bo moral končno na smrt izčrpan vdati. Tako ostane ujet v krožni tok, ki nenehno vodi v nov boj, v katerem ne more zmagati. Kajti borba za srečo in borba proti trpljenju tega sveta ne dajeta dolgoročno nobenega pozitivnega rezultata. Komur je podarjeno to spregledati, lahko pride do popolnoma novega spoznanja. Stvari bo videl v novi luči. Kjer je do sedaj presojal svoje trpljenje izključno po zemeljskih merilih, se prebudi jasno vedenje, da je zemeljski človek nagnjen k temu, da negira svojo božansko pravo naravo in ga ravno to prisili, da izkusi trpljenje.

Kdor se nauči preprznavati svojo božansko naravo in temu daje prednost, da to znotraj lahko živi in raste, bo odkril, da lahko popolnoma drugačen način življenja omili ali pa celo prepreči mnogo trpljenja. Trpljenje ne bo več doživljal kot biča, ampak kot pomoč in milost na svoji življenjski poti. Zanj postane stopnišče, po katerem se bo povzpel v božanski nebeški svet blaženosti, v resnični svet sreče. Vsaka zmaga nad lastnim egom.jaz osebnostjo, ki gre običajno z roko v roki z igubo ugleda in trpljenjem bo stopnica na lestvi, ki vodi v večnost. Kdor je to izkusil in dojel je duhovno zrel človek, bo zagotovo sprejel trpljenje in se ne bo obotavljal dvigati se z ene stpnice na drugo, da bi se končno dvignil v božanski blaženosti.

Ko se enkrat v nam prebudi veliko hrepenenje, ki išče nadzemsko, božansko tišino začnemo na poti doživljati neštete dotike in gibanja vsakodnevnega življenja povzroča pogosto še nezavedno iskanje neznanega, resničnega, božanske tišine. Da nam je ta tišina in blaženost le-te " bližje kot roke in noge", je ljudem materialistične družbe pogosto težko sprejemljivo in razumljivo. In vendar ta tišina ni tako tuja, kot se zdi. Kaj pomeni "bliže kot roke in noge" in kaj pomeni"božje"? Po naravi je vsak človek popolnoma povezan s temno materijo("pekel") In kot kralj iz neke pripovedi potuje miljo za miljo po svetu časa in prostora, da bi utišal svoje hrepenenje po vodnjaku žive vode.
Pri tem ravna kot nekatere živali: muha se npr. vzpenja po oknu in zdi se, da do določene meje izkusi, da je okno iz prozornega stekla. Nato pa v polnem letu leti proti taistemu steklu, ker išče prostost in hoče zapustiti sobo.
Ravno tako ravnajo mnogi ljudje, če na poti naletijo na ovire. To traja toliko časa, dokler ne pridejo do spoznanja, prenehajo z iskanjem in utihnejo.

S tega stališča je trenutek, v katerem človek udari ob steklo zemeljskega omejenega, njegova rešitev. Stare, dolgo ohranjene utvare se porušijo in kmalu stoji pred razvalinami svojega materialističnega prizadevanja. To je trenutek, v katerem se lahko nauči in spozna, da ga hrepenenje kultiviranega, če tudi moralnega jaza ne more voditi dalje. Trčenje je zato milost božja, čeprav prinaša s seboj rane, bolečino in trpljenje. Zaradi spoznanja, ki nastaja iz tega, se lahko življenje odločilno spremeni. Vse dobi nov pomen in je pomaknjeno na pravo mesto.

Nehati s starimi, običajnimi dejavnostmi, umolkniti pred notranjim Gospodom je najpomembnejši trenutek na poti notranjega osvobojanja, ki je nedvomno mnogo več kot pa sreča, biti srečen, da, a v svobodi. Ta trenutek je pomemben za vsakogar, ki resnično hoče po tej kraljevski poti. Pot sama ni potovanje, na katerem se udobno namestimo in ki nas avtomatično privede do cilja. Gre za to, da človek zavestno določi svojo smer in pravočasno zapusti že prej programiran potek običajnega življenja.

V življenju pomeni to, da mora človek kar se da zavestno zapustiti tisto, kar ima za lastni jaz ( jaz vem). Naučiti se mora opustiti tirnico lastnih izkušenj celotno zemeljsko preteklost. Opustiti mora tudi prihodnost, ker ni ta nič drugega kot projekcija starih izkušenj. Do opuščanja pride na osnovi sadov globokih, odločilnih doživetij; to povzroči spoznanje, da se našega zemeljskega jaza ne da osvoboditi s stalnimi pretvezami in dejavnostmi. Z obravnavanjem vsakdanjih opravil našega jaza z zunanjega stališča lahko časovno-prostorske dimenzije za trenutek izginejo in sedanjost se pokaže v tihem, čistem stanju.

Ta iztop ni nikakršno nasprotno gibanje v kraju in prostoru, ampak prehod iz vseh gibanj v popolno notranjo tišino, v kateri lahko začne delovati osvobajojoča moč Kritusove zavesti ali Kristusovega Jaza. Kdor premaga svoja samoljubna delovanja, se lahko zave, da sedi takorekoč v vlaku in se mu samo zdi, da pelje naprej, srečal je namreč drugi vlak. Postaja, ljudje, on sam, vse je nenadoma tiho. Iluzija, da se premika, se razpoči kot milni mehurček. Postane jasno, da je v resnici ves čas miroval.

Kdor se tako prebudi iz vojega življenjskega spanja, lahko doživi globok duševni mir. Dotik, ki ga povzroči ta tišina, je popolnoma drugačen od gibanja, ki je razultat samoljubne dejavnosti. V tej neizmerni tišini se giblje božje stvarjenje. Kdor se z njim zlije, lahko živi in deluje na svetu, ne da bi bil od njega odvisen ali bi ga lahko le-ta vodil.

V tem svetu najdemo največ, kar nam svet lahko ponudi: ugled, oblast, časti in moč. Neprebujen človek bo tako naletel na to, kar se sklada z njegovim samoljubnim hrepenenjem in predstavami.: drobec resnice, ki lahko za kratek čas ustvari zadovoljstvo, da bi se nato obrnilo v svoje nasprotje in človeka odbilo. Ali nas ne prevzame narava, ni človeška umetnost sijajna? Kako veličastne so lahko misli, ako mogočni so lahko obutki? Kako lepi so včasih odnosi s soljudmi!

Inže nam dobrika dvojnost tega sveta. Z užitkom jemo z drevesa spoznanja dobrega in zlega; vedno znova lepoto zamenja sovraštvo, toplota hlad, višino globina, in obratno. Stvari se ponavljajo, dokler se ljudje končno ne ustavijo, obmirujejo in spregledajo, kaj je res resnično. Kdor se lahko v svoji naglici in gonji nauči obmirovati, si lahko ustvari podobo o lastni resničnosti. V stanju dopolnjenega notranjega miru se mu razjasnijo misli, občutja in ravnanja. Objektivno zaznavanje notranjih in zunanjih razbitin življenja pokaže, da človek ne pomeni ničesar. To prebudi in ojača hrepenenje postati tiho in zaiti v ne-delovanje, o katerem govori Lao Ce. Kdor spregleda, da ni zunanje življenje nič drugega kot gonja za iluzijo, bo lahko stal v ne-delovanju. Vedno bolj se mu bo razodevala moč resnične tišine.

Lep pozdrav vsem,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]