Draga Petra,

resnične so te v prispevku zapisane besede, so glas sleherne duše, ki dojame, da enkrat pride konec slehernega obstoja vsakga živega bitja. Nihče noče prav konkretno zakoličiti konca svojemu življenju. Človek ne mara govoriti o smrti. Smrt je za medernega čoveka tabu. Pokopališča so običajno postavljena na obrobje mest. Z razmišljanjem o smrti hočemo živeti neko nadčasovno dogajanje, to v bistvu hoče vsaka človeška zavest, zato govorimo o posmrtnem življenju. To je naše hrepenenje, da bi večno živeli. Vendar vsak cvet umre, da je dal življenje sadežu. Tako se nadaljuje življenje.

Veliko bolj pomembno kot govoriti o smrti je, da si odgovorimo na vprašanje v čem vidimo smisel življenja. Človek je pomemben toliko, kolikor se doživlja kot vrednostno bitje. Človek je nosilec smisla. Človek je enkratna posebnost v razmišljanju, po svojem početju, po svoji kulturi in po vseh posledicah, ki jih je priklical nase. Človek se zaveda samega sebe in prostora ter časa v katerem živi. Človek načrtuje prihodnost in je za svojo prihodnost zaskrbljen. Dandanes postaja problem družbena osamljenost človeka. V velemestnem življenju se posameznik izgublja , npr. ostareli izgubljajo sitk s sorodniki in znanci, nimajo več nobene naloge pred seboj, nikomur niso več potrebni, tako da se čutijo zapuščene in osamljene tujce med tujci. Nazaposleni, ki so izgubili eksistenco so prav tako kategorija ljudi, ki se čutijo docela zapuščene in osamljene in izrinjeni iz družbene blaginje. Tudi osebe z visokim družbenim standardom oziroma ugodnim socialnim položajem so prav tako izpostavljene. Čim višje se kdo povzpne, tem bolj je izpostavljen; tem večja je nevarnost neuspeha in takim osebam pogosto zmanjka moči, da bi neuspehe in razočaranja prenesli. Taki ljudje, ki so živeli na visoki nogi, izgubijo voljo do življenja. Pogosto zapadejo kriminalu, kraji in poneverbi. Kot vidimo je sodobni čas prinesel stresne situacije lahko za vse kategorije ljudi, brez izjeme.

Dandanes so ljudje v težkem položaju, množice izgubljajo delo in tudi mladim ni prizanešeno. Npr. mladina živi v strahu kaj bodo doma rekli, če prinesem slabo spričevalo, če ne opravičim pričakovanj staršev. Mnogi ljudje mladi in starejši se zaradi razočaranj vdajajo pijači in drogi. Razrvano družinsko življenje v alkoholični oziroma odvisni družini pušča otroku za vse življenje duševne okvare. Ljudje so nesrečni tudi zaradi nesrečne ljubezni, nezvestobe, neozdravljive boleezni. Vse to so le okvirji za nesrečne primere.

Kaj je pravzaprav tisto, kar daje človeku življenjski smisel? Človek je čustveno bitje, ima svoj svet predstav in nenehno se trudi v sebi odkrivati in oživljati tisti vrelec, ki mu daje možnost za življenje in duhovno preživetje. Zavest človeka je neodtujljiva. Vsak dan znova se človek poskuša odkrivati in oživljati smisel svojega obstoja. Človek najde smisel svojega življenja v delu, v ustvarjalnosti, v tistem kar ga veseli delati. Zato je najpomembneje, da si odkrije smisel življenja v svojem samouresničevanju. Ohranjati in negovati moramo odnos do samega sebe, vnašati v medsebojne človeške odnose toplino in prijazno besede. Svojih življenjskih ciljev si ne smemo previsoko postaviti. Prisluhniti moramo svojemu navdihu odznotraj. Narava nam predstavlja svet, ki ga odgovorno obvladujemo. Če bomo svoje življenje uravnavali po vzoru iz narave, bomo v stiku s samim seboj in bomo vedno našli svoj smisel življenja v dobroti in ljubezni. O tem nas uči narava v vseh njenih skrivnostih. Zastrmimo se vanji in živimo z njo. Narava je naša najboljša učiteljica. Ta naša majhna kaplica življenja je del stvarstva, zato je naša dolžnost, da živimo v harmoniji z vsem stvarstvom. Smrt ni ničesar drugega kot dopolnitev tega čudovitega življenja, ki nam je bilo podarjeno brez naših zaslug.

Lep pozdrav tebi Petra

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]